Nina, mnogi se sprašujejo, pa dajva črno na belem – kako bi se opisali?
Sebe vidim kot hibrid med umetnico in poslovno žensko. Sem diplomirana komunikologinja, že 20 let delam v odnosih z javnostmi in novinarstvu, organiziram in moderiram dogodke, zadnji dve leti pa, vzporedno s pisanjem bloga o partnerstvu Slavetomyself, tudi svetujem ženskam pri osvežitvi odnosa do sebe. Kljub naštetemu si občasno privoščim izlete v filmsko in televizijsko igro. Vlogi novinarke v TV-seriji Usodno vino in slikarjeve muze v komediji Jana Cvitkoviča, Šiška deluxe, sta bili izjemni doživetji! Potem pa je tu še svet glasbe – z Neisho sva pred dvema letoma na travniku v Arboretumu posneli promocijski video za omenjeni blog. Po moji zamisli sva naredili parodijo na slovensko narodno Jutri bo v Celovcu smenj – v pisanih kostumih in lasuljah prepevava in igrava sprtega moža in ženo, ki se na koncu z gorjačo preganjata po travnikih okrog Arboretuma. Super doživetje! (smeh) Lani pa sem, prav tako v sodelovanju z Neisho, napisala pesmico za otroke o svoji psički Ulli, ki je osemletna, 3.000-gramska mešanka med šicujem in jorkijem. Po lanskem napadu ovčarja ne more več hoditi. Njej sem posvetila svoj drugi blog Ulla in z njo začela izvajati vzgojne obiske otrok po vrtcih, kjer Ullino pesmico z Neisho tudi vsakič predvajam. To, da sega moja notranja širina »od dela v volilnih kampanjah do poučnih obiskov otrok«, je tisto, kar sem si od nekdaj želela. Ker so edine meje, ki obstajajo, tiste, ki jih postaviš samemu sebi.
Vseeno me zanima, kakšna oseba ste takrat, ko padejo maske?
Sem vse – samo od same sebe in od Boga pozabljena 43-letna gospa s tremi otroki, bernardincem, že rahlo plešastim soprogom z aktovko in z razmajano prikolico v Kanegri nisem. Nimam pa nič proti vsemu naštetemu, ker je to prav osvežujoče nasprotje mene. (smeh) Izbrala sem si precej drugačno življenjsko pot od tiste, ki velja za normalno in primerno. Ali pa je ta pot izbrala mene, saj ne vem …
Kaj imate radi, kaj vas navdušuje?
Obožujem tišino, samoto, ustvarjanje, kakovostni čas zase. Težko prenašam vrišč, hrup, nered. Imam močan čut za ljudi in bi rada čez noč rešila ves svet, a sem obenem samozadostna individualistka, samosvoja, včasih ekscentrična, za nekatere intrigantna. Resda me privlačijo blišč rdeče preproge, utrip svetovljanskosti v New Yorku ali Parizu, skrivnostnost arabskih dežel, pa divje zabave, popotovanja v pragozdove ali puščave, kreativna norost, vznesena umetnost in globoke intelektualne debate, a sem dejansko samo ena divja, preprosta in neukročena duša, ki ljubi živali in neokrnjeno naravo. Najbolj me osrečujejo božanski trenutki, ko v preprostih roza gatkah in majčki s svojo psičko Ullo sedim na obali, čutim sol na koži in poslušam šum valov. Ali pa, ko grizljam oreške na vročem soncu, nekje v divjih stenah dvatisočakov, kamor grem najraje sama. Dejansko sem preprost človek, ki ljubi prvinskost, spontanost in vse vrste užitkov. Po drugi strani pa nenehno stremim k popolnosti in sem obsedena z estetiko – prava »teroristka lepote in strasti« sem! (smeh) Čeprav obožujem ljudi, vznesenost globoke ljubezni in čar zaljubljenosti, sem najprej obljubila zvestobo sami sebi – zato si rada rečem »družabna samotarka«.
Ste po vseh letih še vedno v piarovskih vodah ali ste se popolnoma posvetili izvajanju terapij za ženske?
Jedro mojega dela ostajajo piarovski projekti za podjetja, a jih zadnji dve leti vse bolj izpodrivajo seanse – torej motivacijski treningi in delavnice za ženske. Od nekdaj neskončno rada pomagam ljudem razumeti njih same, jim razložiti podzavestne vzgibe, ki so povzročili njihove reakcije, kar mi svetovanja omogočajo. Nekako se je z njimi rodila še ena moja nova, osvežujoča poslovna pot.
Kako se je pravzaprav rodila vaša zamisel o seansah za ženske?
Vse skupaj se je začelo pred dvema letoma, ko sem na svojem kontroverznem blogu Slavetomyself začela brutalno iskreno pisati o partnerstvu, ljubezni, bolečini, predaji in prepovedanih užitkih. Ker sem sočne zgodbe, zasnovane na svojih resničnih doživetjih, ki sem jih zapisovala v imenu svojega alter ega, ognjevite Jožice Srbež, vsakič podkrepila z znanjem o psihologiji medčloveških odnosov in družinski psihodinamiki, kar je oboje od nekdaj moja velika strast, mi je pisalo vse več bralk, ki so si želele nasvet, kako »rešiti« sebe znotraj nekega partnerskega odnosa, ki je zašel v slepo ulico. Tako so se po zelo organski, naravni poti rodile seanse za ženske, ki pa jih obiskuje tudi vse več moških in celo zakonskih parov, pri katerih je spomladanska izolacija zaradi korone na površje porinila številna nesoglasja, in si želijo zakrpati načeto zvezo.
Kako sploh potekajo vaši motivacijski treningi?
Oh, ni čarobnih napojev ali bližnjic za notranjo odrešitev! Ta pride samo s trdim delom glede osebnostne rasti, ki vključuje najprej brutalno iskrenost do sebe. Za to pa potrebuješ pogum. Vedno pravim, da moraš biti hudič, da lahko stopiš v temne sobane svojega nezavednega, tam posvetiš z lučko, raziščeš svoje (avto)destruktivne vzorce, ozavestiš strahove in frustracije in prideš v enem kosu ven. (smeh) Ljudje si sila prikrivamo ali olepšujemo resnico o sebi in drugih, ker je to kratkoročno lažje, dolgoročno pa vodi takšno samozatajevanje v pogubo. Zato pri stranki vzpostavim občutek varnosti tudi s tem, da ji zelo neposredno povem tudi katero od svojih bolečih izkušenj. Ne želim se postavljati na piedestal – vsi smo samo ljudje s številnimi bitkami. Morda sem jaz v nekaterih že zmagala, in zato lahko zanje ustrezno oborožim druge. Sicer pa mi na prvi seansi stranka najprej opiše, kaj jo najbolj bremeni. Že pri tem takoj vidim, ali gre za človeka, ki se je res odločil za spremembo, ker so ga dosedanji vedenjski vzorci pripeljali na rob, ali za nekoga, ki bi naredil »spremembo brez spremembe«, ker ta preveč boli – tak se zagotovo ne bo več vrnil k meni.
Bi lahko rekli, da imamo ljudje zadnje čase veliko težav, več kot pred leti?
Psihične težave in izzivi samskih ali ljudi v dvojini so vedno bili in bodo, samo govorilo se nekoč o njih ni toliko, kot se – hvala bogu! – zdaj, predvsem pa se skozi čas narava težav spreminja, ker se spreminjata družba in slog življenja. Je pa zagotovo v zadnjih desetih, 15 letih še več trenj v dvojini, ker se – čeprav se je dvignila raven zavesti, spremenil življenjski slog z družbenimi mediji in informacijsko tehnologijo spremenil itd. – še vedno želijo ljudje stlačiti v okorelo strukturo krščanskega zakona, ki jo je po mojem, glede na veliko število ločitev in katastrofalne zakone, ki so polni neke naveličanosti, malomarnosti v komunikaciji in verbalne ali celo fizične agresije, povozil čas. Vsem izjemam se opravičujem! Če se greste dvojino, se morate zavedati, da se bo treba zavezati krepostnosti in disciplini telesa in duha, to sta pa pojma, ki sta generaciji Z, pa tudi X, milenijcem, rojenim v 80. letih, tuja! In to, da v zakon simbolično zdaj stopijo poleg moža in žene še vsi njuni sledilci na Instagramu in Facebooku, tudi ni zanemarljiva okoliščina … Ampak čutim, da se bo zgodila šele generacijam za nami prava oblika nove dvojine – še vedno bo strukturirana, saj kaos res ne vodi nikamor! A bo svobodnejša, bolj organsko zlita s časom. Do takrat bo pa še nekaj nereda in zmedenosti na tem področju, se bojim.
V zapisih na blogu in pri svetovanjih ženskam se veliko posvečate moško-ženskim odnosom, odkrito pa spregovorite tudi o seksualnosti. Je ta še vedno tabu, kot je veljalo vrsto let?
Svoje življenje sem posvetila analizi odnosa ženske do sebe in do partnerja, ker sem želela razumeti trenja v sebi, kadar sem bila v z nekom v partnerstvu. Sem kompleksen in zelo intenziven človek, ki pa se same sebe hitro naveliča ob moškem, znotraj določenega projekta … Rada imam nove začetke v življenju! Kar pomeni, da tudi konce žal dobro poznam. »Doktorirala« sem iz emocij, ki spremljajo začetke in konce! (smeh) Želela sem si obvladovati vse te burne občutke znotraj sebe in se zato že kot najstnica strastno lotila literature iz psihoanalize, ker še ni bilo tovrstnih vsebin na spletu, hodila po knjižnicah, navdušeno obiskovala številne terapije, delavnice in predavanja. Ker je ključni del partnerstva tudi spolnost, se mi je zdelo na blogu povsem logično tudi o njej spregovoriti, seveda na identično iskren način in brez olepševanj ali leporečenja, kakor se tega lotevam tudi pri odnosih. Je pa res javna debata o spolnosti še vedno tabu, čeprav je po mojem mnenju veliko intimnejših tem. In čeprav je spolnost eden najbolj naravnih, primarnih aktov, s katerim smo navsezadnje nastali tudi vsi mi, je še vedno veliko zadrege, ker gre za goloto, spolne organe in za užitek – ta pa je še vedno v naši podzavesti, zaradi vere, ki jo imamo hočeš nočeš vsi nekako injektirano v genotip, označen kot greh, ki bi se ga morali »sramovati«. Iluzorno je pričakovati, da se bo kdaj to popolnoma spremenilo, in morda je tudi prav tako.
V svojih zapisih ste velikokrat zelo neizprosni do žensk, medtem ko moške ljubite, kot pravite. Zakaj takšna »nastrojenost«?
To pa ne bo povsem držalo. V svojih zapisih včasih božam in drugič primažem zdravilno klofuto tako moškim kot ženskam. Na svetovanjih prav tako. Vsak mora pogledati iskreno vase, če se želi odnos rešiti! Sem pa res zahtevnejša in strožja do žensk, ker – četudi živimo v moškem svetu – ga me vrtimo! Me držimo tri vogale pokonci, me smo vezni člen dvojine, a smo lahko obenem zaradi neusklajenosti s svojo primarno naravo, hormonskih nihanj zaradi mesečnega cikla, večje občutljivosti, pa tudi preobremenjenosti ob materinstvu tudi bolj problematičen del partnerstva! Razdiralne smo lahko zaradi lastnega nezadovoljstva s seboj, ki ga potem sila rade projiciramo v partnerja, nekatere celo v svoje otroke! Moški ni brez napak, a ne smemo računati, da se bo radikalno spremenil, še najmanj pa zaradi nas – ukvarjati se moramo s sabo. Zato nagovarjam ženske, da tudi v dvojini ne pozabijo nase, da negujejo sebe, svoje talente in telo in naj se ne »izgubijo v svojem dragem«. Ko smo nezadovoljne, postanemo popadljive, ker nas vsaka lastnost genetsko tako drugače zasnovanega bitja, kot je moški, še bolj moti, če nimamo več svojega življenja tudi znotraj partnerstva. Je pa res, da toliko polen, kot jih pod noge dobim prav od žensk, ki jim želim na podlagi svojega znanja in izkušenj pomagati, da bi bile srečnejše in zadovoljnejše samske ali v dvojini, a imajo občutek, da jih ogrožam, ne dobim od nobenega, še tako žleht moškega! Zato sem temu posvetila tudi kakšen zelo oster zapis.
Sami veljate za prvo Slovenko, ki podrobno in sočno sporoča svoja najintimnejša doživetja. Vas to osvobaja?
Nisem vedela, da sem prva Slovenka na tem področju, bo pa najbrž – glede na besne in ogorčene prve reakcije ljudi na moj blog pred dvema letoma – kar držalo, da sem tu orala ledino. Vsekakor je bilo pisanje teh, več kot 300 tipkanih strani, kolikor se jih je nabralo doslej skozi zapise, orjaški in nujno potreben ventil zame. Pisanje, tudi dnevnika vsako jutro – na podlagi te shranjenih dnevnikov je moj blog tudi nastal –, je zame neskončno očiščujoče! S tem sem tudi zaključila neko dolgo, silovito, lepo, a tudi naporno obdobje svojega življenja, pospravila zamere, raziskala svoj delež krivde za kaos in bolečino, si odpustila, zmetala vso staro šaro ljubimcev z vso ljubeznijo in spoštovanjem do sebe na grmado in zaživela popolnoma na novo, kot drug človek. Ta mir zdaj … to je nekaj božanskega! Na začetku me je spokoj plašil, postopoma mi je pa postalo to tako lepo, da ne bi več zamenjala. Eno od največjih življenjskih preobrazb sem zaključila prav skozi ta kontroverzni blog.
Glede na to, da ste samski – torej tudi pri vas »ne štima« vse ali pač ne sprejmeta moškega pod svojimi visokimi standardi?
(smeh) Pri kom pa »vse štima«?! Jaz sebe nimam za izoblikovano umetnino v vitrini Narodnega muzeja Slovenije, ampak sem bitje v nenehnem procesu izboljšav in nadgradenj, kar pa seveda ne gre brez notranjih trenj. Dokler pri meni »ne štima čisto vse«, vem, da sem živa! (smeh) Skoraj 40 let sem živela, malo iz obupa, malo iz želje po hranjenju ega, na področju ljubezni, partnerstva in fantastičnih avantur tako divje in pestro kot nekateri v več življenjih skupaj ne. To je bil čustveni urnebes! Ne vedno prijeten in enostaven, da ne bo pomote. Tudi dve resni zvezi, v katerih sem do obisti spoznala sladkosti in bridkosti dvojine, sta se zgodili v tem času. Mlada sem bila takrat za tako rigorozen štart v ljubezen, res mlada … Nisem potrebovala več kot ti dve reprizi »zakona«, da sem spoznala, da v meni čisto preveč vre, da bi bilo prostora v tistem trenutku še za kogarkoli – s svojimi viharji bi vse bližnje takrat uničila, najprej pa sebe. Moški so čudovita, a naporna reč. (smeh) Od tu tudi notranji poriv za pisanje bloga, ki je dejansko moje obračunavanje z lastno zgodovino pred očmi javnosti. In ko sem ves ta balast spravila iz sebe, sem se pomirjena in polna odpuščanja odločila spočiti in se notranje obnoviti. In zdaj počasi čutim, da sem spet pripravljena na sladko, a naporno brušenje v dvojini. Kar pa ne bo na klasičen način in vsekakor tudi ne kar s komerkoli. Že zdaj mi je tako lepo, da bo partner samo češnjica na torti mojega življenja.
Bi lahko rekli, da se vas moški malo bojijo?
Seveda se me, in to ne malo. (smeh) A predvsem Slovenci, tujci ne. V tujini človek mojega kova ni grožnja, ampak navdih in osvežitev. In prav je, da reve in slabiči takoj odpadejo. Moja podoba in značaj sta čudovita filtra. Kdor ne prenese moje moči, iskrenosti in zadovoljstva s seboj, ker si ob meni ne more na klasičen način nahraniti ega, bo res raje naredil ovinek okrog mene. Kar je prav. Zaradi nikogar se ne bom »pomanjševala« ali »razredčila«.
Vsi, ki vas spremljajo, poznajo tudi vaš zloglasni alter ego, Jožico Srbež. Od kod ime? Kako ste ta alter ego našli v sebi? In zakaj ste sploh začeli pisati?
Prav zato, ker sem želela poudariti dvojnost, ki jo vsi nosimo v sebi, a jo malokdo tudi uravnoteženo uresniči v tem enem od naših življenj, sem ustvarila polaren lik: Jožico kot konservativno dekle z ljubeznijo do goveje župe, nedeljske maše in izletov v Julijce, z neoliberalističnim pogledom na svet in z nekonvencionalnim življenjskim slogom – je samska, in to po lastni izbiri, veliko dela, športa in potuje po svetu, brezsramno se predaja užitkom vseh vrst in se po tem tudi kdaj tolče po glavi, ima ljubimce v New Yorku, Dubaju, Parizu, Los Angelesu … Ker pa jo ves čas nekaj tare, muči in »srbi«, sem ji dala priimek Srbež. (smeh) Če bo pa pod njo podpisana še dejanska avtorica, ki zaradi svoje nekonformističnosti od nekdaj vzbuja deljene občutke, bodo pa še težje neobremenjeno prebirali moj pogled na svet in odnose. Zato sem prvih nekaj mesecev pisala blog popolnoma pod krinko – nihče razen nekaterih najbližjih ni vedel, da te zapise ustvarjam jaz.
V vaših zapisih, ki kot pravite sami, »niso nju-ejdž-bulšit-terapija za nedojebane babe in nadrkane dedce«, bi lahko rekli, da ste precej nastrojeni in jezni. Na koga?
Uff, takrat sem bila »ljubeče in odpuščajoče besna« nase in na ves svet! Razumeti morate, da sem blog začela pisati zelo nagonsko, v hudi čustveni stiski ob preveliki zgoščenosti vseh mogočih doživetij. Je pa res, da sem kljub vsemu vedela, da popolne negativnosti ne bo prebavljal nihče, ker je tudi jaz ne. Zato sem pri vsakem, še tako jeznem ali strastnem zapisu, poudarila tudi občutek odpuščanja, ki me je obšel do določenega človeka, in obenem sem bralcem ponudila še psihoanalitično razlago svojega obnašanja ali reakcij drugih ljudi. Tu so se ljudje našli. To daje tudi dodano vrednost zapisom, ki bi lahko delovali sicer za koga pogrošno zaradi natančnih opisov intimnih doživetjih, strasti ali groze, ki jih neobremenjeno začinim tudi s številnimi kletvicami. Ogorčenje nad mojim pisanjem je lažno svetohlinstvo – dajmo se malo fine, pa deviške delat, čeprav vsi fukajo, pijejo, se drogirajo, trpijo, uživajo …! Ko pa nekdo to vse neposredno napiše, se vsi ti »tihi grešniki« tako prestrašijo samih sebe, ki jim pridržim zrcalo, da bi me najraje na grmadi zažgali. Mene, ne sebe. (smeh)
Zakaj taka izbira vseh sočnih besed?
Zanalašč! (smeh) Ker so Jožičini trije fetiši: avtoerotika, žmohtne kletvice in zvestoba sama sebi, kot je zapisano na blogu. Ob kletvicah se ognjevita in jeznorita Joži sprosti, vas bralce pa fino strese s tem. Zgražate se, a si obenem želite brati naprej, ker čutite tudi skozi te Jožičine besede Življenje in morda končno tudi – sebe same. Zato.
Najbrž se srečujete tudi s kritikami, ampak kot vidim, se ne obremenjujete prav dosti ...
Po 20 letih izpostavljenosti pa res ne več. Eden najlepših občutkov mojega življenja je bil, da sem si dovolila – kako bogokletno! – na blogu združiti v sliki in besedi svojo intelektualno, duhovno in seksualno moč. Vedela sem, kaj me čaka. Nekoč so take »čarovnice« sežigali na grmadi, danes pa delajo medijski linč. Ampak če enkrat preživiš medijske odzive, ko delaš v politiki, je vse drugo otroški vrtec. Tudi prvi, res neizprosni odziv javnosti na moj blog. Ampak dokler lahko pogumno živim svojo resnico, se mi ta »verbalna ropotanja« – četudi jih seveda kot avtorica ne morem povsem prezreti – ne zdijo omembe vredna. Pravzaprav so celo zdravilna, ker so se zaradi te moje »mejnosti«, lepo prečistili ljudje okrog mene. Ko se jasneje sprofiliraš, se izkristalizira tudi, kdo je tvoj somišljenik in kdo ni. Super filter je to moje ustvarjanje! Tudi glede mojega svetovanja se vedno najdejo pametnjakoviči, ki morajo kaj povedati – še predvsem zakonci so glasni, kako si jim drznem svetovati o ljubezni jaz, ko sem pa tako rada samska! Lažje je udrihati po meni kot nekaj spremeniti pri sebi na podlagi mojih besed. Če jim služim kot strelovod, tudi prav – raje trije nemogoči stavki o meni na spletu kot s pištolo nad ženo! Vse vrste odzivov na svoje delo in ustvarjanje jemljem kot kompliment – če neki moj intervju ali izjava vrže pokonci na spletu pol Slovenije, vem, da nekaj delam zelo prav. Ker sem zadela v srčiko problema. »You’ve got to hit the nerve!« vedno reče pop ikona Lady Gaga o svojem ustvarjanju. Če s svojim delom prebujaš ljudi, kamor spadajo tudi njihova jeza, žalost, razočaranje … zagotovo delaš dobro!
