»Za naš ansambel je to leto vsekakor prelomno. Če je le mogoče, se prilagajamo z interaktivnimi spletnimi prenosi koncertov. Vse dokler so nam razmere dopuščale, pa smo se predstavljali tudi z akustičnimi koncerti. Če bomo prišli do trenutka, ko samo z glasbo ne bomo mogli več preživeti, bomo prisiljeni poiskati druge poti ter tako sebi in svojim družinam omogočiti preživetje,« pravi Sašo Avsenik, vodja in harmonikar ansambla, ki nosi njegovo ime. Sam pa je ljubezen do narodno-zabavne glasbe podedoval po svojem slavnem dedku Slavku Avseniku.
Skozi krizo s smehom
Sašo ugotavlja, da je bila spomladanska karantena drugačna od tokratne. Takrat so bili glasbeniki še polni optimizma, da bo kmalu bolje. Zdaj ko vsi vemo, kakšne posledice je prinesla, pa ni več tako. »Spomladi smo karanteno prva dva tedna vsi jemali bolj kot hec, češ, saj bo čez dva tedna spet vse normalno. Prav zato smo se še bolj posvečali svojim instrumentom in poglabljanju glasbenega znanja. Razmišljali smo tudi o tem, kako bi se čim bolj povezali z ljudmi. Kmalu smo se začeli povezovati tudi na Facebooku in pripravljati enourne oddaje, s katerimi smo oboževalce razveseljevali vsako nedeljo zvečer. Vsak član je doma posnel skladbe, ki smo jih med tednom združili in pripravili za objavo.«
A člani ansambla se niso posvečali samo glasbi, predstavljali so namreč tudi »ansambelsko kuharijo«. Vsak član je imel namreč nalogo, da nekaj skuha in predstavi recept. S tem so tudi razkrili, kdo v ansamblu je najboljši kuhar. »Kdo med nami je najboljši in kdo najslabši kuhar, bi težko ocenil, saj na podlagi videoposnetkov nismo mogli hrane okušati,« se nasmehne ob spominu na zabavne kuharske posnetke Sašo. »A vse kaže, da so to naredili kar naši sledilci. Ljudem je bil najljubši recept našega klarinetista Tommyja, ki je v samo enem tednu zabeležil 160 tisoč ogledov, pripravil pa je nič kaj značilno slovensko jed – pico.«
V iskanju novih priložnosti
Sašo pa se je znašel v še eni novi vlogi, saj je kmalu po začetku spomladanske karantene izvedel, da bo drugič postal očka. Ta čas je izkoristil, da se je bolj posvetil družini. »Najprej sem se trudil najti tiste pozitivne stvari, med katerimi je bila gotovo ta, da sem bil lahko več doma in se posvetil hčerki Ivani, ki je pred kratkim dopolnila dve leti. Z ženo sva se trudila biti ustvarjalna in jo na različne načine čim bolj zamotiti in tako sem okusil drugo plat življenja. Več sem se lahko posvetil tudi ženi, s katero sva večkrat skupaj gledala televizijo in se veliko pogovarjala. Sam sem zelo rad pogledal poročila, saj me je zanimalo, kako se svet bori z nastalim položajem. Povezal sem se s prijatelji po svetu, denimo tudi iz Japonske in Argentine, in si z njimi izmenjal informacije. Prvič v življenju sem si ogledal seje v državnem zboru, ki jih prenašajo po televiziji. Najbolj me je namreč zanimalo, kakšne ukrepe bodo sprejeli in posledično kaj nas čaka ter kdaj bomo lahko nadaljevali z delom. Zdaj, pol leta po tistem, smo v istem položaju, a še toliko bolj zaskrbljeni, saj temu stanju ni videti konca.«
Sašo prizna, da v spomladanski karanteni niso bili v ospredju glasba, finance in premoženje, temveč družina, žal pa se je zdaj vendarle začela pojavljati huda skrb, kako naprej. »Začetek poletja je bil sicer obetaven, a žal ni bilo velikih dogodkov, zato je vse skupaj dobilo grenak priokus. Igrali smo na manjših prireditvah, nekajkrat smo nastopili v Avstriji, kjer so bile razmere bolj sproščene, saj se zavedajo, kako glasba pripomore tudi k razvoju turizma. V Nemčiji so bili z ukrepi nekoliko strožji, a smo dvakrat vseeno nastopili tudi tam. Kaj več priložnosti pa se za igranje ni pokazalo.«
Se je pa Sašo prav med prvo karanteno odločil še za en korak v svoji karieri – začel je namreč poučevati harmoniko. »Zame je to res nova izkušnja, a zelo pozitivna. Presenetil sem predvsem samega sebe, saj je občutek, ko deliš svoje znanje z drugimi, nekaj posebnega. Še posebno lepa nagrada pa je, ko učenci res dobro usvojijo znanje. A vedno jim polagam na srce, da je treba pri učenju instrumenta v to vložiti veliko truda. Potrebna je vaja. Bolj kot vadiš, boljši so rezultati in na koncu je trud poplačan s tem, ko brezhibno odigraš lepo vižo.« Seveda pa nas zanima predvsem to, kako strog učitelj je Sašo. »Če povem iskreno, sem izbral neki svoj sistem, ki ni klasično pedagoški. Denimo, če učenec ni najbolj naklonjen notam, se učiva po posluhu. Potem mu skušam skozi igranje dopovedati, da je pomembno tudi poznavanje not, saj ima tako večje možnosti, da spozna več skladb, se hitreje uči in napreduje. Imam pa tudi učenca, ki zelo dobro obvlada note, in to mi je nekakšen izziv, da na papir spravim skladbe, ki še nimajo notnih zapisov.«
Nova članica družine
Kljub vsemu, kar se dogaja okoli nas, so bili člani Ansambla Saša Avsenika v zadnjih mesecih tudi delovni. »V tem obdobju smo posneli slovensko različico uradne čebelarske himne v narodno-zabavnem zvoku. Za Čebelarsko pesem smo v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije posneli tudi videospot. V prihodnjih mesecih pa prihaja tudi najnovejša skladba, za katero pa naslova še ne želimo izdati,« je skrivnosten Sašo, ki pa je s svojo ekipo že poskrbel za nove, čisto sveže fotografije ansambla, ki so jih posneli na Krvavcu. »Člani ansambla radi zahajamo na točke z razgledom. Letos smo si sicer želeli, da bi na Krvavcu lahko organizirali koncert z razgledom. Ker pa ni bilo mogoče oštevilčiti sedežnega reda, koncerta žal ni bilo. Si pa želimo, da bi imeli razlog Krvavec obiskati ne le v zimskem, temveč tudi v poletnem času.«
V tokratni karanteni pa je Sašo še bolj zaposlen kot spomladi. Oktobra je namreč drugič postal očka. Dveletna Ivana je dobila sestrico Živo, Sašo pa je zdaj očka dvema hčerkama. Če kdaj, potem je zdaj lahko ženi v veliko pomoč. Ker je doma, se bo mamica po porodu lahko dodobra odpočila in pripravila na nove izzive. Dva tako majhna otroka le zahtevata svoje.
Se pa srečni očka žal te dni ukvarja tudi z manj prijetnimi stvarmi. »Glede na stanje, ki nam ga narekujejo trenutne omejitve, se nam ne obeta nič dobrega. Tako da je ena izmed opcij tudi ta, da bo Ansambel Saša Avsenika z novim letom prisiljen zapreti podjetje. Glasba in igranje Avsenikove glasbe bosta zagotovo še naprej naš dnevni sopotnik, a le doma v dnevni sobi. Z zdajšnjimi ukrepi in brez sprememb druge rešitve žal ne bo,« sklene pogovor Sašo.
