Novice Svet24

Le kdo bi si mislil, da se je postavni Žan Milosavljević kdaj spoprijemal s preveliko telesno težo in da mora še vedno paziti na prehrano ter da se redno poti v fitnesu. »Vse odkar pomnim, sem bil okrogel, kar mi ni bilo prav nič po godu, zato sem se pred dvema letoma odločil, da temu naredim konec. Za seboj sem imel dve operaciji želodca, a je bila prva neuspešna, saj sem se spet zredil. Po drugi operaciji sem se odločil, da bom shujšal, in sem se tega lotil tako, da sem poiskal osebnega trenerja. Nekje najbolj blizu mi je bil Jan Čampa, s katerim sva se o vsem najprej temeljito pogovorila. Ko sem Janu vse razložil in povedal, da so mi skrajšali tudi črevesje, si je vzel čas in predelal literaturo ter se mi res posvetil tako, kot je treba. Imel sem 150 kilogramov in malo pred vstopom v MasterChef Slovenija se je tehtnica ustavila pri 92 kilogramih. Bil sem neizmerno srečen, saj mi je končno uspelo. Že v otroštvu sem bil večkrat na zdravljenju v bolnišnici za otroke s preveliko težo in motnjami hranjenja, a neuspešno.«

V šov po znanje
Žan, ki je končal srednjo gostinsko šolo, je že od nekdaj rad kuhal, kar je vedel tudi njegov trener, ki ga je tudi nagovoril, naj se prijavi v kuharski šov. »Priznam, da slovenske različice MasterChefa nikoli nisem gledal, sem pa spremljal ameriško in avstralsko različico in šova sta bila res izjemna. Da sem se le opogumil in oddal prijavo, je bilo krivo to, da je bila tema slovenska tradicionalna hrana. Vedel sem, da pripravo teh jedi kar dobro obvladam, hkrati pa sem se tudi zavedal, da o vrhunski kulinariki nimam pojma,« se razgovori Žan, ki je sicer po poklicu gostinec, a do zdaj nikoli ni delal v kuhinji. »Zaposlen sem pri bratu v Gostilni na Rožniku, kjer sem odgovoren za strežbo, v jesenskem času pa pečem kostanj. Seveda se veliko motovilim po kuhinji in tam lahko vidim marsikaj in si tudi zapomnim,« pojasni.
Žan iskreno pove, da v šov ni šel iskat prijateljev. »Tja sem šel po nove izkušnje, a kljub temu sva se z Žigo Derškom zelo dobro ujela in še vedno ohranjava stike. V skupnih nalogah, kjer smo kuhali v parih, sva bila neverjetno usklajena in sva vse odlično izpeljala.«

Hitro je moral odrasti
Za Žanom je težko obdobje, saj je v zadnjih dveh letih izgubil kar pet bližnjih, ki so mu veliko pomenili. »Umrla sta mi mama in oče, dedek in babica ter teta. Ni mi bilo lahko, a življenje teče dalje. Velikokrat se s kolesom zapeljem do Žal in jih pozdravim,« je srčen mladenič, ki se je malo pred vstopom v šov tudi zaljubil. Ali kot pravi, spoznal je dekle, ki mu je zamajalo tla pod nogami. »S Špelo sva se poznala že od prej, a ker sem imel takrat dekle, o njej nisem kaj dosti razmišljal. Potem sem šel pa za nekaj dni delat v Koper, kjer sem jo ponovno srečal. Ker sem se malo pred tem razšel z dekletom in sem bil prost, sem ji brez zadržkov povedal, da mi je všeč. In tako se je vse začelo. Zaradi nje mi je bilo kar malo težko, ko sem odhajal v šov, a me je podpirala in spodbujala.«
Špela Žanu tudi zdaj veliko pomaga. »Po poklicu je nutricionistka in zato mi svetuje glede prehrane. Večkrat jo vprašam za nasvet glede katerega od živil in jo prosim, da pregleda podatke na embalaži. Špela v Logatcu pripravlja recepture za omake za eno večjih svetovnih verig hitre prehrane. Človek težko verjame, da se to dogaja v neki majhni Sloveniji in v tako majhnem mestu, kot je Logatec,« je ponosen Žan, ki ima s Špelo še kar nekaj drugih skupnih točk. »Takoj ko sva postala par, sva se odpravila na morje, kmalu za tem pa na potovanje po Turčiji, kjer sva z avtom prečesala velik del te sicer ogromne države. Pripravil sem ji tudi presenečenje, saj sva se v Turčiji udeležila kuharskega tečaja.«
Špela in Žan že živita skupaj in v njunem skupnem gnezdecu v mirnem predelu Ljubljane je vse pospravljeno kot iz škatlice. »Sem perfekcionist, in če ni pospravljeno, se ne počutim dobro. V MasterChefu so se mi včasih čudili, ker sem imel pospravljeno delovno površino, a to je eden od pogojev, da imaš pregled nad sestavinami, čeprav smo bili tam omenjeni s časom in mi vedno ni uspelo.« S Špelo si doma delita gospodinjska dela. »Jaz sem seveda odgovoren za kuho. Ona sicer tudi kuha, a le ko jo za to izrecno prosim, ko se od kod vračam in sem lačen. Včasih me vpraša, ali mi pri kuhi pomaga, a se najbolje počutim, če vse storim sam. Rad tudi sesam, zato v najinem stanovanju sesalnik brni vsak dan. Ne maram pa pomivati posode, in če bi se pokvaril pomivalni stroj, bi šel takoj v trgovino po novega.«
Žan s ponosom pove še to, da bo januarja postal že šestič stric. »Imam dva brata in sestro, vsi so starejši od mene in imajo že otroke. Najstarejši nečak je star 18 let in je odličen hokejist, zato sem nanj še posebno ponosen. Sicer pa se z nečaki rad igram in jih fotografiram. Za vsakega imam urejeno mapo, v katero shranjujem fotografije in jim potem z njimi ob kakšni posebni priložnosti pripravim presenečenje. Z bratoma in sestro smo zelo povezani, saj imamo zdaj, ko ni več staršev, le drug drugega. Sicer smo živeli sami z mamo in nam ni bilo vedno lahko. Še zdaj ne vem, kako je mama lahko hodila v službo in zraven skrbela še za štiri otroke, res je bila občudovanja vredna.«
O svoji družini pa zdaj razmišljata tudi s Špelo. »Pred sabo imam še nekaj projektov, a čez dve leti pride na vrsto tudi družina,« je odločen. »Poroka mi ne pomeni prav veliko, saj je to navsezadnje le papir, želim pa si otrok, ne sicer tako številne družine, kot je bila naša. Zadovoljil se bom z dvema,« navihano poudari Žan, ki je odličen sogovornik in brez dlake na jeziku pove vse, kar misli.