Novice Svet24

»Glede na to, da so citre instrument z angelskim zvenom, so po svoje kot nalašč za žalne slovesnosti. Citre igram rada in na vsak nastop se pripravim. Razlika je le v tem, da glasba pomaga ljudem doživeti neka druga čustva v trenutku slovesa kot na koncertu. Ob zvokih citer je zadnje slovo osebno in ganljivo. Njihova milina se dotakne vseh žalujočih – ob njih se spomnijo lepih skupnih trenutkov z ljubljeno osebo,« pojasni Tanja Zajc Zupan, ki žalujočim pomaga tudi z izborom pesmi. »Ponudim jim raznovrsten seznam pesmi od slovenske do svetovne glasbene zakladnice, med katerimi lahko vsak najde nekaj primernega. To so pesmi o mami, očetu, ljubezni … Če je imel pokojni rad rože, so pesmi o rožah. Če je imel rad planine, je na repertoarju Rastejo v strmi gori. V 99 odstotkih pa na pogrebih zaigram melodijo iz filma Cvetje v jeseni.«
Tudi glasbenik je na pogrebu del dogajanja in zato mora na neki način vse skupaj razčistiti sam s seboj. »Prvi nastopi so bili res naporni. Potem sem ugotovila, da tako ne bo šlo, in sem izdelala strategijo, kako nastop izvesti profesionalno, hkrati z zadostno mero empatije in razumevanja svojcev. Sočustvujem, ko vidim trpeti ljudi, in se na neki način bolj zavedam tudi sebe. Se mi zdi, da sem v teh letih zaradi igranja na pogrebih postala drugačen človek, v meni se je porodilo drugačno zavedanje. Spoznala sem, da človek res ni sam sebi namen. Bolečina odpira možnosti rasti in smisla življenja. Vidim, da je res pomembno, da tukaj in zdaj pustim neke sledi, da materialne dobrine res ne pomenijo dosti, če nisi stkal vezi z ljudmi. Sem že igrala na pogrebu, na katerem je žalovala samo ena oseba. Sicer zelo čustveno. Vendar vseeno malce nenavadno. Kot bi bil pokojni nekakšen poraženec, ko ta svet zapušča sam. Vendar nimam pravice soditi, ker ima vsak svojo zgodbo.«
Tanja skuša premagati čustva, a vedno ne gre. »Še zdaj dobim solzne oči, ko pomislim na nosečo mlado mamico, ki je umrla nasilne smrti. Bilo je res veliko ljudi, ogromno žalosti in trpljenja. Takrat je za hip zlomilo tudi mene. Tisti dan sem bila otožna in utrujena. V takšnih trenutkih je človek nemočen. Lani sem igrala na cerkvenem pogrebu dvajsetletnice, pa sva z duhovnikom govorila, kako je to žalostno. Duhovnik je pripomnil, da bog pokliče, ko je človek najbolj pripravljen. S tem se nikakor ne strinjam. Mladih ljudi bog ne bi smel klicati k sebi in jih jemati iz naročja staršev. Za svojce je to vedno velika izguba, na katero nikoli ne morejo biti pripravljeni. Tudi vera v posmrtno življenje zame ni dobra tolažba. To žalost še danes podoživljam.«
Koronakriza je zarezala tudi v pogrebe, saj se nekateri že spoprijemajo s finančnimi težavami. »Opažam, da so v življenju dogodki, za katere smo ljudje pripravljeni odšteti denar. No, bil je primer zelo znanega Slovenca, ki je zelo bogat in mu je umrla mati. Za citre in pevko se ni odločil, češ da sva predragi. Na koncu je bil obred brez vsakršne glasbe in zelo skromen. Je bilo pa že pred koronakrizo precej manj razkošja kot pred leti in veliko več družinskih pogrebov. Zdaj je zaradi omejitev na pogrebih tako ali tako precej manj ljudi. A so toliko lepši, bolj osebni in čustveni, ker zdaj niso predstava za javnost, kot se žal včasih to dogaja.«