Janeza Marna vsi poznajo kot velikega veseljaka, ki vedno poskrbi, da se družba zabava. V roke rad vzame harmoniko, zapleše ali zapoje. Čeprav obožuje narodno-zabavno glasbo, pa mu niso tuje niti legendarne dalmatinske pesmi, ki jih včasih tudi sam zapoje.
Kljub temu da je navzven veseljak, pa je med domačimi stenami zelo osamljen. »Prej sva živela skupaj z mamo, ki je pred petimi leti umrla. Že nekaj let pa je od tega, ko sva se razšla s partnerico, s katero sva bila skupaj šest let,« pravi. »Nisva sicer živela skupaj, a sva se pogosto videvala, preživljala skupne vikende, dopuste. Zdelo se mi je, da nama gre dobro, a se je ona odločila, da gre svojo pot. To me je prizadelo in zelo potrlo. Bil sem žalosten in kar nekaj časa sem potreboval, da sem prišel k sebi. A življenje teče dalje in s tem sem se moral sprijazniti. Najhuje je takrat, ko se vračaš domov in je vse tako, kot si pustil, ko si odšel. Dom naredi ženska, da mu dušo in toplino. Jaz ne potrebujem ženske zato, da bi mi kuhala, prala, likala in pospravljala. To znam sam, je pa lepo, če si partnerja delo malo razdelita, saj imata potem več časa drug za drugega, da gresta na sprehod, na kakšno zabavo ali gledata filme.«
Ker je že v tistih letih, ko so njegovi vrstniki poročeni, je priložnosti za spoznavanje boljše polovice vse manj. »Večinoma se zadržujem doma ali v bližnji okolici svojega doma. V Ljubljani sem bil nazadnje pred nekaj leti, in še to zaradi nujnih opravkov. Beton res ni zame. Na mojo vas in domačo hišo me vežejo korenine in mislim, da je nikoli ne bom zapustil.«
V šov Ljubezen po domače je prišel brez velikih pričakovanj. »Upal sem, da bom dobil pisma. Nisem želel videti fotografij kandidatk, saj je zame najpomembnejše to, kaj človek nosi v srcu, zato sem se za njih odločil na podlagi vsebin v pismih.« Ob prvem srečanju mu je bilo malo nerodno, saj ni vajen toliko žensk na kupu. »Malo sem se tudi bal, da ne bodo razočarane, ko bodo videle hišo, saj sem še v fazi obnove, okoli hiše pa je veliko gradbenega materiala in orodja. A kot kaže, se ženske s tem niso kaj dosti obremenjevale. Moram povedati, da mi je ena padla v oči že takoj, ko sem jo prvič zagledal, in moje razmišljanje se potem niti skozi oddajo ni spremenilo. Mi je bilo pa všeč, da sem imel možnost prav vsako povabiti na zmenek.« Janez je bil navdušen tudi nas sovaščani, ki so mu stali ob strani in ga podpirali. »Res so nam šli na roko in celo dovolili, da smo nekaj prizorov posneli na njihovih zemljiščih,« pove in prizna, da pogreša stare čase. »Nekdaj smo se ljudje družili, hodili na obiske, se pogovarjali, kakšno zapeli in se poveselili. Danes je drugače in se vsak drži bolj zase. Zame pa so bili še posebno neprijetni prazniki, zadnja leta sem se božično-novoletnih praznikov celo bal. Dnevi, ko se vsi veselijo, ko so družine skupaj, so bili zame najbolj žalostni, saj sem bil v svoji veliki hiši čisto sam.«
Janez tudi odkrito prizna, da si želi družine in otrok in da ga ne bi motilo, če bi imela ženska že svoje otroke. »Če bi imel rad njo, bi tudi njene otroke vzel za svoje, kar je nekaj povsem logičnega.«
