Novice Svet24

Danes je dober dan.
Najboljši.
Zbudila sem se v čudovito jutro.
Marsikdo se danes ni prebudil.
Iz postelje sem se sprehodila do kuhinje.
Marsikdo tega ne bo doživel nikoli več.
Skuhala sem kavo.
Marsikdo tega preprostega dejanja ne more več narediti.
V miru in lepih energijah sva z mojim ljubljenim zajtrkovala, si izmenjala ljubeče poglede in hvaležnost, da sva tu, drug za drugega, drug z drugim.
Marsikdo tega ne doživi nikoli.
Nekje je nekdo nekoga zapustil.
Nekdo žaluje.
Nekdo se ločuje.
Pogledala sem skozi okno, se nasmehnila soncu, ki barva svoje jesensko platno.
Marsikdo tega ne vidi več.
V ateljeju poslušam prečudovito glasbo.
Nekdo ne bo slišal nikoli.
Ko primem v roke čopič, se zavem, da marsikdo ne čuti rok in tega občutka sploh ne pozna.
Že dolgo ne stokam, jamram in se jezim nad življenjem, to sem počela predolgo časa, a mi je prav to Življenje pokazalo še druge plati.
Sprejemam ga, dopuščam, da mi pokaže vse moje odseve, skrite kotičke, zastrte zavese ... a ga potem še bolj ljubim.
Imam eno samo odvisnost
Imenuje se Hvaležnost.
Vem, velikokrat slišana, a ravno tako spuščena mimo, kot kapljica dežja, ki ni toliko pomembna kot dež sam.
Vem, težko nam je, vsakemu po svoje, dostikrat začinjeno z občutki, da se bremena nikoli ne sprostijo, da je toliko stvari, ki nam otežujejo življenje ...
Vem, težko je v temi videti Svetlobo, prepričali so nas, da potrebujemo dokaze za obstoj vsega.
Vem ...
Ena od najdragocenejših Modrosti v mojem življenju mi je dolgo časa poskušala pokazati pravi pogled, a sem bila popolnoma slepa, dokler me Duša nekega dne ni imela dovolj in mi je odločno obrnila glavo v popolnoma drugo smer.
Takrat sem spoznala, da se ne zavedamo, da bi lahko bilo huje, kot je.
Vedno.
Pretreslo je vse moje celice.
Nič ni ostalo tam, kjer je bilo.
Spomnim se, da sem se ukvarjala z malenkostmi, površinskimi problemi, pa me je močna bolečina pred časom ustavila, zaprla vse izhode in postavila pred dejstvo, da nisem tako vsemogočna, kot sem mislila, ko sem si nalagala breme za bremenom.
Dežurni zdravnik je s stavkom: ”Gospa, če je moja diagnoza pravilna, ste v smrtni nevarnosti.” zatresel tla pod nogami.
Zavedanje, da lahko umrem, kar tako, me je streznilo.
Zdaj, ko ljubim, sem srečna, živim sebe, bom umrla???
Ne.
Najprej zanikanje, takoj zatem šepet, da sem vseeno doživela toliko lepega zadnje čase, da četudi grem, sem živela. Pet minut, a vseeno.
Hvalabogu diagnoza ni bila pravilna, bilo je “samo” močno vnetje.
Toda spomnim se, kako sva z Bolečino ležali v tisti sobi, sami, prepuščeni na milost in nemilost Življenju.
Spomnim se, kako sem takrat čutila sebe.
Spomnim se žalostnih ječanj bolnikov na smrtni postelji.
Bila sem sama, a ne osamljena.
Toliko Ljubezni sem prepoznala takrat.
Takrat sem dojela veliko stvari.
Utihnila sem od bolečine, nemoči, da je bila Duša lahko slišana.
Zato danes ... cenim Življenje v vsakem trenutku.
Ko na obalo pljuskne “problem”, se soočim z njim, hvaležna, da ni česa hujšega.
In tako ... noben problem ne zdrži dolgo.
Ne more.
Nima hrane ... moje pozornosti ... poveličevanja ...
Kajti vem, da je v primerjavi s tem, kar doživljajo mnogi ljudje, le kapljica v morje.
Trenutno nas mučijo zapiranje, omejevanje, občutki nemoči, krivice ... tu so.
Vsak po svoje se soočamo z vsem, toda verjemite, da je lahko veliko lažje, če določene stvari sprejmemo in jim dovolimo, da nam pokažejo druge zorne kote.
Ne moremo mimo tega, toda v en sam kotiček podzavesti postavite vprašanje ... kako bi se počutili, če bi v tem času voda drla v naše domove in odnašala vse ... ali pa bi potres zravnal naše hiše z zemljo, v trenutku bi ostali brez vsega ... ali pa bi nas ogenj podil iz domov, da bi rešili golo življenje.
Takrat bi bila korona “mala malca” ...
Velike spremembe se dogajajo, tako znotraj kot zunaj nas, in zaupam v nas, verjamem v dobro v ljudeh, prav tako sem prepričana, da so določene lekcije stikala, blagoslovi, ki jih bomo prepoznali šele, ko bo minilo to, kar je trenutno videti kot začaran krog.
Nikoli ni na voljo le en pogled, samo ena pot, en sam odsev ... ogromno jih je, in ko bomo pripravljeni delovati SoČutno tudi brez katastrof, nam bo Življenje dajalo, dajalo do onemoglosti, toda ne njegove, naše ... ker nisem prepričana, če smo sposobni toliko prejemati ...
Zato ... morda le rahel, nevsiljiv namig ... da vrtinec misli preusmerimo k tistim stvarem, ljudem, okoliščinam, za katere smo ta trenutek resnično hvaležni.
Blagodejno je ...