Niti se ne bomo po obisku grobov s sorodniki napotili v bližnjo gostilno na kosilo ali h komu domov na pogostitev in obujanje spominov na pokojne.
Zagotovo pa ga ni med nami, ki že v teh dneh pred praznikom vseh svetih ne bi šel na pokopališče in postoril česa na grobu, da bo ta 1. novembra ličen in urejen.
In ker so razmere drugačne kot sicer, smo tudi naš članek pripravili malce drugače. Posvetili smo ga tistim, ki jih srečujete na vsakem pokopališču in tam nikakor niso naključno: cipresam, namreč. Pa jih predstavimo.
Simboličen pomen
Ciprese veljajo za nesporen simbol nesmrtnosti in večnega življenja, zato so tudi zasajene po pokopališčih – v uteho nam, ki jih obiskujemo, saj nam pripovedujejo, da so naši dragi na neki način še vedno živi in ob nas.
Zaradi svoje pokončne rasti proti nebu cipresa hkrati simbolizira dušo, ki se pomika proti nebesnemu kraljestvu.
In čeprav gre za simbolično drevo smrti, povezano s pokopališči, tokrat, ko ga na pokopališču zagledamo, pristopimo do njega na drugačen način. Cipresa je tudi balzamično drevo življenja, ki lahko s svojimi esencami (ob vdihavanju) povrne zdravje tistim, ki pridejo do nje.
Legenda
O mitološkem izvoru ciprese kroži zelo znana grška legenda.
Apolon, bog sonca, se je zaljubil v lepoto mladega Kiparisa, ki je imel za spremljevalce udomačene jelene. Nekega dne pa je med streljanjem z lokom enemu od svojih jelenov po nesreči zadal smrtno rano. Njegov obup ob izgubi zvestega spremljevalca je bil tako velik, da je celo prosil za smrt.
Apolon, ki ga je ganila bolečina svojega ljubljenega, je Kiparisa spremenil v drevo, ki ga je poimenoval Cypress – cipresa, zato se je tudi drži pomen žalovanja in dostopa do večnosti.
Duhovni pomen
Po perzijski legendi je bila cipresa prvo drevo, ki je zraslo v raju. Zaradi zimzelenih listov in lesa, ki je veljal za negorljivega, je postala zelena podoba nesmrtnosti; prav tako zaradi izjemnih zdravilnih učinkovin v listih in plodovih, iz katerih se izdeluje izjemno aromatično eterično olje, ki zdravi flebitis, krčne žile in hemoroide.
To drevo je sveto tudi Hadu, bogu podzemlja, ki je najbogatejši od vseh bogov, ker število njegovih podložnikov, to je mrtvih, nikoli ne preneha rasti in nikoli ne bo nehalo rasti.
Minojci so cipreso častili kot božansko manifestacijo; kult se je razširil od Cipra do Krete. V Egiptu so iz njenega lesa gradili krste. Na Vzhodu je zaradi nejasno faličnega videza spodbujala plodnost.
Korenine ciprese lahko kurimo kot kadilo, da okrepimo duhovno zdravljenje, nošenje vejice med pogrebi pa lajša bolečino žalovanja.
Po starodavnem prepričanju veje ciprese, položene na grob bližnjih, pomagajo pri njihovem nezemeljskem potovanju, tako, da jim zagotavijo ljubezen in bogastvo tudi na onem svetu.
Podobna vsebina:
