Novice Svet24

Tako dr. Habe večino časa nameni poučevanju na Akademiji za glasbo, kjer poskuša študentom približati vse pozitivne učinke glasbe na telo in duha, kot Katarina pa uživa v nastopih z zasedbo Katrinas in skrbi za družino. Še posebno ji je v veselje, da lahko sinova, ki ju ima z uspešnim glasbenikom Rokom Golobom, iščeta svoje umetniške talente, pri tem pa ju podpira. Starejši, od nedavno devetošolec, je že razstavljal in uživa v poslikavi športnih copat.
»Na pragu petega desetletja svojega življenja sem se naučila pluti s tokom. Eno obdobje se bolj posvečam akademskemu področju, nato pa spet glasbi, vendar se oboje prepleta. Želim stopati v samo bistvo stvari, ki jih počnem. Po štiridesetem letu precej bolj premišljeno izbiram, kaj si želim in česa ne. Naučila sem se prepuščati življenju in uživati v lepoti trenutkov, ki jih prinaša,« pravi Katarina Habe, ki ji je bila glasba položena v zibelko in je še vedno poglavitni del njene duše. »Brez glasbe bi si zelo težko predstavljala svoje življenje. Tudi na akademskem področju se ukvarjam z vprašanji, kako glasba lahko pripomore k blagostanju na vseh področjih bivanja, kako lahko z njo vplivamo ne samo na posameznika, temveč na stanje celotne družbe. Svoje poslanstvo vidim v tem, da študentom glasbe ozaveščam njihovo poklicanost za to, da delajo svet s pomočjo glasbe lepši. Da ne pozabijo, da smisel biti glasbenik ni v tekmovanju in primerjavi, temveč v širjenju lepote, ki se je ne da prijeti v roke. Meni je bilo to položeno v moj genetski potencial. Od malega se zavedam, da je glasba nekaj več, je kanal s svetovi, ki obstajajo, in to je nekaj najlepšega. Je orodje, ki je dostopno čisto vsakemu od nas.«
Po končani srednji šoli je najbolj omahovala med študijem glasbe in psihologije, čeprav je imela tudi druge interese. »Na koncu sem se odločila za slednjo, ker sem pri glasbenem ustvarjanju tako svoboden duh, da mi je težko delovati v okvirih, v sistemu, raje letim. Je pa tudi zato moje raziskovalno in strokovno delovanje prepleteno z glasbo,« pove Katarina, ki se loteva tudi projektov pomoči z glasbo za ranljive skupine, pri katerih sodeluje z različnimi strokovnjaki iz prakse. Tako je vodila projekt o glasbenem izobraževanju otrok z motnjami avtističnega spektra, projekt glasbeno-didaktičnih delavnic za otroke s čustveno-vedenjskimi težavami. Med karanteno pa je sodelovala v multidisciplinarnem timu, ki je pomagal pri snovanju radijskega programa za starostnike na Radiu Ars. »Skušam delovati povsod tam, kjer lahko glasba pomaga človeku. V tem vidim svoje poslanstvo,« pove Katarina, ki je edina od treh sester v svoji primarni družini, ki se ukvarja z glasbo. Starejša sestra je inženirka letalske tehnologije, ima pa trgovino z modno obutvijo. Mlajša pa je komunikologinja in coachinja in se je z družino pred osmimi leti preselila v Južno Afriko. »Čeprav zaradi vseh obveznosti fizično ne preživimo toliko časa skupaj, kot bi želele, smo zelo povezane in smo ves čas v stiku,« je zadovoljna Katarina, mama dveh sinov.
Nadarjena sinova
»V nasprotju z nama z Rokom, ki sva predana glasbi, sta oba fanta usmerjena v vizualno umetnost in šport. Zato je zelo zabavno, ko naju kdo vpraša: 'Kaj igrata pa vajina otroka?' In je odgovor – košarko. Oba sta sicer glasbeno talentirana, vendar pa ju glasba ni potegnila v svoj svet. Starejši Tai se je učil tolkala in električno kitaro, njegova strast je bila od nekdaj v risanju, tako je tudi pri mlajšem sinu. V glasbeno šolo sta hodila tako dolgo, dokler me ni starejši vprašal, a je bilo dosti. Mlajši Lianmai mu pri tem zavzeto sledi,« se smeji mama in dodaja, da se spomni, kako sta že kot čisto majhna oba lahko ure in ure risala. To je njun svet ustvarjanja. Sploh starejši je tako zavzet, da to počne ves čas in so njegovo delo tudi že opazili drugi. Pred leti je obiskoval tudi likovne delavnice, zdaj pa že nekaj let sledi svoji ustvarjalnosti. Katarina kar težko verjame, da lahko tako mlad človek toliko časa posveti samo eni stvari. Nedavno jo je za rojstni dan presenetil s posebej zanjo porisanimi supergami. Zanje je potreboval kar dva tedna, da je s filigransko natančnostjo nanašal barve in risal motive. Sicer pa svoja dela rad objavlja na družbenih omrežjih. Želi, da o njem govori njegovo delo samo, in ne mara publicitete. Četudi so ga že vabili v oddaje in k časopisom, jih skromno zavrne. »Zelo dobro riše tudi mlajši sin. Obenem pa tudi dela svoje umetniške instalacije po vsej hiši in je treba včasih prav paziti, kaj je oprema doma in kaj njegovo umetniško izražanje, saj je zelo odbit in izviren. Čas bo pokazal, kam ju bo peljal njun ustvarjalni duh. Trenutno imata načrt, da bo starejši živel v Los Angelesu, mlajši pa se vidi v Parizu ali Londonu,« pove Katarina.
Blažena med moškimi
»Glede na to, da smo bile pri nas doma tri punce in da je imel oče edinega zaveznika v psu, je očitno moja lekcija v tem, da se učim spoznavati čudoviti moški svet. Da dovolim drugačnim energijam, da živijo po svoje, ne da jih poskušam uravnavati, ne da jih spreminjam, temveč da jih pustim delovati po svoje. Hvaležna sem za krasne učitelje, kar pa ne pomeni, da mi to včasih ne povzroča težav. Predvsem se učim dopuščati, kako mora biti izražena jeza, da s tem ni nič narobe, da tudi jaz izrazim svoj problem, saj sem vedno obračala svojo jezo v žalost, moški pa znajo to bolje in hitreje izraziti. To je zame izziv. Vedno mislim, da se da vse rešiti z lepim pogovorom, včasih pa odločen ton in zelo jasno začrtana meja hitreje pripeljeta do rešitev. Predvsem se učim postavljanja mej, da konkretiziram in sem jasna v tem, kdaj je treba kaj narediti, da ima vsak svoje obveznosti, ki se jih mora držati, da si tudi sama kdaj dovolim z jeznim tonom izraziti svoje nestrinjanje in si dopustim izraziti svojo jezo. Jaz bi rada vse lepo, pa ne gre. Sinova me znata včasih prav oviti okoli prsta,« se namuzne Katarina, ki uživa, ko s svojimi moškimi igrajo košarko. Ona s starejšim sinom, ki je bolj strpen do njene (ne)spretnosti z žogo, Rok pa z mlajšim. Kljub temu da je dolga leta trenirala aerobiko, je v družini, kar zadeva košarko, najšibkejši člen. Vendar se zaradi tega ne vznemirja.
Ni je strah staranja
»Grem proti številki 50, kar se mi zdi zelo zabavno, ker moram včasih prav pomisliti, koliko sem stara. Ko imam pred seboj študente, ne doživljam, da so dosti mlajši od mene. Leta me osvobajajo, ne bi se želela vračati nazaj. Vsako novo leto mi da polet v moja krila, kaj si želim in česa ne. Predvsem pa znam ceniti življenje tudi v njegovi minljivosti. Moja velika vzornica pri staranju je Manca Košir, ki je živi primer tega, kako na vseh področjih življenja živeti bogato in polno. Ona je moja dušna sestra. Zdi se mi, da znamo ženske bolj živeti na polno, prebujene smo v zavedanju blagoslova življenja, povezanosti z vsem. Močno si želim, da bi se tudi moški prebudili v teh energijah. Počasi se že začenjajo prebujati. Ženske smo se začele prebujati in povezovati že pred leti. Zdaj čakam, da to storijo še moški, saj življenje hitro steče mimo.«