Po eni od teorij smo namreč ljudje nagnjeni k temu, da so nam nekatere stvari všeč samo zaradi tega, ker so nam znane. V psihologiji je ta fenomen poznan kot princip podobnosti. V raziskavah so si bili na primer ljudje, ki so se pogosteje srečevali, bolj privlačni. Preprosto rečeno: želimo si stvari, ki jih poznamo. To pojasnjuje tudi, zakaj lahko vedno znova beremo isto knjigo, iz leta v leto poslušamo isto pesem ter gledamo isti film. Zaradi tega lahko iz leta v leto na volitvah volimo istega človeka, ne da bi ga poznali ali vedeli karkoli o njegovi primernosti za izbrani položaj. Razlog naj bi se skrival v tem, da so se med našim odraščanjem z določenim imenom in likom povezovale vedno pozitivne asociacije. V povezavi s tem je tudi naš obraz nekaj, kar smo skozi svoje življenje zelo dobro spoznali. Gledamo ga med britjem, ličenjem, umivanjem, česanjem in urejanjem. Svoj odraz vidimo, ko se sprehajamo mimo gladkih površin, ki odsevajo naš lik. Teorija trdi, da smo bolj naklonjeni tistemu, kar smo pogosteje videli.
Obstaja tudi verjetnost, da bomo del naših občutkov prenesli na vsak obraz ali lik, ki nam bo podoben. Nekateri psihologi trdijo, da to pojasnjuje, zakaj imajo nekateri otroci, ki so bolj podobni svojim staršem, večjo naklonjenost staršev. Če ima neka pasma psov podobne poteze kot mi, lahko ta pasma pri nas vzbudi pozitivne občutke.
Raziskave
Na eni od kolumbijskih univerz so izvedli raziskavo, v kateri so sodelovali 104 študenti. Pokazali so jim štiri pasme psov, na fotografiji je bila le glava psa, obrnjena k objektivu. Za vsako pasmo posebej so študenti sami ocenili značilnosti na osnovi videza - torej, ali se jim zdijo miroljubni, zvesti, prijazni ipd. Potem so študentom zastavili vprašanja o njihovem življenjskem slogu. Kot del tega so jim prikazali skice različnih tipov pričesk, s ciljem, da pokažejo, katera jim je najbolj všeč. Pričeske so razdelili v dve skupini: prva je vsebovala pričeske, ki so pokrivale ušesa, druga pa pričeske, ki so razkrivale ušesa.
Rezultati so bili izjemno zanimivi - ženskam, ki so jim bile bolj všeč pričeske s pokritimi ušesi, so bili bolj všeč beagli, špringer španjeli in so te pasme tudi označile za ljubeznive, prijateljske, zveste in inteligentne. Ženske, ki so jim bili bolj všeč kratki lasje in razkrita ušesa, pa so izbrale sibirske haskije ali basenje.
Razlog za take rezultate se najbrž skriva v principu podobnosti, ki vpliva na naš okus. Daljši lasje dajejo vtis okvirja okoli obraza, kar pri beaglih in špringer španjelih predstavljajo ušesa. Krajši lasje pa puščajo vtis obraza brez okvirja, ki razkrivajo vrhove ušes, tako haskiji kot basenji nimajo pokritih ušes.
Seveda ne smemo govoriti o popolni prevladi pričesk na izbiro hišnih ljubljenčkov, vendar je učinek dovolj velik, da so lahko raziskovalci s statistiko potrdili prepričanje, da na osnovi teh karakteristik izbiramo psa, ki nam je podoben.
Ker je bila raziskava zelo omejena, so psihologi na eni od kalifornijskih univerz izvedli dodatno raziskavo. Fotografirali so 45 psov (25 pasemskih, 20 mešancev) in njihove lastnike, ločeno, potem pa fotografije pokazali naključnim izbrancem ter od njih zahtevali, da določijo lastnike določenega psa. Približno dve tretjini anketirancev je ugotovilo, kateri pes pripada določenemu lastniku. Ta dodatna raziskava je potrdila, da lastniki izbirajo pse na osnovi svojih značilnosti.
