Ni nujno, da je to popolna resnica, mi smo jo tako doživljali, vendar se nas je globoko dotaknila in počutimo se užaljene.
S tem še ne bi bilo nič tako hudo narobe, če ne bi teh zamer in prisotnosti bolečine prizadetosti ponotranjili in se pogosto vračali k njim, jih znova in znova podoživljali.
Vsakokrat ko prikličemo iz spomina dogodke ali situacije ter ljudi, ki so nas prizadeli, se ta zamera krepi in nas zastruplja, saj je to destruktivno čustvo. Naboj zamere in jeze do teh ljudi nas pripelje do globokega razočaranja in posledično se lahko sproži potreba po maščevanju, saj se v ozadju razrašča sovraštvo. V osnovi nenehno »meljemo scenarij« nečesa, kar je že davno preteklost, že minuta v tem trenutku je preteklost.
AKTIVACIJA UPORA
Koliko imamo nepredelane navlake, ki nas nenehno vleče navzdol v globine, kjer se dušimo, kar je vsekakor zelo naporno, saj s tem izgubljamo ta trenutek – sedanjost?! Smo v nekakšnem prepričanju, da se nam je zgodila krivica, da so nas neupravičeno prizadeli, da so nam škodili, da si tega nismo zaslužili, in to nas še toliko bolj podžiga k negativnim občutkom. Ni dovolj, da doživljamo te notranje boje, mnogi nam predlagajo, svetujejo, tudi v knjigah veliko piše o tem, kaj bi bilo dobro za nas, kako se tega osvoboditi. Ena sama beseda, a tako močna, da je že misel nanjo kot najhujši potres. To je odpuščanje. Za večino tako mogočna in strašljiva. V nas se oglasi krik: »Ne, ne morem, nočem, sem preveč prizadet/-a ...« Zakaj bi odpustili? Kaj bi to pomenilo za nas? Aktivira se odpor. V nas divja pravi vihar in vsa bolečina prizadetosti privre na površje. Zamera, jeza, užaljenost se prepletajo, pretresajo celotno telo … Kako naj odpustimo, če so nas prizadeli? S tem bi priznali, da so imeli prav, da niso krivi, in naš občutek poraza ... Ne odpuščamo zato, ker bi si to druga oseba zaslužila, tudi ne odobravamo dejanja, ki se je zgodilo, temveč ker si mi zaslužimo to osvobajanje. Zaradi zamer ne moremo resnično uživati življenja in izgubimo notranji mir.
ZDRAVLJENJE SEBE
Odpuščanje je odločitev, da se osvobodimo bolečine.
Sposobnost odpuščanja je predvsem darilo za nas same. Odpuščanje ni čustvo, temveč je stvar volje, zavestnega dela sebe. Vendar nekomu odpustiti, ni tako preprosto. Vem, so tudi taki, ki govorijo, da se da to hitro narediti, da to ni noben problem, da je to preprosto … Vendar če želimo res iskreno odpustiti, to ni hiter in preprost proces. Odpuščanje zahteva čas. Mentalno lahko zelo hitro odpustimo, že samo z mislijo ali besedo, toda to ni dovolj. Glede na to, da je v vsaki celici telesa shranjen spomin vsega, kar smo in še doživljamo, je nujno, da se proces odpuščanja dogaja s telesno odzivnostjo, kjer so tudi ujeta vsa negativna čustva, seveda z zavestno odločitvijo, da tej ujetosti naredimo konec. Dokler ne odpustimo osebi, ki nas je prizadela, tej osebi dejansko predajamo svojo moč, smo kot žrtev priklenjeni nanjo. Kadar ne moremo odpustiti, se v nas pretakajo negativna čustva, ki blokirajo pretok pozitivne energije. Morda ne bomo mogli nikoli pozabiti, a vendar lahko odpustimo. Odpustiti drugim in sebi pomeni zdraviti sebe, biti srečen, živeti polno življenje.
V RAZMISLEK
Mogoče v razmislek: ko nas drugi prizadenejo, se počutimo grozno in jim seveda tega ne moremo odpustiti, celo pričakujemo opravičilo. Razmislimo, kolikokrat smo mi prizadeli druge, na različne načine, in smo želeli, da bi nam odpustili. Ni popolnih ljudi, vsi smo kdaj koga prizadeli, tako ali drugače. Zavedajmo se, da sami odločamo, ali bomo svobodni, da odpuščamo tako sebi kot drugim, ali ujetniki lastnih negativnosti. Odločitev je naša odgovornost.
TEŽA NAHRBTNIKOV
Neodpuščanje pomeni, da nosimo veliko breme »težkih nahrbtnikov – zamera, jeza, prizadetost, sovraštvo, maščevanje ...«, ki jih ne spustimo, a tudi z njimi je zelo naporno korakati v življenju. Predstavljajte si, da bi z vsemi temi nahrbtniki šli v gore. Kako mučno bi stopicali proti vrhu, koliko časa bi porabili in na koncu, če bi sploh uspeli priti na vrh, bi bili utrujeni, če ne, pa zelo razočarani. Slika lepo prikazuje, da je življenje lahko zelo lepo, lahkotno, če se znebimo vsega, kar nas bremeni, in odpustimo vsem ter vsakomur, ki nas je kakorkoli prizadel, tudi sebi. Osvobojeni vsega bremena negativnosti bomo z lahkotnostjo, veseljem in navdušenjem uživali v vsem, kar nas obkroža.
Ne odpuščamo zato, ker bi si to druga oseba zaslužila, temveč ker si mi sami zaslužimo to osvobajanje.
