Oče pilot, mama pa vrhunska in zelo iskana slikarka – ni čudno, da je šel Jan že takoj, ko se je pojavil na domači pop sceni, številnim v nos. Očitali so mu, da je mamin sinko, da mu je ona kupila avto, mu plačevala snemanja …
Resnica pa je drugačna. Jan je živel precej skromno, dokler ni sam začel služiti zneskov, ki mu omogočajo udobno življenje, da si na primer lahko privošči tudi pomoč osebe, ki skrbi za nakupe, saj mu ni prijetno hoditi po špecerijo, ker je v tem primeru preveč izpostavljen radovednežem.
Na študij čez lužo
Jan je že v otroštvu pokazal velik dar za glasbo, izvrstno je igral kitaro. Že v srednji glasbeni šoli je začel sodelovati z Big Bandom RTV Slovenija in skupino Quatebriga. Bolj za šalo kot z resnimi nameni je garažni demoposnetek ene od svojih skladb poslal na znamenito ameriško glasbeno šolo Berklee College of Music v Boston (tu se je šolal tudi Jože Privšek!) in čez čas presenečeno izvedel, da so mu odobrili ameriško štipendijo za nadarjene umetnike in ga povabili na študij.
Čeprav je štipendija krila osnovne stroške, pa ni bila tako visoka, da bi si lahko privoščil vse, kar si je želel. Tako je bil prisiljen stiskati pri stroških – tudi pri hrani. Kot je zaupal Jonasu v oddaji Kaj dogaja?, je zato poskusil celo pasje brikete.
»Bil sem vzgojen, da je lepo biti skromen,« nam je pojasnil Jan. »Takrat sem slišal, da je v Ameriki pasja hrana še bolj pregledana od tiste, namenjene ljudem, in sem si rekel, da bom poskusil ... Seveda mi ni šlo, pa še poslušal sem jih potem, da mi ni treba varčevati na tak način,« se spominja Jan, ki mu je mama takoj, ko je izvedela za njegov eksperiment, seveda ponudila pomoč, ki pa je Jan ni želel izkoriščati, saj je vedel, da tudi njej ni preveč preprosto sami skrbeti za dva sinova.
V sebi nosi sobro srce
Jan zdaj že dolgo nima finančnih skrbi. No, seveda kot lastnik dveh ljubljanskih lokalov pogosto razmišlja o tem, ali je bil posel dovolj uspešen, da je pokril vse stroške. Še zlasti ko so urejali površine okoli njegove Sobe 102 in niti poleti ni mogel imeti miz na prostem, seveda ni bilo kakšnih dobičkov – verjetno prej nasprotno … A vseeno se ta obdobja, ko posel ni najbolj uspešen, ne morejo primerjati s stisko v študentskih letih, ki je Jan nikoli ne bo pozabil, čeprav se je nerad spominja. »V študentskih letih si res ničesar nisem privoščil. Zato na ta leta nimam prav lepih spominov,« nam je zaupal glasbenik, ki je prav zaradi teh izkušenj gotovo še bolj empatičen za težave drugih, saj dobro ve, kako je, ko nimaš denarja.
Jan rad pove, da ima dobro srce, obstaja pa tudi kup ljudi, ki sami radi razkrijejo, da jim je Jan pomagal. »Res imam dobro srce in veliko empatije. Uživam v tem, da delam dobro, da pomagam mladim generacijam, nisem sebičen in rad svetujem drugim, da bi jim uspelo v karieri … Moja glavna odlika je zagotovo ta, da sem spoštljiv človek. Spoštljivost pa pride skupaj z disciplino in odgovornostjo. Še danes sem hvaležen, ko pridem v gostilno in je kdo prijazen do mene, pa ko je medicinska sestra v bolnišnici prijazna …, saj ni nič samoumevno.«
