Trenutno živite na Primorskem, a so vaše korenine na drugem koncu Slovenije, kajne?
Res je. Mama je bila iz Krmelja na Dolenjskem. Rojen sem bil sicer v Ljubljani, a sem kot otrok živel pri stari mami na Dolenjskem. Verjetno sem si zato kot otrok in pozneje še kot srednješolec vedno želel imeti kmetijo.
Omenili ste, da ste živeli pri stari mami. Niste živeli z mamo?
Zdaj lahko to povem, saj prej, ko je bila mama še živa, o tem nisem govoril, ker tega ni želela. Mama je takrat v Ljubljani delala kot čistilka, oče je popival ... Mama ni imela urejenega življenja in ne nazadnje tudi ne stanovanja, zato me ni želela izpostaviti takšnemu življenju. Prvih pet let sem zato živel v Hincah pri Krmelju pri stari mami. Po petih letih sem šel v rejo in na tisti čas imam zelo grde spomine. Tega, kar sem takrat kot otrok preživljal v reji v Šiški, si ljudje niti ne morejo predstavljati. Ni mi razumljivo, kako so lahko takšni osebi dali v rejo otroka. Tam sem preživel dve trpeči leti svojega življenja. Nato sem odšel znova za dve leti k stari mami na Dolenjsko. Pozneje je mama dobila stanovanje v Ljubljani in takrat sem se kot prvošolec preselil k njej v Ljubljano.
Kakšni ste bili kot učenec?
Zame je bil to šok, saj sem prej cele dneve preživljal v gozdu, na prostem. Ko so me zaprli v šolo in od mene pričakovali, da bom pri miru, to ni šlo. Med poukom sem se po riti drsal po tleh, odšel v peskovnik, se igral ... Zaradi tega sem moral ponavljati prvi razred osnovne šole. Ja, Vili Resnik je padel prvi razred osnovne šole! Pozneje sem razredničarko vprašal, zakaj me niso dali v pomožno šolo, a mi je pojasnila, da sem pameten, da sem se takrat le želel igrati. Mama je bila zaradi tega velikokrat klicana v šolo. Spomnim se, da me je vedno vprašala, zakaj ji to počnem. V tistem času sem bil kriv za vse slabe stvari, če je recimo kdo kaj razbil, ne glede na to, ali sem to naredil ali ne.
Je bilo življenje z mamo prijetno, ste bili srečni? Kakšne spomine imate nanjo?
Mama je bila čistilka in z bratom sva morala med drugim tudi pozimi ribati lesene stopnice. Takrat sva z Branetom doživela marsikaj. Ljudje so se iz naju delali norca, medtem ko sva ribala stopnice in pomagala mami. A že takrat sem si večkrat rekel, boste že videli, kdo je Vili Resnik! Mama mi je pozneje vedno prepovedovala, da bi kjerkoli povedal, da je bila čistilka, saj se je tega sramovala. Sam sem na to ponosen, ponosen, da si je vse prislužila s trdim in poštenim delom. Kot šestletnik sem baje govoril, da bom pevec ter nekoč imel veliko denarja. Zanimivo je, kako se stvari v življenju razpletejo.
Mama mi je vedno govorila: »Sine, delaj, samo delaj!« To, da mi je s tem nekako vtepla v glavo neko prepričanje, da sem rojen samo zato, da bom lahko le delal in delal, me je motilo. Ko sem začel prepevati, je mamina sestra vprašala mamo, kaj delam, in mama ji je takrat odgovorila, da baje nekaj prepevam. Mama si je vrsto let trgala od ust, da si je lahko pozneje kupila fička. Garala je od jutra do večera. Vse življenje mi je očitala, da ne znam peti, da se samo derem. Mojega petja ni nikoli sprejela. A po nastopu na mojem abrahamu mi je mama naslednji dan prek telefona rekla, da ne more verjeti, da je prišlo toliko ljudi, da me imajo ljudje radi. Bil sem šokiran, saj mi je takrat prvič rekla, me pohvalila, da lepo pojem.
Pozneje ste se poročili z Mojco ter po 18 letih tudi ločili. Kako ste sprejeli ločitev?
Z Mojco sem bil poročen 18 let, skupaj sva bila slabih 22 let. Imava dva otroka, hčerko Saro (31) in fanta Timoteja (26). Po ločitvi je bila štala! Takrat sem doživljal resnično krizo, tako zasebno kot tudi glasbeno. V času ločitve sem ravno snemal pesem Angel nad menoj in priznam, da te pesmi še danes ne morem izvajati. Ta pesem še vedno prebudi preveč emocij in spominov. Zame je bilo takrat konec sveta.
Kako se je razhod z Mojco poznal na vašem glasbenem področju?
Nisem imel želje po nastopih. Nastopal sem precej manj kot v preteklosti. Najraje sem izvajal balade. Prebirati sem začel literaturo o pozitivni energiji, osebnostni rasti ...
A kmalu je vaše srce ogrela vaša sedanja partnerka Tamara, mar ne?
Po razhodu z Mojco mi je prijateljica odstopila stanovanje, kjer sem živel po ločitvi. Pozneje sva se zbližala s Tamaro (43), ki je bila takrat moja oboževalka. Na začetku sva bila izključno prijatelja. Po letu, letu in pol samskega življenja v Ljubljani me je Tamara za praznike povabila k njim in takrat sem spoznal, da imajo pri njih popolnoma drugačen ritem življenja in samo dojemanje življenja kot takšnega. Zdelo se mi je, da imajo vsak dan piknik. Sprva mi je bilo to nepredstavljivo, saj sem bil vajen življenja v Ljubljani, ki poteka popolnoma drugače.
Je torej ljubezen naredila svoje, da ste vseeno sprejeli pobudo ter se preselili k Tamari na Primorsko?
Mislim, da je bila to najboljša stvar, ki se mi je zgodila do zdaj. Takrat smo živeli še v Šempasu. Priznam, da sem bil dve leti dokaj nezaupljiv, saj sem zaradi preteklih dogodkov nekako izgubil zaupanje v ženske. V tistem obdobju me je zanimal samo moj konj. Dopoldne, ko je bila Tamara v službi, sem spal, popoldne, ko se je vrnila iz službe, sem odšel k svojemu konju. Priznam, nisem ravnal najlepše, a je bila Tamara inteligentna in je vse to prenesla, za kar sem ji še danes zelo hvaležen. Takrat sem vseskozi ponavljal, da me več kot prijateljski odnos ne zanima. Danes sem zelo hvaležen, da lahko uživam v življenju, kot ga imam zdaj.
Kako poteka vaš vsakdanjik zdaj, ko ste končno zaživeli srečno in ste iskreno ljubljeni?
S Tamaro imava dva otroka, 12-letno Manjo in šestletnega Matiasa. Ko se zjutraj zbudim, jih rad presenetim, jih zbudim in rečem recimo: »Kako ste, ljubčki moji?«, nato pri zajtrku nadaljujem z: »Boste še kaj, ljubčki moji!?« Isti stavek ponavljam znova in znova. To jim gre včasih res na živce. (smeh)
Vili Resnik ti kot energičen sogovornik hitro pričara podobo otroške razigranosti, o kateri nam pripoveduje z iskrivimi očmi. Marsikdo bi mu lahko zaradi njegove razigranosti očitajoče dejal, da se obnaša kot otrok. A vendarle se je ob tem treba zavedati, da se v slehernem izmed nas skriva otrok, le da so se nekateri med nami enostavno prenehali igrati in s tem izgubili čar otroške igrivosti. Tisti čar, ki ga Vili še vedno premore, kljub grenkim izkušnjam iz otroštva.
