Kaj se zgodi, ko umremo? Raziskovalci, ki so skušali razvozlati ta misterij, se nikakor ne morejo zediniti, kateri organ dela najdlje. V trenutkih tik pred smrtjo igra glavno vlogo srce, pravi splošno sprejeto prepričanje, vendar pa avtorji najnovejših raziskav trdijo, da pred nastopom smrti možgani pošljejo signale srcu, ki nato povzroči nepopravljive poškodbe organov in njegovo smrt. Ko so znanstveniki blokirali te signale, je srce preživelo dlje. Kaj je močnejše? Srce ali možgani?
Klinično mrtvi narkoman se je med smrtjo počutil, kot bi spal, le da se je vsega zavedal.
Dokler znanstveniki ne ugotovijo dejanskih podatkov, nam preostane samo to, da verjamemo tistim, ki so umrli in se ponovno vrnili v življenje. Njihove izkušnje bi lahko razdelili v tri kategorije. V prvo kategorijo sodijo ljudje, ki so doživeli klinično smrt, pa niso občutili prav ničesar. Ne vedo, kje so bili niti kaj se jim je zgodilo. Vedo samo, da so zaspali in se nato prebudili. V drugo kategorijo spadajo umirajoči, ki so videli svetlobo, ali pa so se srečali z drugim človeškim bitjem. V tretji skupini ljudi pa so tisti, ki so čutili, kako zapuščajo telo, nato pa so lebdeči lahko videli sebe in ostale, zbrane okrog telesa.
Na socialnih omrežjih vzbuja veliko pozornosti tema, posvečena izkušnjam ljudi, ki so doživeli srečanje s smrtjo. »Ležal sem na bolnišnični postelji in gledal v monitor, ki je začel piskati, nad menoj je stal zdravnik. Čutil sem, kako raste napetost in da so zaradi nečesa v paniki, vendar pa nisem razumel, kaj se dogaja. Svet okrog mene je postajal meglen, nato se je vse spremenilo v črnino. Ničesar ni bilo. Bilo je neverjetno mirno. Občutil sem spokoj. Naslednje, česar se spomnim, je bil trenutek, ko sem začel odpirati oči. Zdravnik pa je govoril, imamo ga,« se spominja moški, ki je izkusil smrt.
»Spominjam se vožnje v rešilcu, imel sem občutek, kot da sem brez telesa. Absolutno najbolj nenavaden občutek, kar sem jih kdaj koli izkusil. Zdelo se mi je, da spim, le da sem lahko videl svoje telo, brez zavesti. Videl sem bolnišnično osebje, ki me je sprejelo. Oblečeni so bili v zeleno, nisem jih poznal, a sem si zapomnil njihove podobe. Ko sem se prebudil, sem jih poiskal ter jih tudi našel,« pa je zapisal nekdo drug.
