Ker pa si mnogi ljudje to rast malce napačno predstavljajo, sem se odločila za čudovita sporočila, ki razbijajo mite o duhovni rasti in tem, kaj ta v resnici je. Zato, da boste vedeli, da ste še vedno »normalni«.
Odgovorila bom na vse bolj znane mite in tudi pojasnila, zakaj se potem še vedno »izplača« duhovno rasti. Pa začnimo.
Mit št. 1: Duhovna rast je »lepa in mirna«.
Duhovna resnica: je ta, da me ta mit vedno znova nasmeji. Bodimo iskreni. Ljudje »zajadrajo« v duhovno rast, ko jim je – po domače – »hudo«. To, da nekaj postane tako zelo hudo, pomeni, da se je nakopičilo na kupe vzorcev, ki so nato eskalirali v zelo težke preizkušnje ali okoliščine. Duhovna rast pogleda v obraz vsem tem vzorcem zaradi tega, ker je rast točno to, kar pravi njeno ime – rast. Ni bežanje. Ni božanje. Je rast. In v vsaki rasti je razumevanje. Duhovna rast ne odstrani vzorcev ali tegob brez razumevanja. Pljuskne nam jih v obraz z namenom, da bi jih razumeli. Zakaj? Zato, da jih ne bomo več ponavljali. Torej je v tem primeru ta rast pomočnica, a tudi vztrajna učiteljica.
Mit št. 2: Ko enkrat duhovno zrasteš, je življenje »pravljica« in nikoli več se kaj težkega ne zgodi.
Duhovna resnica: drži in ne drži. Da, ko enkrat duhovno zrastete, vam bo veliko boljše, kot vam je bilo v življenju prej. Predvsem zato, ker boste zdaj imeli orodja z naslovom »kako hitreje prestati določene preizkušnje«. To pa ne pomeni, da bo vse popolno. Kajti rast se nikoli ne zaključi. Ko obdelate večino svojih vzorcev, se bo vedno našla nekakšna nova izkustvena aktivacija. Ni nujno, da je povezana s kakšno staro lekcijo, lahko gre le za iniciacijo neke nove ciljne stopničke in dušnega razumevanja. Vsakič, ko boste pripravljeni, da še bolj zrastete – ta-dam –, so na voljo »testi«, ki vam jih postavi vaša duša z namenom brušenja visokih energij, ki so zahtevane na tej »višji« stopnički. Zakaj? Le tako lahko namreč resnično uživate v nagradah. Saj veste, da je največji blagoslov, ko nekaj naredite sami, ne pa, ko nekaj naredi namesto vas nekdo drug, kajne? Tudi če boste učili na področju duhovnosti, ste zagotovo lahko prepričani, da boste najprej sami doživeli širok nabor izkušenj – samo zato, da bi nato lahko svoje učence uspešno vodili skozi njihove. Je pa tudi res, da v kolikor osvojite vse te principe rasti in jih uspete na končni rok osvajati na miren način - bo življenje resnično zelo prijetna plovba, kjer boste z lahkoto sidrali kozmično podporo, angelske iniciacije in manifestirali vse, kar vam srce poželi. Ko ni upora ...vse čarobno teče kot val v oceanu življenja.
Mit št. 3: Ko duhovno rastem, se ne smem slabo počutiti.
Duhovna resnica: ljudje pričakujejo, da se bodo v obdobjih rasti počutili čustveno in telesno na vrhuncu, a je to daleč od resnice. Pogosti so nepojasnjene vrtoglavice ali slaba počutja, izbruhi jeze in podobno. Takrat bodo ljudje uperili prst v vas in rekli: »Ti pa že nisi duhoven(-na), če se obnašaš tako!« Ne drži! Ljudje, ki najbolj duhovno rastejo, so izjemno senzitivni za energije, ki so okoli njih, in jih močno zaznavajo. Zato se njihovo telo instantno odzove na neskladja ali negativno energijo. Prav tako se enako odzovejo njihova čustva. Hitreje se »vklopi« jeza, kajti ta daje nujni energijski signal, da je potreben odmik od nečesa, kar bo s svojo negativno vibracijo povzročilo energijsko škodo. V času duhovne rast (in od te točke vedno dalje) so čustva izjemno močna, saj prek njih duša vodi v svoje nove izbore in sporoča, kaj si želi za svoje nove izkušnje. Spoštujte te glasove srca in se ne dovolite zmesti pričakovanjem, da ste zdaj nekdo, ki mora biti ves čas v »zenu« in prenesti vse, kar se mu vrže v njegovo ali njeno smer. Kajti to je daleč od resnice. Je pa res, da ko boste uskladili svoje izbore, okolja in odnose...takrat boste veliko bolj mirni, saj se boste obdali z energijo, ki ustreza vaši novi, višji vibraciji.
Mit št. 4: Če je duhovna rast tako zelo zahtevna, se ne »izplača«.
Duhovna resnica: to sem slišala velikokrat. Najpogosteje so ljudje rekli tako: »Mislil(-la) sem, da je duhovna rast mirna in da se bo vse uredilo takoj. A zahteva preveč dela. To se ne izplača. 'Prej' mi je bilo lažje.« O da, verjamem, da je bilo »prej« lažje. Nositi plašnice in gledati le v eno smer je veliko lažje kot pa opazovati vse okoli sebe iz vseh zornih smeri, sploh če nisi prepričan, od kje bo kaj »priletelo« vate. Pa vendar ... V resnici? V resnici beg ne obstaja. Da, rast lahko odložimo ali pa se ji preprosto odpovemo. Rečemo, da se tega preprosto ne gremo. Se obrnemo stran. Ko bi le lahko bilo tako zelo preprosto. Kajti nekdo se ne bo obrnil stran. Ona. Duša. Ni prišla na planet zato, da bi negovala »leni« ego. Ima čas. In voljo tudi. Ko želi zrasti, s tem priznava spoštovanje do svojih izkušenj in svoje inkarnacije. Če tega ne bo dobila, je pripravljena stopnjevati lekcije na odnosih, počutju, financah in še kje. Pa tudi v posmrtnem življenju, nekoč nekje ... bo ponovno zahtevala rast. V novih izkušnjah. V novih inkarnacijah. Ona že ve. Ve, zakaj. Pozna blagoslove. Zato tudi jaz priporočam, da se rasti ne bojte. Objemite jo. Z njo je življenje vseeno veliko, veliko lepše. In predvsem prebujeno. Res je. V resnici se – »izplača«.
