Klaudya Baya je Vipavka, ki jo mnogi poznajo z družbenih omrežij, kjer zapisuje poučne misli in zgodbe.
Za to, da jih bo delila na svetovnem spletu, se je odločila, ker je upala, da bo lahko z njimi komu pomagala, ga bodrila in opogumljala v težkih časih, skozi katere je šla tudi sama. »Pišem po intuitivnem vzgibu in upam, da če so nekoč v stiskah taka besedila pomagala meni, bodo zdaj moja komu drugemu. Najprej sem sicer pisala na listke in v zvezke, šele kasneje sem začela objavljati na spletu,« nam je povedala. Dodatno spodbudo za njihovo zapisovanje in deljenje pa je dobila, ko so se začeli njeni sledilci odzivati in ji sporočati, da se najdejo v njenih besedah.
Poleg tega, da ljudem pomaga z življenjskimi zgodbami in kratkimi mislimi, se ukvarja tudi z reikijem, predvsem pa z intuitivno masažo. »Ta pomaga pri zdravljenju notranjega otroka, pri čiščenju čustvenih blokad in ne nazadnje sprošča telo. Samo če je to sproščeno, lahko nemoteno funkcionira in nam nudi užitek,« razloži.
Ločitve ni pričakovala
Klaudya je sicer doma iz majhne vasi v Vipavski dolini, pred sedmimi leti pa se je z otrokoma preselila v Ljubljano, kjer še vedno živi. »Odraščala sem v kmečki družini, kjer sem se naučila poprijeti za vsako delo. Moje otroštvo ni bilo lahko, a kljub temu sta starša poskrbela, da sva si z mlajšo sestro ustvarili vsaka svoj dom. Po poroki sem se preselila v Ajdovščino in rodila dva otroka, hčerko Petro in sina Roka. Vedno smo bili zelo povezani,« pripoveduje. A potem se ji je nekega dne povsem nepričakovano zgodil razpad zakonske zveze, kar ji je povsem spremenilo življenje, seveda pa tudi njenima otrokoma.
»Zame je bilo doživljanje ločitve zelo burno v smislu doživljanja različnih čustev, povezanih s tem dogodkom. Soočala sem se z jezo, žalostjo, razočaranjem, prevaro ... Na drugi strani sta bila otoka, ki sta bila tudi v bolečinah in sta me potrebovala. Neštetokrat sem si v teh težkih časih postavila vprašanje, zakaj. Odgovore sem iskala v knjigah, kasneje na raznih delavnicah. Danes sem hvaležna za to bolečo izkušnjo, saj mi je bila motivacija za delo na sebi.«
Moška energija
Tako se je za primorsko Ljubljančanko začelo spoznavanje same sebe, svojih vzorcev in prepričanj, po katerih je živela in ji niso dobro služili. »To pot bi lahko poimenovala tudi duhovnost. Razumem jo kot osebnostno rast, skozi katero se spoznavam. Zame je duhovnost način življenja. Ko pogledam, kako sem živela in kako živim zdaj, vidim veliko razliko. Te spremembe so merilo napredka moje duhovnosti,« ocenjuje.
Precej se ukvarja tudi z žensko energijo, ki ji pripisuje velik pomen. Pravi celo, da če bi bila bolj v njej, mogoče do ločitve sploh ne bi prišlo. Povedala je namreč, da je bila nekoč povsem drugačna ženska, taka s precej moško energijo, in da ji je to bolj škodilo kot ne, najprej v partnerstvu, potem pa še na drugih področjih življenja. »Od vse zagrenjenosti, razočaranj, ki sem jih nosila v srcu, nisem mogla biti drugačna. Zrasla sem na kmetiji, kjer ni bilo moškega naslednika, tako da je bila že vzgoja iz otroštva taka, da te je pripravila na trd način življenja. Ampak ženske smo rojene za to, da smo nežne, čutne, ljubeče, razumevajoče. Če nismo v svoji ženski energiji, smo vse, samo to, kar je naša osnovna energija, ne. Na ta način tudi ne moremo biti srečne.«
Ob tem doda, da bi morale biti pripadnice nežnejšega spola oziroma mame bolj »previdne« pri vzgoji otrok, predvsem sinov. »Odrasle samske ženske se pritožujemo, da ni več pravih moških. No, vse te moške smo vzgajale me, nemalokrat mame samohranilke. Prišla sem do spoznanja, da se nam otroci ne smejo smiliti, ker če se nam, 'delamo' iz otrok slabiče,« je njeno prepričanje.
Energija za partnerja
Doda še, da nezadovoljne partnerice v odnosih prevečkrat energijo, ki bi jo morale posvečati partnerju, preusmerjajo na otroke. »Na ta način odvzemamo svojim potomcem dragocene izkušnje, ki so osnova za to, da odrastejo v samostojne in odgovorne osebnosti. Mame moramo svoje otroke spodbujati, jim stati ob strani, ni pa naša naloga, da prevzemamo odgovornost za njihove odločitve,« je njen nasvet.
Tudi sama je imela s svojima otrokoma velike izzive, danes pa je zelo ponosna nanju.
»Hči je šla samostojno živet z 21 leti, sin z 22. Tako da oba vesta, kako je plačevati položnice, si sam kuhati in pomivati posodo. Ta izkušnja nas je še bolj povezala. Si zaupamo in stojimo ob strani, predvsem se pa imamo radi,« zadovoljna pove. A zaveda se tudi, da je učenje nikoli zaključen življenjski proces. »Vsaka situacija, dogodek, pogovor me nekaj naučijo. Tako danes nisem več ista, kot sem bila včeraj, jutri pa ne bom več taka, kot sem danes. V resnici imamo samo ta trenutek, zdaj se odvija življenje. Vem, da sem danes boljši človek, kot sem bila včeraj, in vem, da bom jutri boljši človek, kot sem danes.«