Karma, cena za slaba dejanja
Pred dobrima dvema letoma je umrl dr. Michael Newton, hipnoterapevt in avtor številnih knjig, ki je z razvojem svojega lastnega načina regresije odkril, da lahko kliente povede prek doživetij iz prejšnjih življenj in tako odkrije bolj pomembni vidik obstanka duš med življenji. Eden teh pomembnih vidikov je seveda karma, s katero se je dr. Newton veliko ukvarjal, saj so se z njo soočali njegovi številni klienti. Objavljamo delček Newtonovega videnja karme.
Karma nas žene s tem, da nas uči.
»Raziskovanje posmrtnega življenja ne bi bilo smiselno, če se ne bi dotaknilo vprašanja, kako je karma povezana z vzorčnostjo in pravičnostjo za vse duše. Karma sama po sebi ne označuje dobrih ali slabih dejanj, ampak je posledica, plod posameznikovih pozitivnih ali negativnih življenjskih ravnanj. Ugotovitev, da 'v življenju ni naključij', ne pomeni, da nas žene karma sama: žene nas posredno, s tem, da nas uči.
Naša prihodnja usoda je pod vplivom preteklosti in ta vpliv je neizbežen, zlasti če prizadenemo druge.
Za notranjo rast je ključno spoznanje, da lahko v teku življenja popravljamo svojo smer – in seveda ni nič manj ključen pogum, da naredimo potrebne spremembe, če se naše dotedanje ravnanje ne obnese. S premaganjem strahu in sprejetjem tveganja se naš karmični vzorec prilagodi učinkom novih izbir. Na koncu življenja nas ne čaka pošast, da bi pogoltnila našo dušo, če se tehtnica ne nagne na pozitivno stran, ampak smo pred učitelji sami sebi najostrejši in najneizprosnejši sodniki.
Zaradi tega je karma hkrati pravična in usmiljena. Ob pomoči duhovnih svetovalcev in vrstnikov se sami odločimo, kako naj se zgodi pravica za naše ravnanje.
Nekateri ljudje, ki verjamejo v reinkarnacijo, menijo, da negativne duše, ki se ne popravijo v primernem številu življenj, doleti izločitev in jih nadomestijo voljnejše. Moji preiskovanci takšno razlago zanikajo.
Za samospoznavo ni nobene splošne in uhojene poti, ki bi veljala za vse duše.
Kot mi je dejal nek klient, so 'duše poslane na Zemljo za čas vojne'. To pomeni, da sta dušam dana čas in priložnost za spremembe in notranjo rast. Duše, ki skozi gostiteljsko telo vedno ravnajo negativno, morajo premagati te težave z nenehnim prizadevanjem za spremembo. Po vsem, kar sem imel priložnost izvedeti, ne ostane duši, ki je med številnimi zemeljskimi življenji pripravljena ravnati tako, nič negativne karme.
Odprto je vprašanje, ali smemo dušo v celoti kriviti za neracionalno, nesocializirano in rušilno ravnanje človeštva. Duše se morajo vedno znova naučiti vodenja teles, ki so jim dodeljena. Trajna identiteta duše označi človeškega duha z razločnim značajem, lastnim tej duši. Vendar ugotavljam, da obstaja med dušo in človeško duševnostjo nenavadna dvojnost.«
Naši duhovni učitelji nas nenehno opozarjajo, da človeški možgani nimajo vrojenega moralnega in etičnega čuta – zaradi tega je za posameznikovo vest odgovorna duša. Kljub temu v duhovnem svetu obstaja neizmerno odpuščanje.
Svet je brezčasen – in takšne so tudi naše učne naloge. V svojem prizadevanju za notranjo rast vedno dobimo še eno priložnost.
