Talking Heads so bili ameriška new wave skupina, ki je nastala v New Yorku 1975. Skupino so sestavljali pevec in kitarist David Byrne, bobnar Chris Frantz, basistka Tina Weymouth in klaviaturist Jerry Harrison. Talking Heads veljajo za eno najbolj priznanih skupin osemdesetih, s kombiniranjem punka, funka, art rocka in svetovne glasbe so pomagali vzpostaviti novi val.
Byrne, Frantz in Weymouthova so se 1973 srečali kot bruci na Zasebni šoli za dizajn na Rhode Islandu, kjer sta bila fanta že člana skupine Artistics. Tina Weymouth je bila takrat Frantzova punca (in pozneje žena) in je pogosto skrbela za njun prevoz. Artistics so razpadli leto dni pozneje in trojica se je preselila v New York, kjer so si delili stanovanje. Ker je bila glasba še vedno prva okupacija, sama pa nista mogla najti novega basista, sta Frantz in Byrne prepričala Tino, da se nauči igrati bas s poslušanjem albumov Suzi Quattro in sta jo prepričevala kar nekaj časa, preden je sprejela ponudbo.
Debi v velikem malem CBGB
Tako kot številni drugi bendi tistega časa so svoje prve nastope doživeli na prav posebnem kraju v New Yorku, klubu CBGB. Tam so debitirali kot predskupina Ramones 5. junija 1975. Po besedah Weymouthove, je ime Talking heads povzeto iz članka v TV vodiču, kjer so razlagali termine, ki so jih uporabljali TV studii. Govoreča glava je namreč kader, kjer se vidita le glava in ramena osebe, ki govori. Pozneje 1975 je skupina posnela serijo demo posnetkov za CBS, a niso dobili snemalne pogodbe. So pa z demo posnetki vzbudili pozornost drugje in novembra 1976 so Talking Heads podpisali za Sire Records. Februarja 1977 je izšel tudi prvi singl, Love à Building on Fire. Mesec dni pozneje so se okrepili še s četrtim članom – Jerry Harrison je iz skupine Modern Lovers prišel k Glavam igrati klaviature in kitaro.
»Psiho morilec keskuse«
Leta 1977 je izšel tudi njihov prvi album, z imenom Talking Heads: 77, ki so ga kritiki toplo sprejeli, na njem pa je tudi prvi singl, ki je prišel na lestvice, Psycho Killer. Mnogi so pesem povezovali s serijskim morilcem, ki je v tem obdobju teroriziral New York in je bil znan kot Son of Sam, a je Byrne povedal, da je pesem napisal že veliko let prej in so jo izvajali tudi že kot Artistics leta 1974. Čeprav je Psycho Killer prišel le na 92. mesto, je danes skladba, znana po svoji udarni bas liniji uvrščena med 500 najpomembnejših pesmi, ki so oblikovale rock'n'roll. Še ena zanimivost, del besedila je v francoščini, ki je bila materni jezik Tinine mame, sploh kultni pa je zaključek verza, Psycho Killer, Qu'est-ce que c'est (kaj je zdaj to). Konec leta 1977 sta se Frantz in Wymouthova tudi poročila.
Sodelovanje z Enom
Pri drugem albumu, More Songs About Buildings and Food, ki je izšel julija 1978, je sodeloval slavni producent Brian Eno, ki je pred tem že delal z Roxy Music in Davidom Bowieom, Enov nenavadni stil se je pomešal z umetniškim pristopom skupine in na albumu se čuti precej eksperimentiranja v različne glasbene smeri, od psihadeličnega funka do afriške glasbe. Album so snemali v Compass Point Studios v Nassauu na Bahamih. Na plošči je tudi priredba Take Me to the River Ala Greena. Z njo so Talking Heads pridobili pozornost širšega kroga poslušalcev in ustvarili svoj prvi hit med prvih 30 na Billboardu. Bryan Eno je delal tudi tretji album, Fear of Music (1979), kjer je občutiti temnejši stil post punk rocka z bežnimi referencami na geopolitično dogajanje v tistem času. Kritiki so bili spet navdušeni, singl Life Durig Wartime pa dal tudi znano frazo »This Ain't no party, this ain't no disco«, ki se je nanašala na dva najbolj popularna kluba v mestu, Mudd Club in CBGB.
Govoreča Afrika
Četrti album Remain in Light (1980) je močno črpal iz afrobeata nigerijskega glasbenika Fele Kutija, njegovo glasbo je skupini predstavil prav Eno. Tu so našli zahodnoafriške poliritme in dodali arabsko glasbo Severne Afrike in nekaj disko funka. Album je tudi napovedal poznejšo skorajda obsedenost Byrnea z etno glasbo. Da bi lahko igrali te kompleksne skladbe, je skupina na turneje s sabo vzela celo serijo glasbenikov, med njimi tudi kitarista Adriana Belewa in psihadeličnega klaviaturista Berniea Worrella. Prvič so z njima nastopili na Heatwave festivalu avgusta 1980. V tem času sta Frantz in Weymouthova začela svoj paralelni projekt, Tom Tom Club, glasba pa je predstavljala temelje hip hopa, Harrison pa je v tem času izdal svoj prvi solo album, The Red and the Black. Byrne in Eno sta skupaj izdala album My Life in the Bush of Ghosts, poln etno glasbe, temeljnih zvokov in prispevkov drugih prominentnih post punk glasbenikov. S četrtega albuma je tudi Once in a Lifetime, ki je je v Angliji prišel med prvih 20, v ZDA pa je bil sprva povsem prezrt, a je v naslednjih letih postal velika uspešnica, zahvaljujoč tudi videospotu, ki ga je revija Time označila za enega najboljših vseh časov.
Prostovoljni premor
Potem ko so v manj kot štirih letih izdali kar štiri albume, so Talking Heads za nekaj časa opustili snemanje. Skoraj tri leta so minila, preden je prišel na vrsto peti album, čeprav sta zakonca Frantz snemala v okviru Tom Tom Club. V tem vmesnem času so Talking Heads sicer izdali živi album The Name of This Band is Talking Heads, prepotovali ZDA in Evropo kot osemčlanska zasedba in se razšli z Bryanom Enom, ki si je izbral naslednji produkcijski izziv, U2. 1983 je tako izšel naslednji Speaking in Tongues, ki je bil tudi komercialno uspešen in je dal edini ameriški top 10 hit – Burning Down the House. Še enkrat več je odličen video poskrbel, da se je pesem veliko vrtela na MTV. Turnejo ob izdaji albuma je v obliki rock dokumentarca posnel režiser Jonathan Demme. Dokumentarec Stop Making Sense je zatem izšel še kot zbirka posnetkov s te turneje, ki je bila tudi njihova zadnja.
»Trudim se pisati o malih stvareh. O papirju, živalih, hiši… ljubezen je prevelika. Vseeno sem napisal ljubezensko pesem. V tem filmu jo pojem svetilki,«v dokumentarcu Stop Making Sense pove David Byrne.
Zaton pred zatonom
Sledili so še trije albumi: leta 1985 je izšel album Little Creatures, na katerem sta dva znana hita, And She Was in Road to Nowhere, leto zatem True Stories s priredbami glasbe iz Byrneove glasbene komedije, v kateri so Talking Heads tudi nastopili in 1988 še Naked. Little Creatures je dal od sebe precej bolj ameriški pop rock slog kot predhodniki, True Stories pa je s podobnim slogom izvalil še enega največjih hitov skupine, Wild Wild Life in pesem s harmoniko, Radio Head. Naked je za konec govoril o politiki, seksu in smrti in je bil spet precej navdahnjen z afriškimi ritmi kot na Remain in Light. V tem času je David Byrne tudi začel izvajati neke vrste tihi teror nad ostalimi člani in se, po domače rečeno, zmdroval nad vsem, kar so počeli predvsem preostali trije člani. Po izidu albuma Naked so Talking Heads odšli na daljše počitnice, vse do decembra 1991, ko je javnost dobila sporočilo, da so nehali z delovanjem.
Pa nič… grem!
Frantz je povedal, da sploh ni vedel, da so nehali delovati in da je o odhodu Byrnea izvedel iz članka v Los Angeles Timesu: »Kar se mene tiče, skupina nikoli ni razpadla. David se je odločil da gre… in je šel!« Zadnjo pesem, ki je izšla pod imenom Talking Heads, je bila Sax and Violins, originalna pesem, ki je bila del filma Dokler se svet ne konča (1991) z Williamom Hurtom. David Byrne je nadaljeval s svojo kariero, že pred tem je 1989 izdal Rei Momo in 1991 še The Forrest. Veliko več materiala je nastalo pod okriljem Tom Tom Club in v solo projektih Harrisona, skupaj so trije šli celo na turnejo 1990.
Manj govoreče glave
V začetku devetdesetih so Weymouthova, Frantz in Harrison nastopali brez Byrnea kot Shrunken Heads. 1996 so izdali album No talking, Just Head pod imenom The Heads. Na njem je cela vrsta gostujočih vokalistov, od Gavina Fridaya iz Virgin Prunes, Debbie Harry iz Blondie, Michaela Hutchencea iz INXS do Shauna Ryderja iz Happy Mondays. The Heads so šli tudi na turnejo kjer je vokale prevzela Johnette Napolitano iz alter rock skupine Concrete Blonde. Vse skupaj seveda ni šlo ravno mirno mimo Byrneovih ušes – ta je sprožil sodni postopek proti ostalim trem, da bi jim prepovedal uporabo imena The Heads, po njegovo zelo očitnim poskusom unovčiti staro slavo imena Talking Heads. Za kratek čas so se sicer srečali 1999 ob promociji 15-letnici izida dokumentarca Stop Making Sense, a niso nastopili skupaj.
Delo gre dalje
Jerry Harrison je nadaljeval kot producent in delal s skupinami kot so VIolent Femmes, Fine Young Cannibals, General Public, Crash Test Dummier in pri nekaterih pesmih No Doubt. Tudi Frantz in Weymouthova sta producirala mnoge, vključno s Happy Mondays in Ziggyjem Marleyem. V vmesnem obdobju sta še naprej nastopala in snemala kot Tom Tom Club. Da so še enkrat zaigrali skupaj, se je moralo zgoditi nekaj posebnega, pogosto razlog za taka ponovnazdruženja je prav sprejem v Dvorano slavnih Rock and Rolla. To seje zgodilo 18. marca 2002, kjer sta se jim na odru pridružila še nekdanja člana spremljevalne glasbene ekipe Bernie Worrell in Steve Scales. Byrne je takrat povedal, da je možnost nadaljnjega skupnega dela zaradi slabega odnosa in razhajanja v glasbenem slogu praktično nemogoča. Weymouthova mu ni ostala dolžna in je zabrusila, da je Byrne človek, ki ne zmore ločiti posla in prijateljstva in da nikoli ni maral preostalih treh članov skupine. Konflikti, ki so pretresali Talking Heads, so lepo opisani v Frantzovi knjigi Remain in Love, ki je izšla 2020.
Občasna srečanja
Septembra lansko leto so se vsi štirje člani Talking Heads pokazali na filmskem festivalu v Torontu ob 40-letnici filma Stop Making Sense in dali kratek intervju ob vrnitvi filma v kinematografe. Na vprašanje, ali se lahko zgodi ponovna združitev, je Harrison povedal za Los Angeles Times, da se ta hip koncentrirajo na občutke in zabavo ob obuditvi filma. »Živimo za trenutek, zato zdaj o tem (združitvi) ne razmišljamo.« Januarja letos je Billboard objavil novico, da so Talking Heads zavrnili ponudbo, vredno 80 milijonov dolarjev za skupno turnejo, kjer bi med drugim nastopili na velikem festivalu v Coachelli v Koloradu.
Ogromen vpliv
Do svojega razpada so Talking Heads posneli in uporabili zares obsežno število glasbenih slogov. Njihove umetniške pop inovacije so imele velik in dolgotrajen vpliv, skupaj s skupinami kot Devo, Ramones in Blondie pa so v ZDA definirali slog novega vala, kozmopolitanski hiti kot je Remain in Light iz 1980 pa so zahodnemu svetu predstavili afriški rock. Kot navdih jih omenjajo številni glasbeniki, najbolj vroči zadnjih let The Weeknd, pa Kesha, Nelly Furtado, Danny , Danny Brown in Franz Ferdinand. Skupina Radiohead je dobila ime po njihovi pesmi iz 1986 Radio Head, na podelitvi Oskarja za najboljši tuje jezični film 2014, Velika lepota, pa se jim je zahvalil tudi režiser Paolo Sorentino.
Vrnili se bomo
Je na obzorju veliko presenečenje? Drugo leto bo minilo pol stoletja od nastanka Talking Heads in čeprav so nedavno menda zavrnili velikanski znesek za nastop na festivalu, je Chris Frantz na svojem Instagramu 4. maja objavil fotografijo dvorane Pantages, kjer so 1983 posneli Stop Making Sense z datumi 13., 14., 15. in 16. december in uro ob osmih zvečer ter pripisal »vrnili se bomo«. Oboževalci Talking Heads so skočili do stropa in to razumeli kot… kako pa vi razumete namig?
