Kako v glavi pisatelja nastane zabaven roman, kot je Funny?
V primeru zadnjega romana sem že pred desetletji govoril z več ženskami, ki so hodile v Afriko, na Jamajko, v Egipt ... na t. i. romantični turizem. Nisem pa se o tem pogovarjal z moškimi, ki kar množično hodijo na Tajsko. A oni o tem ne govorijo, ker pri njih ne gre za romantiko. (smeh) Plačajo in grejo. Zanimiva se mi je zdela razlika med moškim in ženskim pojmovanjem. Ženske to potrebujejo, da funkcionirajo. Že leta sem vedel, da bom nekaj napisal o tem ... in potem se je zložilo, klank!
Pogovarjali ste se z več ženskami. Hodijo na črno celino po seks ali ljubezen?
Kar sem jaz opravil intervjujev z gospemi, ki hodijo na romantični turizem, občasno gre samo za spolnost, ampak ne tako zelo pogosto. Tudi uradne statistike kažejo, da gre večinoma za ženske, stare nad 40 let, blizu 50, to je torej doba soočanja z lastno smrtnostjo in zamenljivostjo. Če smo otroke dobro vzgojili, nas ne potrebujejo več ali so tik pred tem, da nas ne bodo. Možnosti, da ste se v dolgih letih odtujili od svojega partnerja, so velike. Vsakdanja opravila se vam zazdijo nesmiselna. Za službo pa itak veste, da nima velikega pomena za kogarkoli, še najmanj za vas. Živite v Sloveniji, eni od kultur, ki dopušča najmanjše možne razlike in ima izjemno strogo predpisane norme obnašanja. Še pred nekaj desetletji je bil eden glavnih smrtnih grehov zamenjati službo. Pomislite! Možgani pa bi radi nekaj novega, siti so istega. In kaj če je tisto novo zares nekaj novega – novi kraji, novi običaji, novo življenje? Skratka smisel, ki nas poživi. Pripadnost, željenost. Kot pravi komad Plavega orkestra: četudi so bile le laži, ne nehajmo si lagati.
Zanimal me je romantični turizem, ko človek pri nas izgubi življenjski smisel, v Afriki pa ženska najde najprej moškega, ki mu pomaga, nato pomaga že vsej njegovi družini. Ljudje se radi počutimo koristni. Radi delamo smiselno delo. Včasih so ljudje vedeli, za koga in kaj delajo. Zato se pri nas zadnje čase razrašča vrtičkarstvo, posadimo seme, zalivamo, vse zraste, imamo začetek in konec, cel cikel. To potrebujemo tudi pri odnosih. Američani so na primer najbolj srečni, ko otroci odrastejo in postanejo samostojni. Slovenska mama tega ne zna. Zato je boljše, da gre v Afriko in tam rešuje svet, kot da tukaj gnjavi sina! (smeh)
V romanu Funny pišete tudi o težavah v odnosih, o odtujenosti. Zakaj pride do tega?
Časi spreminjanja sistema so vedno naporni. V patriarhalnem sistemu so pač veljala neka pravila in teh ni več. Vsak se znajde ali dogovarja po svoje. Dodatno pogubno je obstreljevanje vseh medijev, sploh pa socialnih, o tem, da moramo biti srečni. Skupno življenje ni sreča 24 ur na dan, to je resno delo, ni ves čas fino. Tudi biološko biti neprestano srečen je nemogoče. Zadovoljen lahko, srečo pa nam možgani privoščijo po dolgem trudu za kratek trenutek kot nagrado. Sprostijo se kemikalije, droga nas oblije in za kratek čas se odlično počutimo. Kot orgazem. Spomnim se iz nevrologije, imajo primer ženske, ki se je poškodovala pri padcu in neprestano doživlja orgazem in ji je skrajno grozno. Dodaten razlog je to, da smo nenadoma za vse odgovorni sami. Najbolj prodajana knjiga v Sloveniji je že desetletja Louise Hay z njenimi afirmacijami. A če si še tako govoriš, da je tvoj šef super, on pač ni super. Za vse smo odgovorni sami, pravi Louise. A to ni nujno res. Če imaš zares zoprne sodelavce, jih z afirmacijami ne boš spremenil. In raka si tudi ne boš pozdravil. Potem, dodatno, prejšnja stoletja zakoni povečini niso trajali dolgo, ker so ženske umirale na porodih, moški pa so si potem našli druge. In to je bilo »za zmeraj«. Zdaj se je doba skupnega življenja podaljšala. Nekateri ljudje se spreminjajo, drugi zataknejo, ali pa se spreminjajo z različnimi hitrostmi. In potem pari nimajo več nič skupnega. Odnosi so postali bolj komplicirani.
Kako pa je s pravili igre, ki so veljala v patriarhatu, kaj se je zgodilo z njimi?
Možgani hočejo jasna pravila. V našem prostoru – po italijanskem, mediteranskem slogu – družino drži skupaj mama. In mama vse življenje lomi sina, »mamona«. Vse življenje ga vzgaja. Slovenci gremo statistično od doma pri 35. Mama je torej moškega lomila na koščke 35 let. In ženska dobi zlomljenega moškega. Po eni strani to ženski prija, po drugi pa zaradi tega »ni dec«. Dolga leta sem mislil, da gre za stereotip, a zdaj, na stara leta, slišim dnevno pritožbo številka ena žensk v moji generaciji: »Pa ta moj ni dec.« Slovenski moški je po definiciji zlomljen moški ali pa ga ni, je odsoten.
Pred kratkim sem govorila z ženskami, ki so jih njihovi moški pretepali, jim lomili kosti, jih posiljevali, psihološko zlorabljali.
To je druga plat iste medalje, ker se ne ve, kaj je moškost: copatarstvo je ena skrajnost, na drugi je nasilje. Če si moški, ti ni treba mlatiti ženske. Moškost je stanje sebstva, tako kot je ženskost. V Ameriki so zbrali množične posiljevalce na eni strani stekla, na drugo stran so postavili ženske: posiljevalci so pokazali, katere ženske bi napadli. Izkazalo se je, da bi napadli samo tiste, ki so bile zlorabljene in napadene že v otroštvu. Govorica telesa. To se da odpraviti s psihoanalizo. A to nosiš vkodirano v svoje telo: da si žrtev. Ko se ženska znebi moškega, ki jo je pretepal, si ponavadi najde novega, ki jo spet tepe.
Je Afrika res tako drugačna od Slovenije, kot je v vašem romanu?
Ko sem se vrnil iz Afrike, sem bil nekaj dni na cesti kar malo prestrašen, da me bodo napadli. Slovenci namreč hodimo po cestah zategnjeni, agresivni. V Afriki pa so ljudje tako sproščeni, hodijo mehko, neprisiljeno ... Zahodna civilizacija dela silo telesu. Že to, da moraš osem ur sedeti in opravljati nesmiselno delo. V Gani, kjer sem bil, imajo ljudje vse, kar potrebujejo za življenje, a si zaradi vplivov medijev in turistov želijo imeti še več, tisto, kar imamo mi.
Slovenci pa smo zakrčeni in agresivni?
Agresivnost v Sloveniji je res ena glavnih težav. Slovenija je najbolj egalitarna družba v OECD, družba, ki dopušča najmanj odstopanja. Stavek: »Kdo si pa ta misli, da je?« je eden najpogostejših. Ne upamo odstopati, niti z mnenji. Zato je ogromno depresije, alkoholizma, samomorov, sovražnega govora na forumih. Zato se gremo »varno drugačnost«: kupimo velik avto, hišo pobarvamo na roza. V Sloveniji je 25 odstotkov otrok, ki imajo status nadarjenega otroka. Povsod drugod jih je dva odstotka. Mi hočemo odstopati preko posrednika: »Jaz nisem genialen, je pa moj otrok!« Drugih 25 odstotkov otrok pa dobi status otroka s posebnimi potrebami. Starši hočejo izstopati preko posrednika, in to naredijo preko otrok.
Zakaj? Je to posledica Avstro-Ogrske, socializma?
Obojega. Na Dunaju je bila cela vrsta častnih profesorjev. Slovenec, ki hoče izstopati, gre v tujino. Doma pa so jih zasovražili, jih kamenjali. In to je ostalo. Slovenci želimo biti enaki. Zato jim je »pasal« tudi socializem. Dolga stoletja smo se morali pretvarjati, da smo Nemci. V glavi imamo, da moramo delati, delati. A po produktivnosti smo v EU samo pred Grki. In zaradi tega »moram delati« smo ves čas v krču, v stresu, se živciramo. V Gani popravijo kolibo ob zabavi, hrani in pijači v enem tednu, v Sloveniji pa en mesec prej obupujemo, preden kaj zares naredimo. Malo pretiravam, a ni daleč od resnice.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
