In ali je res, da je to razlog, da je Jugoslavija zato postala najbolj uspešna komunistična država ter Josip Broz Tito eden najuglednejših svetovnih voditeljev? Je res mogoče, da se je ena največjih skrivnosti hladne vojne med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo skrivala v podzemni vojaški bazi Željava v bližini Bihaća?
To je povzetek igranega dokumentarnega filma Houston, imamo problem! izpod rok scenarista Boštjana in režiserja Žige Virca. Zaenkrat je znano le, da se zgodba napaja iz mita o prodaji Titovega vesoljskega programa Johnu F. Kennedyju. Jugoslavija naj bi namreč na skrivaj v omenjeni podzemni bazi razvijala vesoljski program, ki je temeljil na zapisih Hermana Potočnika Noordunga. Zapise naj bi po drugi svetovni vojni iskala celo ameriška Centralna obveščevalna agencija, a jih je pri tem prehitel Tito. Jugoslavija naj bi tako bila tretji igralec v vesoljski dirki z že leta 1961 funkcionalnim vesoljskim programom. Marca istega leta naj bi Tito Kennedyju program prodal, Američani pa so dva meseca pozneje napovedali polet na Luno. Kot je v enem od intervjujev razkril Žiga Virc, bo igrani dokumentarni film temeljil na resničnih dogodkih in arhivskih podatkih – pri delih, za katere ne bodo našli dokazov, pa si bodo dovolili malo dramatizacije (podobno, kot to počnejo v dokumentarcih o resničnih zločinih, denimo). Ustvarjalca najbolj zanima vloga Jugoslavije, ki jo je igrala v vesoljski dirki. Tehnoloških virov ji po njegovem mnenju ni primanjkovalo, zanimivo pa je tudi, da je menda Tito od Združenih držav Amerike v spomin dobil kamen z Lune, še navaja. Virc je zatrdil tudi, da je približno 90 odstotkov dejstev, predstavljenih v napovedniku, objavljenem na youtubu, potrjenih in preverljivih.
Jugoslavija naj bi bila tretji igralec v vesoljski dirki z že leta 1961 funkcionalnim vesoljskim programom.
Vojaško letališče Željava
Željava, ki se nahaja na mejnem območju med Hrvaško in Bosno, je bila največja letalska vojaška baza JLA v Jugoslaviji in na Balkanu. V strogi tajnosti je bila kot »Objekt 505« zamišljena sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Da je bila zgrajena tam, je bila ključna lokacija, saj so lahko leta vzletala izza radarske sence planine Plješivica. Gradnja je v tajnosti potekala dvanajst let. V sami planini so bile tri garažne galerije, v katerih naj bi bilo prostora za oseminpetdeset letal. Tam je bila tudi dizel-električna centrala ter poseben desetkilometrski cevovod, ki je v bazo dovajal kerozin. Iz vsake galerije so potekale tri vzletne steze, preko katerih sta bili nameščeni še dve vzletno-pristajalni. Leta 1992 je vojska Republike Srbske krajine bazo skoraj popolnoma uničila.
