Ob dnevu žena je simbolično predstavila Žensko, ki jo je napisala za dušo ter iz nje. In ravno ta notranji svet ženske, ki je lahko prepleten tako s fantazijami, željami kot tudi s skrivnostmi, je bil čustveno izhodišče za še en prijeten in iskren pogovor z Ano Tavčar.
Kako vi kot ženska vidite žensko oziroma njen položaj v družbi?
Diskurz o položaju ženske je še vedno prepreden z dejstvi, da je manj žensk na vodilnih mestih in da imajo nižje plače; da so prevelika pričakovanja, kako lepe in po novem večno mlade moramo biti, obenem pametne, močne, pogumne, vsestranske, uspešne, doma idealne žene, idealne mame in zraven biti še polno zaposlene – vse to nas preobremenjuje, vsega tega nam v resnici ni treba. Zame je naravna zrelost lepša kot umetna mladost, zame je mama, ki zažge mineštro, medtem ko s sinom dela domačo nalogo, super seksi, tako kot je seksi žena, ki se zvečer brez slabe vesti uleže na kavč in prižge TV in da jasno vedeti, da ne bo delala nič in da je to njen večer.
Seveda pa je ta položaj po svetu še kako različen, sploh če govoriva o pravicah, ki jih ženske v nekaterih državah še vedno nimajo.
Točno. Namreč to, kar mi govorimo, je tipično za zahodne in naše evropske države, ampak ženska v afriški stepi ali pa na riževem polju v Aziji ima seveda popolnoma drugačno vlogo, delo, predstave o sebi in svetu, vrednote, vzorce in podobe. Prav tako so vloge in pravice ženske različne glede na vere. Ampak tukaj gre za občutljiv diskurz, kajti me, zahodne ženske, pogosto vztrajamo s svojim načinom razmišljanja, emancipacije, enakopravnosti in družbene vloge žensk, antropologi pa denimo pravijo, da se moramo zavedati, da so ženske, ki se rodijo v neki drugi kulturi ali veri, lahko »srečne« in izpolnjene tako, kot so socializirane in naučene tam, in to je lahko kdaj na način, ki se nam zdi popolnoma nedopusten. In tukaj ostaja odprto polje; ali torej ohranjati neke vzorce v kulturah, družbah in verah take, kot so (kljub temu da so lahko do žensk nepravični ali togi, celo kruti), ali »vztrajati« pri evropskih, zahodnih, nekakšnih liberalnih vzorcih, kot jih vidimo in želimo mi. Ampak to je res neskončna debata, tako neskončna, kot je naš univerzum; eskimska ženska, ki lovi ribe, ne bo nikoli in ne more nikoli biti enaka ženski na vročem toskanskem soncu, ki obira oljke.
Kako pa menite, da moški vidijo žensko?
Zelo odvisno, kakšno žensko so imeli za mamo. To je prva ženska v njihovem življenju, in bolj ko se pogovarjam, spoznavam in odkrivam moško dušo, bolj vedno znova ugotavljam, kako zelo jih zaznamuje mama. Saj je jasno, bi rekel Freud. (smeh) Seveda ni vse odvisno od tega, tudi moški imajo različne zgodbe, usode, poti, različne oblike socializacije, lahko je mama odsotna, lahko je moški ni imel, lahko ga je mama ranila ali pa ga je ranila njegova partnerka – vse izkušnje, ki jih moški ima z ženskami v svojem življenju, ga zaznamujejo in jih bo prenašal naprej, tako je tudi obratno. In zato enostavno ni enoznačnega odgovora na to vprašanje; vsak moški s svojimi očmi in skozi prizmo vseh svojih navad, vzorcev in izkustev gleda na žensko.
Kaj vas kot žensko najbolj prizadene?
To, da še vedno kdaj ženska ženski ni prava prijateljica; da o tem vse govorimo, le nekaj pa nas je takih, ki to tudi živimo. Ne razumem, zakaj je med ženskami še vedno toliko zavisti, metanja polen pod noge, občutka ogroženosti in nizkih čustev. Zakaj ženske na volitvah ne volijo žensk, zakaj ženske v službi ne podprejo svojih ženskih kolegic, zakaj si ženske med seboj ne pomagajo, zakaj ženske med seboj niso iskrene ... Kdaj se bomo naučili, da je vesolje vsem dalo? Da je prostora dovolj za vse? Da za lasten uspeh ne potrebujemo neuspeha druge ženske? Zgodba je ravno obratna. Podpri sočloveka in življenje te bo dvojno podprlo nazaj.
Kje moški naredijo največjo napako v odnosu do žensk oziroma ženske, če sploh?
Ne delajo napak ne eni ne drugi, ravnajo vedno tako, kot znajo, več in drugače ne zmorejo. Ker je to človeška lastnost; narediš tisto, kar v tistem trenutku zmoreš, misliš, da je prav, kar je tvoj nagon, tvoja narava, tvoja osebnost, tvoj impulz. Koliko imamo ozaveščena svoja dejanja in poteze? Bolj malo, večinoma smo na avtopilotu.
»Zame je naravna zrelost lepša kot umetna mladost.«
Če se ne motim, gre pri vaši Ženski za osebnoizpovedno zgodbo, kajne?
Ženska je moja intimna pesem, prišla je iz globine moje duše. Vendar je zapisana tako, da jo lahko bere vsak zelo široko. Nagovarja arhetip ženske. Njeno milino, njeno ženstvenost, hrepenenje, bogat notranji svet in razmišljanje o usodi. Nagovarja vsako žensko, kajti vsaka ženska, to si upam reči, si želi biti ljubljena. Tako kot vsak človek na tem svetu, to je primarna potreba vsakega izmed nas. In lahko zelo boli, če nimaš rame, na katero se lahko nasloniš, ko ti je hudo. Po drugi strani pesem govori o sunkovitem in močnem zasuku usode. Verjamem, da imamo na življenjskih poteh kdaj trenutke, ko se nam zdi, da je usoda z vso silo posegla na našo pot. Kaj zelo spremenila, obrnila, morda nam poslala nekaj v obliki neke prelomnice: rojstvo, ljubezen, preobrat, sorodno dušo, nepričakovan dogodek, smrt ... In ženske smo od nekdaj imele močno intuicijo, razumevanje sveta na višjih ravneh, poznavanje ciklov narave, planetov, elementov na zemlji, tudi jasnovidnost, vse to je prastara ženska duša. O vsem tem med vrsticami nežno poje ta pesem.
Verjamem, da to ne bo edina avtorska pesem, tako da se boste verjetno v prihodnje prepustili času in navdihu?
Ker sem to naredila resnično in zgolj za dušo in iz duše, niti ne razmišljam o tem, ampak bom res delala po navdihu. Če bom kdaj med pisanjem dnevnika ali gledanjem skozi okno ali med kakšno drugo obliko počitka in sproščanja spet našla zgodbo ali navdih iz svojega življenja in občutenja, potem bom sledila temu in morda to zapisala v obliki pesmi. Klavir igram ob večerih, s kozarcem mrzlega viskija. In takrat sem navadno odprta in usklajena s svojo naravo. Takrat je najbolj mogoče, da nastane nekaj resničnega.
Za konec ne moreva mimo vprašanja, mar ta pesem napoveduje vašo glasbeno kariero?
Ne. To pa je enoznačen odgovor. V tem življenju sem že našla svoje poslanstvo. In to opravljam čisto vsak dan. In hvaležna sem in srečna, da imam ta privilegij, da sem že od nekdaj vedela, kaj si želim delati, postati, in vse to danes delam. Na različnih področjih, v različnih oblikah – to pa je res, kajti življenje želim živeti polno in notranje bogato.
»Globoko v sebi, se mi zdi, tako se počutim od nekdaj, sem prvinska, zemeljska, intuitivna, nežna, hrabra, ranljiva, čustvena, feminilna ženska, močno povezana z naravo.«
