Zoran je sicer nastopil v Cankarjevem domu brez občinstva, a z Damirov Django Bandom in s spominom na svojega dobrega prijatelja, mentorja, starejšega brata oziroma sorodno pesniško dušo Arsena Dedića, ki se mu je posthumno glasbeno poklonil z albumom.
Z Zoranom Predinom smo se za revijo Vklop/Stop pogovarjali pred koncertom.
Kakšen je vaš spomin na Arsena Dedića?
Imam zelo lepe in žive spomine na najino dolgoletno prijateljevanje in skupno nastopanje. Z njim ni bilo nikoli dolgčas. Neka posebna avra ga je obkrožala. Bil je duhovit in zanimiv, tudi če je bil slabe volje.
Kaj vaju je poleg glasbe še družilo?
Veliko sva se pogovarjala o literaturi, slikarstvu in potovanjih. Tudi sam je slikal. Velikokrat me je poklical v najbolj čudnih urah, ko je, kot je sam povedal, začutil nujno potrebo, da z mano predebatira neki dogodek, nov roman ali aktualno neumnost naše vsakdanjosti. Takrat sem se sredi noči zvijal od smeha. Še vedno upam, da bo nekdo zbral njegove dnevnike in objavil njegove spomine. To bo zelo zanimivo branje.
Kaj ste se naučili od njega?
Da se ne smem bati svojih sanj. Da je tista misel, ki mi prva pade na pamet, vedno najboljša.
Oba sta (bila) tudi ljubljenca žensk. Sta se kdaj počutila nadlegovana?
Ne. Ravno obratno. Zelo sva uživala v njihovi družbi. Ženske so stokrat bolj zanimive od moških.
Kaj pa prestrašena zaradi reakcij njihovih močnejših polovic?
Ne. Svoje močnejše polovice je najina ženska publika ponavadi pustila doma.
Tokrat sicer bojazni za zgoraj omenjene stvari ne bo, saj bo koncert potekal brez publike. Bo morda zaradi tega celo bolj intimen, ker ne bo motečih elementov, kot so kašljanje, pogovori ipd.?
Spletni koncert ima svoje omejitve, pa vseeno tudi nekaj prednosti. Gledalcu omogoča vstop na oder in vpogled v intimni prostor izvajalca, do katerega na klasičnem koncertu v dvorani ne more. Vsaj nekaj.
Na Hrvaškem ste s koncerti Zoran poje Arsena poželi velik uspeh, album pa je bil 2019 najbolje prodajan album na Hrvaškem. Ste pričakovali tako fantastičen odziv?
Nekje v podzavesti sem čutil, da imam prav. Velikokrat rinem z glavo skozi zid. Tokrat je moja glava ostala cela. Je pa dober občutek, ko se na vrhovih najrazličnejših lestvic popularnosti prerivaš z Bajago, Parnim valjkom, Bregovićem in Severino.
Čemu pripisujete takšen uspeh?
Arsenove bisere je gypsy swing pomladil in jim dal nove barve. Na neki način smo posneli nove originale. Združili smo tri publike, Arsenovo, gypsy swingovsko in mojo.
Bi si želeli oziroma imate že celo v načrtu peti še koga?
Ta projekt je že pridobil vsa avtorska dovoljenja. Zdaj snemam album z desetimi novimi avtorskimi pesmimi, naslednje leto pa se bom lotil pesmi še enega glasbenega velikana, ki ga vsi poznamo.
Za koga pa bi si želeli, da bi pel vas?
Že pred časom sem nekaj svojih besedil priredil za žensko petje. Najbolj bi bil vesel, če bi moje pesmi zapela kakšna pevka.
V zadnjem času je odšlo kar nekaj vaših prijateljev. Ste zaradi tega začeli bolj živeti po načelu, da vsak trenutek šteje, ali ste to počeli že tudi prej?
Na žalost smrt kosi vedno bližje. Decembra je bolezen vzela tudi Damirja Kukuruzovića, dragega prijatelja, kitarista, s katerim sva posnela pesmi, ki jih bomo izvajali na spletnem koncertu, posvečenem tudi njegovemu spominu. Res je. Vsak trenutek šteje. Zato predlagam, da v soboto, 13. marca, ob osmih zvečer usodi ukrademo dobro uro za Arsenove bisere in napravimo nekaj lepega za svojo dušo.
