Simona Weiss je prodala več albumov kot njene tekmice, bila pa je tudi prva, ki ji je uspelo napolniti dvorane po Sloveniji, vključno z dvorani Tivoli.
Simona je bila posebna. Kot mlado dekle ni skrivala ambicij, da si želi uspeti, pri tem pa je trdo garala, saj je imela še posebej zase zelo visoka merila. Želela je ves čas napredovati, se dokazati, da barvanje las ni uničilo sivih celic, kot se je tudi sama rada pošalila. Vedno je bila na trdih tleh, prav nič zvezdniška, čeprav je svojo prepoznavnost jemala resno in z vso odgovornostjo, saj ni želela, da bi njeni oboževalci, še posebej v času, ko so zaradi pesmi Pet poljubov deklice lepile njene plakate po svojih sobah – to je bilo tudi prvič v zgodovini pri nas, da je bila neka pevka bila tak idol za mlade! – ni želela, da bi zaradi nje prevzele kakršnekoli slabe navade, pač pa je vedno pozivala k razumevanju, ljubezni, skrbi za druge …
Kariero je začela na velikem odru na Opatijskem festivalu, vendar se je po razpadu Jugoslavije posvetila domačim oboževalcem. Družina je bila zanjo na prvem mestu, tako da ni kalkulirala, pač pa se je odločila za materinstvo, čeprav se je večini zdelo, da bo to konec kariere zanjo. A pravzaprav je šele takrat, ko je postala mati, ustvarila svoje najbolj uspešne pesmi (bila je tudi tekstopiska in zato še bolj prepričljiva v interpretaciji) in polnila dvorane po celi Sloveniji.
Mnogi so se spraševali, v čem je skrivnost njenega uspeha. Bila je lepotica, to je res, vendar je še cel kup drugih poskušalo peti, pa niso bile tako priljubljene.
Imela je lep, zvonek glas, pa vendar so mnoge z boljšimi vokalnimi sposobnostmi propadle.
Gotovo je najbolj pomembno, da se je s svojo interpretacijo dotaknila poslušalcev.
»Gane me vse, verjetno celo preveč za ta svet, ki je zelo krut. Najbolj me ganejo otroci, ker so nemočni. Odrasel človek se lahko znajde, lahko poskrbi sam zase, čeprav včasih z velikimi težavami. Kljub vsemu se lažje najde rešitev kot pri otrocih, ki so nemočni in prepuščeni nam, ki naj bi bili bolj pametni zato, ker smo starejši,« je povedala ob izidu plošče Milijon rubinov, na kateri sta bila tudi dueta, ki jih je posnela z italijanskim superzvezdnikom Al Banom, ki je bil tudi gost na njenem koncertu, med njima pa se je stkalo pravo prijateljstvo. Prav v tistem času se je vpisala na študij psihologije, o katerem pa ni želela prav veliko govoriti. Po prvi skepsi, češ da je to samo muha neke zvezdnice, je kmalu tudi v akademskih vodah dobila potrditev. Ne samo, da je bila za diplomsko delo nagrajena, pač pa je bila ob smrti že pri koncu doktorata, tako da je bila na področju pomoči avtističnim otrokom ne le pri nas, pač pa tudi na Balkanu že prava avtoriteta.
Simona je na glasbenem področju dosegla vse. Prodala je rekordno število plošč, prva napolnila največje dvorane, sodelovala ne le z Al Banom, pač pa tudi drugimi izvajalci, ki na Balkanu kaj veljajo.
Tako se je kmalu po vpisu na študij in rojstvu drugega sina Reneja umaknila z glasbenih odrov. Po mnogih letih predajanja glasbi in poslušalcem, življenja za glasbo in z glasbo se je odločila, da stori nekaj samo zase, da si izpolni mladostno željo ter postane psihologinja. In da se posveti sinovoma. »Koncerti so nekaj, kar lahko prirejaš, dokler te ljudje želijo poslušati, otrokovo odraščanje pa je neponovljivo,« je rekla.
Simona je kot psihologinja lahko tudi strokovno ocenila kolege na estradnem prizorišču. »Marsikoga mi je žal, saj ga v ta svet prižene želja po hitrem zaslužku, blišču in slavi – vse skupaj pa je le iluzija. Velikokrat se takšni ljudje ob soočanju z realnostjo zlomijo, postanejo razvaline, zapadejo v razne odvisnosti in žalostno končajo.
Marsikdo iz medijskega sveta je potreben pomoči oziroma svetovanja strokovne osebe, mediji pa njihove hibe izkoriščajo in na račun njih poskušajo kovati dobiček, kar se mi zdi zelo surovo in neprimerno. Vsekakor pa so to posebni ljudje s točno določenimi izraženimi osebnostnimi lastnostmi, ki so potrebne, da se izpostaviš, razgališ, dovoliš, da te ranijo in se tolažiš s floskulami, kot je 'Zdaj imam že kožo kot slon, nič več me ne prizadene.' Če ne znaš postaviti meje, se hitro lahko zgodi, da potrebuješ pomoč psihologa, psihiatra ali še kaj drugega,« je povedala ta izjemna ženska, ki je za seboj pustila veliko praznino, čeprav seveda njene pesmi ostajajo …
