Nataša Markovič pravi, da jo v življenju zanima veliko stvari, tako da ne bodite presenečeni, če nas bo čez leta presenetila še s kakšnim čisto drugačnim izletom.
»Zagotovo me v življenju ne določa samo Tarča. Sem mama, partnerka, kritična opazovalka sveta, občutljiva za krivice, ki se dogajajo okoli nas. V meni je od nekdaj vsajen neki kompas, vedno sem se zavzemala in bila glasnik tistih, ki niso imeli moči,« pravi Nataša, ki je med drugim ustanovila in vodi dobrodelni projekt, pri katerem organizirajo počitnice v nastavitvah države, pa tudi pri posameznikih, ki imajo apartma, da ga za teden dni oddajo družini v stiski.
Pisala je od nekdaj, a kot ji je vedno govoril oče, je treba veliko brati, šele potem pisati. »Za prvo pesniško zbirko je prva pesem nastala pred enim letom. Naslovi v pesmih so v ključnikih, kar je nekakšen odziv na čas, v katerem je pesniška zbirka nastajala. Saj veste, na družbenih omrežjih, recimo na Twitterju, je prostor omejen na znake in potem poudarke napišemo v ključnikih. Ker je prvi zlog mojega imena NA, sem ključnike in NA združila in dobila naključnike. Ko sem preverila besedo v SSKJ, sem ugotovila, da je ni, zato sem ji izumila pomen. Naključniki so ljudje, ki vstopijo v tvoje življenje in spremenijo njegov tok. Vsi imamo naključnike, kajne?«
»Pri nas nikoli ni bili nič na prvo žogo, oče je vedno rekel: 'Nataša, ne razmišljaj, kaj govorijo ljudje, ker za to potrebuješ le 2 % možganov, razmišljaj, zakaj nekdo nekaj reče.'«
GLEDA ČEZ PLANKE
Zanimivo je, da je v drugo polovico knjige uvrstila tudi pesmi svojega očeta in babice. Nataša pravi, da če ne poznaš svojih korenin, če ne veš, od kod prihajaš, težko veš, kam si namenjen. »Starši ti želijo prenesti sporočilo iz svojih izkušenj in zelo pomembno se mi zdi, da ga znaš sprejeti. Tako oče kot njegova mama, torej babica, sta bila najmočnejši figuri mojega življenja. Mi smo vedno ustvarjali, pripovedovali pravljice, zgodbe, šivali, obiskovali kulturne ustanove, brali ali se pogovarjali o pojavih, razmerah, ljudeh. Pri nas nikoli ni bilo nič na prvo žogo, oče je vedno rekel: 'Nataša, ne razmišljaj, kaj govorijo ljudje, ker za to potrebuješ le 2 % možganov, razmišljaj, zakaj nekdo nekaj reče.' Tak način razmišljanja videti namesto prvega drevesa cel gozd mi je dal neki širši pogled čez planke. Omogočil mi je, da pravilno in pravično sklepam in vidim stvari v širši luči. Potem redko naredim komu krivico. Ker sta oba moja ljuba prednika zapustila po nekaj pesmi, se mi je zdelo naravno, da jih vključim v svojo pesniško zbirko, kot družinsko dediščino.«
Nataša pravi, da je začela pisati, ko je razmišljala o minljivosti in kratkosti življenja, ter se odločila, da se ne bo ukvarjala s tem, kaj mislijo drugi, in bo s polno paro naredila, kar želi sama. »Sem disciplinirana, ko imam idejo, besede, rdečo nit, napišem osnutek. Potem se začne delo. Obračam jo še mesece, vmes napišem novo in se vrnem k izvorni, prvi. Želela sem napisati pesmi, ki bi jih razumela širša množica. Velik odpor imam do pesmi, ki potrebujejo dodatno razlago. Pravzaprav mislim, da je lažje napisati nekaj nerazumljivega kot nekaj, kar ima rep, glavo in vzbudi čustvo bralca. Ljubezen, okolje, odnosi so rdeča nit mojih pesmi. Pri okoljskih sem imela v mislih mlade, želela bi si, da bi takšna pesem prišla v berilo, bralno značko.«
O COVIDU IZ PRVE ROKE
Nataša je sicer pred dobrima dvema mesecema prebolela covid. Sama sicer ni potrebovala bolnišnične oskrbe, a je kljub temu imela neznosne bolečine v mišicah, ledvicah, očeh. »Vsak dan me je bolelo kaj novega in trajalo je mesec dni. Bila sem brez voha in okusa, še danes se mi zdi, da ni vse, kot je bilo,« pravi Nataša, ki dodaja: »Epidemija v naši državi je razkrila vso gnilobo zdravstvenega sistema. Politika je od osamosvojitve vlagala premalo naporov v načrtno izobraževanje zdravnikov, v nove generacije. Izkazalo se je, kako je neka izobraževalna klika krivično omejevala vpise za šolanje, kot da bi lahko imeli v državi težave, če bo preveč zdravnikov. Zdaj jih nimamo dovolj, so preobremenjeni, pa še premalo plačani, naredili smo generalno napako, da so bili uvrščeni v plačni sistem. Če bi imeli urejen zdravstven sistem, bi lahko z milejšimi ukrepi preživeli epidemijo. Zaprtja celotne populacije in posega v ustavne pravice ne podpiram.«
O tej temi veliko ve, saj je za Tarčo raziskovala tudi to področje. V zadnjem letu so imeli kup zelo odmevnih oddaj, zato ne preseneča, da je na ekipo zelo ponosna. »Z Eriko delava oddajo Tarča že štiri sezone. Zadnji dve sezoni so z nama še Žan, urednik Boštjan, novinarka in urednica Ana ter včasih Martin. Smo res zanimiva ekipa.
»Epidemija v naši državi je razkrila vso gnilobo zdravstvenega sistema.«
Midve se značajsko dopolnjujeva in se res dobro razumeva. Od začetka oddaje že delamo premike, razkrivamo nepravilnosti predvsem pri javnih naročilih, sledimo porabi javnega denarja. Da delamo dobro, potrjuje tudi klic iz OECD-ja, kjer so delali veliki intervju o bdenju nad porabo javnega denarja. A vsega ne damo v javnost. Res smo premaknili mnogo stvari. Za zdaj ni redakcije, ki bi nam v tempu in pregledanih dokumentih, načinu dela lahko konkurirala. Proučevati vsak teden drugo temo je težaško delo. Ne morete nas primerjati z novinarji, ki pokrivajo eno temo. Pri nas ni vnaprej posnetih izjav, mnenj, mi ne čakamo, da novica pride na tiskovno agencijo, mi posnetih izjav ne dobimo v sistem. Mi v treh dneh naredimo vse. Predvsem pa ne moremo delati iz udobja doma kot marsikateri časopisni novinar, ki potrebuje le mobitel, da preveri informacije. To, kar delamo, je garanje, ki ima uredniški rok treh ali štirih dni. In ko naredimo temo, gremo brez predaha v novo raziskovanje. To je utrujajoče.«
Na srečo pa ima Nataša dobro 'šefico'. »Erika je enakopravni del naše ekipe. Želi biti vpeta v vse dele nastajanja oddaje in je najprej novinarka, potem pa voditeljica. Z nami diha, študira, proučuje, sprašuje. Zato je vedno vsebinsko do potankosti pripravljena.«
O PRIMITIVNIH NAPADIH
Tudi ekipa Tarče je ves čas deležna velikih pritiskov in vulgarnih napadov. Nataša pravi, da nanjo to ne vpliva, saj je zelo stabilna oseba. »Napadi prihajajo večinoma od simpatizerjev določene stranke, vedno iste. Prihajajo tudi od kakšnih piarovcev, ki so na plačilni listi strank oz. podjetij, povezanih s to stranko ali njihovim širšim omrežjem. Ti posamezniki sejejo nestrpnost po družbenih omrežjih, brskajo po tvoji preteklosti, iščejo afere, poizvedujejo o družinskih članih, pišejo in naročajo lažnive članke …
»Napadi prihajajo večinoma od simpatizerjev določene stranke, vedno iste.«
V zadnjem letu sem največ napadov doživela pri televiziji, katere solastniki so naši politiki. To so najbolj primitivne oblike, recimo enkrat so se spraševali, katere spolne bolezni imam. Se mi pa smili gospod te televizije, poln frustracij, jeze, manjvrednostnih kompleksov slepo izpolnjuje navodila nadrejenih. Politiki, posredni lastniki te televizije, pa nam z nasmeški in pudrom zvečer pripovedujejo o pomenu družine, dobrodelnosti, pravičnosti, vzajemne pomoči.«
Nataša pravi, da se redno sprašuje, kaj več še lahko naredi v poklicu. »A zaradi naklonjenosti in podpore, ki so jo ljudje izrekli Tarči prvič v zgodovini televizije, vem, da moram še vztrajati. Ljudje nam pišejo, nas kličejo, nosijo dokumente, in to je tisto, kar nas žene naprej. Zaupanje.«
