Začetek gledališke sezone se je za vas začel zelo delovno. Za vami je že tudi prva premiera psihološkega trilerja Trije milijoni minut. V njem upodabljate predsednico uprave družbe. Na novinarski konferenci pred premiero ste dejali, da v življenju niste šefica, razen doma, čeprav sposobnosti za to imate. Zakaj menite, da ne bi bili dobra šefica?
Mislim, da bi bila odlična šefica, za zdaj pa v življenju še nisem imela take funkcije, ni bilo priložnosti. So pa zagotovo okoliščine, v katerih poskušam biti »ta glavna«, tudi zaradi tega mi je vloga Marčele tako zelo všeč, ker je vodja in kar dolgo ji uspeva stvari držati trdno v svojih rokah, vse dokler ... Vsekakor pa sem, kot rečeno, šefica doma. (smeh)
Podjetje, ki ga vodite v uprizoritvi Trije milijoni minut, že nekaj časa vodi dvojno knjigovodstvo: denar prenakazuje v Švico in tako utajuje davke. Nato pa izveste, da vam sledi finančna policija in da lahko agenti vsak čas zahtevajo vpogled v računalnike in druge dosjeje. Odvetnica ponudi izhod: če ena izmed družabnic, ki ste tudi prijateljice, prepiše zatajeni dobiček nase, bo krivda padla le nanjo. Ta, ki bi se žrtvovala, bi šla v zapor za predvidenih sedem let ter rešila preostale tri in tudi podjetje. Zato najamete mediatorko, ki naj bi vam pomagala doseči (spo)razumno izbiro. Kako bi se vi odzvali v podobnem primeru? Bi se žrtvovali za druge ali bi naredili vse, da ne bi bili vi tisti, ki bi šli v zapor?
Sem bolj mile sorte, kot je Marčela, imam veliko več empatije kot ona, ampak v takšnem primeru pa mislim, da bi se borila prav tako kot ona. Položaj je zelo težek. Grozi ji zapor, ima pa majhno hčerko. Tudi jaz jo imam in tu sem se lahko zelo poistovetila z njo. Jaz bi naredila vse, da hčerke ne bi pustila same sedem let.
Tudi če bi šlo (kot v predstavi) za vaše prijateljice?
Zdi se mi, da ne gre samo za prijateljstvo, ampak tudi in predvsem za poslovno sodelovanje. Ko vstopimo v igro, sicer začutimo, da so prijateljice, hkrati pa se ta odnos zaradi poslovnega značaja začne krhati. To niso takšne vrste prijateljice, za katere bi naredil vse in one zate. V predstavi gre vseeno za neko hierarhijo, mojemu liku tudi očitajo, da je mogoče vsem malo čez glavo zrasla, ker hoče biti šefica, ker mora imeti vse pod kontrolo in meni, da je samo njena pot prava in nobena druga. Če bi bilo drugače, če bi šlo res samo za prijateljstvo, bi se verjetno stvari vseeno malce drugače razvile. Mogoče tudi ne bi bile tako zanimive, več čustev, več srca bi bilo. Tu pa gre le za poslovni svet, predvsem pa je v igri tudi veliko denarja ter seveda zapor.
Štejete med svoje prijatelje veliko ljudi?
Ne, sploh ne. Imam jih zelo malo. Tudi s puncami v teatru smo zelo povezane. Dve prijateljici igralki imam še iz časov Akademije. Z njimi razvijam najbolj globoke, najbolj osebne pogovore. Predvsem imam med prijateljicami punce, fantov ni (več) tako zelo veliko.
Sicer zelo hitro odprete srce?
Sploh ne.
Kaj je za vas pri prijateljstvu najbolj sveto? Česa ljudem, ki jih imate za prijatelje, nikoli ne bi oprostili?
Včasih se mi je zdelo, da sem zelo strpna in da vse odpustim, pa ni res. Imela sem slabe izkušnje s prijatelji in z njimi ne prijateljujem več. Marsikaj je zame sveto. Ne maram, da mi kdo kaj zavida ali da je nesramen do mene. Zelo verjamem v to, da se je za dobre prijatelje treba potruditi, a če vidiš, da so stvari v slepi ulici in da je prijateljstvo samo še zaradi tega, ker je bilo nekoč, se mi zdi, da je bolje, da ga ni, da ga je bolje končati.
Pa to poveste ali se preprosto umaknete?
Zdaj sem se spomnila na en primer in moram priznati, da nisem bila dovolj pogumna, da bi se soočila. Po drugi strani pa – če bi bila želja po pogovoru, bi se ta zgodil, če je ni, pa je verjetno najbolje, da je tako. Enako kot v odnosu med moškim in žensko, no, tam si verjetno na koncu še rečeš kakšno besedo. A vedno nekaj pripelje do nečesa. Če ni več bližine, se poti razidejo. Ni tako, da kar izginem in ne kličem več oziroma se ne oglašam na telefon. Nisem takšna.
Režiserka Barbara Hieng Samobor je igralsko zasedbo sestavila iz samih žensk – medtem ko v izvirniku nastopajo štirje moški in ena ženska ...
Mislim, da je s povsem žensko zasedbo predstava precej pridobila. Izognili smo se nekaterim precej klišejskim situacijam. V našem primeru tako postanejo bolj nepričakovane in presenetljive. Hkrati pa verjamem, da bi scenarist, če bi pisal z mislijo, da piše za ženske, like zagotovo oblikoval drugače, najverjetneje bolj klišejsko. Prepričana pa sem, da v tako usodni situaciji, kjer grozi dolga zaporna kazen, spol v resnici ni bistven, tako ženska kot moški bi bila sposobna narediti marsikaj, da bi se kazni izognila. Pokaže se človeška narava, tudi zelo podle stvari pridejo na dan. Barbara je s pomočjo dramaturginje Eve Mahkovic besedilo odlično priredila in ga tudi zelo pametno zrežirala. Rada delam z njo. Igralcu pušča svobodo, a hkrati so njeni igralski napotki neprecenljivi.
Je drugače delati samo z ženskami v primerjavi s spolno mešano zasedbo?
To me velikokrat sprašujejo. Mislim, da ni bistveno, ali so v zasedbi same ženske ali je zasedba mešana. Res je, da so pogovori v povsem ženski zasedbi malce drugačni, rade se zaklepetamo in to povsem drugače, kot če bi bil prisoten tudi moški. Za ustvarjalni proces pa mislim, da res ni bistveno. Kadar je ekipa povezana, ko se ujamemo in se dobro dela, pač to ni pomembno. Velikokrat študij predstave Trije milijoni minut primerjam s Tihim vdihom, kjer je ekipa mešana in kjer sem med ustvarjanjem predstave uživala, predvsem zato, ker sem imela ob sebi izjemne in nadvse prijetne sodelavce.
Glede na to, da ste članica MGL že 11 let, si kdaj, ko vidite zasedbo, rečete: »Joj, a z njim oziroma njo bom morala delati?«
Ne. Prej bi zavila z očmi, če mi tekst ne bi bil všeč ali pa če bi videla, da bo delal režiser, s katerim se ne ujamem najbolje. Za kolege, ki jih imam in s katerimi delam – pa tudi že prej, ko sem bila v drugih teatrih – bi pa težko rekla, da je bil kdaj kdo, s katerim mi ni bilo fajn delati. Redko, no, verjetno se je kdaj tudi zgodilo, da se s kom nisem tako zelo dobro ujela, a že dolgo ne. Zadnje čase delam stvari, ki so mi vsebinsko zelo blizu, in tudi študiji so neverjetno prijetni. Zelo mi je – poleg dobre predstave in vloge – namreč pomembno, da je proces ustvarjanja dober, navdihujoč.
V uprizoritvi Trije milijoni minut nastopata tudi dve mladi igralki, še študentki: Ana Pavlin in Klara Kuk. Kako pomembno je, da že med študijem dobiš priložnost za delo v profesionalnem gledališču?
Mislim, da je zelo pomembno, še posebej pa je fino, če dobiš konkretno vlogo, pomembno nalogo. S tem pridobiš zaupanje, samozavest, hkrati pa so to neprecenljive izkušnje za naprej. Sama na začetku svoje igralske poti nisem imela takih priložnosti, prva vloga je bila vloga statistke v predstavi Življenje je sen, v ljubljanski Drami sem šele pozneje dobila vlogo Jerce v Matičku, ki ga je režiral Vito Taufer, pri meni je vse potekalo postopno. Od manjših vlog do malo večjih, šele ko sem se zaposlila v SLG Celje, so prišle tudi večje vloge. Umetniška vodja Tina Kosi je zelo verjela v moj talent in mi je kar hitro po mojem prihodu namenila zelo odgovorne naloge. Ana Pavlin in Klara Kuk, s katerima sem v našem teatru delala že prej, pa vstopata v predstavo Trije milijoni minut z vlogama, ki sta enakovredni. Vesela sem, da sta obe povedali, da se v ekipi počutita dobro.
Imate občutek, da ste jima neke vrste starejša sestra, ste zaščitniški, radi svetujete, pomagate tudi sami od sebe?
Sem precej starejša, tako da pač zasedam mesto starejše kolegice. Seveda ju vedno poskušam spodbujati, kadar se mi zdi, da sta mogoče v dilemi. Hkrati pa ju jemljem kot popolnoma enakopravni članici ekipe, saj sta obe neverjetno nadarjeni. Če potrebujeta nasvet ali le spodbudo, pa sem jima seveda vedno na voljo.
Kako pa so vas sprejeli igralci v teatrih, ko ste začeli delati oziroma še kot študentko?
Kakor kje. Imam tudi nekaj slabih izkušenj. Sploh na začetku. Preden sem začela študij na Akademiji, sem igrala v predstavi Psiha v Slovenskem mladinskem gledališču, ki jo je režiral Vito Taufer, in tam sem se imela tako lepo, da sem mislila, da so povsod, v vseh gledališčih odnosi taki, kot so bili v tistem trenutku tam. Ansambel je bil ena taka gledališka družina, vsaj takrat sem to tako doživljala. Pozneje v Drami sem bila presenečena, da to ni povsod čisto tako. Sem bila pa lepo sprejeta tako v Celju kot tudi v Mestnem gledališču. Predvsem Gašper Tič, z njim sem delala svojo drugo predstavo v MGL, pa Iva Krajnc Bagola, pa tudi drugi so poskrbeli, da sem se počutila dobro in sprejeto. Starejša sem postajala, lepše izkušnje sem imela. Ko sem bila zelo mlada, pa mogoče tudi kakšno slabšo.
Se vam je kdaj zgodilo, da so vas obravnavali stereotipno, ker ste blond in lepi oziroma iz neke zavisti?
Verjetno, a tega nisem čutila kot zavist ali da oseba to dela iz svoje lastne stiske, ampak sem vedno vse prenesla nase. Vedno sem mislila, da je mogoče kaj z mano narobe, da le nisem tako fajn. Zdaj ne bi več, takrat pa sem.
Že pred premiero predstave Trije milijoni minut ste začeli študij za dramo Ta obraz. Vam je (bilo) težko preklopiti med enim in drugim likom?
Zdaj, ko je predstava Trije milijoni minut narejena in jo igramo, mi ni več tako težko. Zdaj sem z mislimi čisto v predstavi Ta obraz. Ko se je to mešalo, je bilo pa kar malo: »Joj, kje sem zdaj?« Vsakič znova sem se morala osredotočiti: »Zdaj smo pri tej predstavi, ta vloga je takšna ...« Res sta popolnoma različni.
Mogoče bi bilo celo težje, če bi si bili podobni.
Mogoče pa res.
Koliko sicer vloge ostajajo v vas? Jih imate vse še vedno nekje v sebi ali jih zavestno spravljate ven?
Ne, kar pozabim jih. Tiste iz živih predstav so še zelo prisotne. Kadarkoli jih bo treba igrati, poznam vlogo, za nazaj pa so samo še spomini, ampak mogoče ne več kot vloga in zgodba, ampak bolj pripetljaji s predstav, odnosi s soigralci, ustvarjalni proces ... Večinoma ostajajo lepi spomini, slabe kar uspešno izbrišem. (smeh)
Kako pa drugače odklopite od dela?
Odkar imam otroka, kar hitro odklopim, ker je to, da si mama, čisto posebna skrb. Takrat so na sporedu različna dnevna opravila, ki spadajo zraven, tako da popoldne kar pozabim, da sem igralka. Včasih malo odplavam ali pa začnem ponavljati kakšen tekst in me otrok vpraša: »Mami, kaj delaš, a je to tekst?« (smeh) Ker kadar intenzivno delaš, to nosiš nekje zadaj. Poleg tega, da sem mama, pa se rada ukvarjam s športom, grem v naravo, gledam filme, berem knjige – kolikor je pač časa za to. Nič posebnega.
Koliko je vaša hči povezana s teatrom? Pride kdaj tudi na kakšno vašo predstavo, če je seveda ta že primerna za njeno starost?
Pravzaprav me še ni videla igrati. S tem še kar malo odlašam, ker se mi zdi, da mogoče ne bi čisto točno ločila med likom in med tem, kaj sem jaz. Nekoč je namreč gledala odlomek iz Usodnega vina, v katerem sem imela svojo hčerko, ki sem jo objela, in sem videla, da ji ni bilo čisto všeč. Res pa je, da je bila takrat vseeno precej mlajša, kot je zdaj. Sicer pa je zelo vpeta, tako kot so vsi ti naši gledališki otroci. Tudi zato, ker imamo mi tako radi gledališče. Jaz sem jo, ko je bila še dojenček, peljala v lutkovno gledališče. Tam sva pogledali skoraj vse predstave – večkrat, ne samo enkrat. Pride pa tudi v naš teater. Teater je magičen – še posebno za otroka in še posebno vse tisto, kar je zadaj: kulise, kostumi, različno oblečeni ljudje, ki se pripravljajo na predstavo … Malo se bojim, da je ne bi zastrupila s tem poklicem, ker ni najlažji, in ga zaradi tega ne bi priporočila svojemu otroku. Od toliko stvari si odvisen: od sreče, od nadrejenih, od režiserjev, od tega, kako je kultura sprejeta v družbi … pa seveda od sebe, nadarjenosti, karakterja, moraš biti trden, a hkrati občutljiv, sam si svoj lastni instrument, vse pade nate, zelo osebno je.
Ste kaj pogrešali teater v času ustavitve javnega življenja?
Zelo. Svoj smisel delno vidim v svojem poklicu, in ko ga nisem mogla opravljati, mi je bilo grozno. Kaj pa sem brez tega? Saj sem mama, ampak nisem samo to. Sem tudi zelo dovzetna za vse in sem zaradi te ustavitve doživljala različne stiske. Ni mi bilo najlažje. Rada sem zelo veliko zunaj, rada opravljam svoje delo in rada se družim z ljudmi.
Vas bomo morda lahko v kratkem videli tudi na malih zaslonih ali na velikem platnu? Sploh pogrešate kamero?
Seveda, ampak ona očitno mene ne. (smeh) Preprosto ne dobim nobene ponudbe – vsaj takšne ne, ki bi me zanimala.
