Še vedno se spomnim, kako je pred skoraj tremi desetletji v takratnem ljubljanskem rock klubu Palma završalo, ko je na mali oder prišla zelo nenavadna zasedba. Ob četrtkih je tam Saša Bole nastopal s hišno zasedbo Bombe, vselej pa je gostil tudi zanimive nove zasedbe. Zasavska zasedba Orlek je bila v Ljubljani takrat nekaj čisto novega. Drugačnega. Svežega. Navdušila je z energijo, pa tudi konceptom oziroma pripadnostjo domači rudarski sceni. Zato sem za začetek vodjo zasedbe Vlada Poredoša povprašala, ali se še spominja tega nastopa, potem pa smo se – tudi z drugimi člani – pomenili še o bolj aktualnih zadevah, tudi novi pesmi Adijo klape.
Se še spomnite, kako ste se prvič predstavili v ljubljanski Palmi? Kako so vas prisotni takoj prepoznali kot nekaj drugačnega, nekaj zanimivega, avtentičnega …?
Vlado: Seveda, odlična klubska scena, ki jo sedaj zelo pogrešamo. Smo pa tedaj pripravili skladbo Srečen skupine Bombe po naše in jih zelo presenetili, saj je bil naš pristop k glasbi za slovenske razmere precej drugačen, bolj humoren in igriv.
Očitno je od teh prvih ljubljanskih nastopov minilo že veliko let – a ne pa prav 30, kolikor praznujete zdaj … Torej ste kar lep čas vadili, preden ste postali prepoznavni po celi državi?
Mitja: Res je. Celo Slovenijo smo osvojili postopoma. Najprej Zasavje, potem Gorenjsko, nato Ljubljano, potem se je razširilo na Dolenjsko, Prekmurje, Štajersko, nato Obala, Primorska, Koroška … Veseli nas tudi, da je naša glasba presegla slovenske meje. Nastopili smo že na vseh kontinentih, razen v Afriki. Ob nastopih v Pakistanu, na Kitajskem ter Avstraliji z Novo Zelandijo smo posneli tudi tri koncertne dokumentarce.
Kako se spomnite začetkov?
Vlado: Naši začetki so bili bolj lokalno obarvani in naravnani na Zasavje, nismo imeli neke velike ambicije uspeti v širšem prostoru, a potem se je zgodilo ravno obratno. Vsekakor nas je zanimanje za našo glasbo kar presenetilo, smo pa ob tem, da smo ohranili samosvoj zvok, zanimivi tako za rockerske kot folk odre.
Kako se je v tem času spreminjala zasedba?
Mitja: V prvih letih bolj malo, po letu 2000 pa so se začele prve menjave. Največ se je zamenjalo bobnarjev. Razlogi so bili različni, nekateri so v skupini igrali več let, si vzeli premor in se vrnili nazaj v bend. Glavnina članov iz prve zasedbe pa ostaja v skupini, saj nas je od začetka še vedno aktivnih pet, kar je več kot polovica.
Ne pozabite, jutri vas bo nova revija ★★★ VKLOP/STOP ★★★ čakala pri prodajalcih časopisov in na spletu.
Bi imeli več uspeha, če bi se preselili v Ljubljano? Je sploh še pomembno v časih spleta, kje se nahajate?
Jure: Vsekakor je pomembno, kje živiš. Najlažje je razumeti, da če si Slovenec, ki živi v Sloveniji, skoraj nima možnosti, da bi bil svetovno znan ali vsaj prepoznaven. Če pa si v kakšni večji državi, mestu, si znotraj nekega sistema, kjer narekujejo način življenja, modo, kulturo, je vsaj možno, da se ti zgodi kaj večjega. Slovenija je majhna in lažje prideš blizu, vendar se mediji vsak dan bolj zapirajo. Torej, pred dvajsetimi leti je bilo dvajsetkrat lažje uspeti.
Bi rekli, da vam gre kariera po načrtih?
Mitja: To je težko vprašanje. Naš cilj je dejansko naša pot. Nikoli si nismo postavili nekega visokega cilja in ga nato lovili. Delali smo glasbo, jo predstavljali, koncertirali. Želeli smo si tujine in smo šli v tujino. So bila leta, ko smo veliko igrali v tujini, takrat nam je bilo to zelo všeč, zadnja leta pa smo se umirili in igramo več v Sloveniji, le tu in tam gremo še malo čez mejo. Čezoceanskih turnej pa že nekaj let nismo imeli. Posneli smo tudi veliko videospotov, v katerih smo se včasih izkazali tudi kot dobri igralci, čeprav to ni bil naš cilj. Cilj tudi ni izdati cedeja, a ko se nabere dovolj pesmi, si rečemo, zdaj pa je čas, da vse to zapakiramo v album. Cilj je edino čim bolj uživati v tem, kar delamo. Uživamo pa le, če delamo pesmi, kakršne so nam všeč, in upamo, da smo v tem tako prepričljivi, da je tudi ljudem to všeč. Navsezadnje smo iz koncerta v koncert dobivali potrditve.
Kaj je bila za vas največja prelomnica?
Mitja: Prav gotovo skladba in album Adijo knapi. Video se je na nekaterih komercialnih televizijah takrat sredi 90. let vrtel tudi po večkrat na dan in takrat smo postali priljubljeni, prepoznavni kot knapovski rockerji. Kmalu zatem pa prvi zelo uspešni koncerti v Nemčiji, kar nam je dalo samozavest, da lahko gremo kamorkoli po svetu, kar smo tudi kar dolgo počeli.
Katero obdobje v delovanju zasedbe je bilo najlepše, kdaj ste imeli najhujšo krizo?
Jure: Najlepše je, če igraš za dušo. Zato je tudi uspeh prišel, ne da bi razmišljali o tem. Denar nas ni zanimal, pozicija skupine v kulturnem prostoru tudi ne. Bili smo spontani in uspešni. Seveda pa je Slovenija majhna država in se te s časom tudi poslušalci nasitijo. Ker nas je družila le volja do glasbe, smo tudi krize zlahka preživeli. Lani je bilo morda celo naše najuspešnejše leto, letos pa je kazalo, da bo še boljše. A so bili od marca naprej čisto vsi koncerti odpovedani.
Knap’n’roll v šali imenujete svoj zvok. Kaj imajo knapi z rokenrolom?
Vlado: To skovanko si je izmislil naš prijatelj in novinar Zdenko Matoz in nam je bila kar všeč, sicer pa ima rokenrol svoj domicil v delavsko-proletarskem okolju, iz katerega izhajamo.
Vaša nova pesem se imenuje Adijo klape. Klap torej ne marate, hehe?
Jure: Pesem Adijo klape je nastala bolj iz ironije kot glasbenega okusa. No, tudi ne poslušamo tovrstne glasbe. To je res. A spoštujemo vse, ki ustvarjajo. Vsak član pa ima svoj okus. Rezultat tega pa je skupina Orlek in tudi pesem Adijo klape.
**********MORDA VAS ZANIMA TUDI********
