Začeli so z Aleksandrom Mežkom, ki je z nastopom v ljubljanski Operi proslavil svojih častitljivih sedem desetletij življenja. Simpatičen, a presenetljivo kratek koncert, kjer smo pogrešali nekaj njegovih uspešnic iz zgodnjega obdobja. Gostje pa so bili povsem odveč, saj bi njegovi oboževalci raje imeli več Mežka kot pa glasbeno neposrečene Škote.
Pankrti so še vedno v igri in prav neverjetno je, kako se je začetna kombinacija Petra Lovšina in Gregorja Tomca zasidrala v slovenski rockovski prostor. Pero je še vedno mojster predstave in odlično vodi nastop skupine. Zvok je bil na trenutke zmeden, vendar pri punku nikoli ne veš, kaj je namerno in kaj ne.
Vrhunec dosedanjih predstav pa je bil posnetek nastopa Andreja Šifrerja iz Cankarjevega doma. 40 let norosti je koncert, ki bi si ga morali ogledati vsi glasbeniki, ki so kdaj stopili na oder ali to še nameravajo. Od scene, zvoka do gostov in samega gostitelja je predstava dihala in po dobrih dveh urah človek ni mogel verjeti, da je minilo toliko časa.
Začel je minimalistično, s kitaro, violino in harmoniko, v zasedbi izpred 40 let. Simpatično in za tiste, ki smo že malo pozabili pesmi s plošče Moj žulj, prijetna osvežitev. Sledile so priredbe, ki so kar pokale po dvorani. Manouche z Miškami, Hamo z Marijo in Siddharta z meni neznano Življenje včerajšnjega časopisa. V pogovoru z briljantnim Juretom Longyko je Tomi Meglič priznal, da je bil Šifrer s svojo glasbo eden največjih glasbenih navdihov njegove mladosti. Vrhunec nastopa pa je bila (še) ne videna in slišana simbioza avtorja in pevca s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija! Priredbe Patrika Grebla so nas božale v zaključnem delu koncerta in le mislim si lahko, kako so uživali srečneži, ki so koncert videli v živo.
Za konec pa še vprašanje vodstvu Razvedrilnega programa TV Slovenije. Verjetno koncert ni bil poceni in vložek javnega zavoda ni bil zanemarljiv. V čem je smisel, da tak koncertni dragulj dobesedno skrijete pred gledalci v nemogoč datum in uro na 2. TV-program? Nedelja, 28. julija, ko pol Slovenije čepi ob kakšni vodi v sosedstvu. Če pa so morda doma, je bil posnetek predvajan skoraj ob pol enajstih zvečer, ko večina odhaja k počitku. Tudi drugi koncerti so bili »skriti«, vendar v bolj normalno 21. uro, a kljub temu ni jasno, zakaj je treba Legende skrivati v nočne rezervate, ko so gledanosti najnižje. Slovenska pop/rock glasba že tako in tako nima prostora na TV Slovenija, ko pa ga dobi, je to v najslabših terminih. Kdo je tako pameten v slovenskem Hollywoodu, da počne take neumnosti. Očitno jim je vseeno, saj živijo od naročnine!
