Estrada

Plesalka flamenka María Pagés

C. R.
17. 7. 2019, 14.00
Deli članek:

»Ne zemlja ne zrak nista bila ista, ko je plesala María Pagés,« je o zvezdi flamenka Maríi Pages zapisal portugalski pesnik José Saramago, Nobelov nagrajenec za literaturo. Špansko plesalko iz Seville je flamenko zasvojil, ko je bila še dekle. Do zdaj je ustvarila že 21 koreografij, v katerih je razvila svojo lastno estetiko in edinstven slog, ki posebno pozornost posveča tudi rokam. Z njimi raziskuje meje telesa, pripoveduje zgodbe in svoje izkušnje. Med zvezde jo je izstrelil koreografski in plesni vložek v predstavi Riverdance 1995, v dolgoletni karieri pa je med drugim sodelovala s Plácidom Domingom, Mihailom Barišnikovom, Tamaro Rojo, Oscarjem Niemeyerjem in drugimi. Pred njenim četrtkovim nastopom v ljubljanskih Križankah smo z njo spregovorili nekaj besed o njeni ljubezni do flamenka in najnovejši koreografiji Oda času.

osebni arhiv
/

Od kod črpate ideje za koreografije in s čim izstopa vaša najnovejša koreografija Oda času?

Tako, kot je Pablo Picasso upravičeno rekel, navdih je vedno prisoten in pride, če delaš. Veliko delam in imam izjemno srečo, da se lahko zanesem na brezpogojno podporo moža El Arbija El Hartija, ki je tudi moj kreativni sodelavec. Veliko navdiha črpava iz tega, da izhajava iz različnih okolij in jezikov. Oda času se rodi ravno iz te popolne harmonije med mislijo in koreografijo, premikom in filozofsko besedo, ritmom in metaforo. Je koreografska refleksija o sodobnosti in njenih paradoksih, ko sedanji čas ustvarja konflikte pri bivanju človeka, saj se na reden, a težko opazen način nenehno ustvarjajo nasprotja med sedanjostjo in prihodnostjo. To je gotovo razlog za razhajanja med redom in kršitvami, med željami in realnostjo, med prihodnostjo, ki veliko obljublja, a je omejena z dolgovi preteklosti. Med polnostjo tega trenutka in minljivostjo tega, kar smo že doživeli.

Kako bi definirali flamenko? Kaj vam pomeni oz. kaj vas povezuje s tem plesom, zakaj ste se odločili zanj?

Flamenko je organska umetnost, opredeljena z življenjem in okolico. Njegovo središče je ples, ki pa sprejema in dovoljuje vse vrste umetniškega izražanja, tiste iz sveta flamenka in tudi tiste zunaj njega. Ples je nekakšen gostoljuben dom flamenka, saj krasno sprejema glasbo, literaturo, kiparstvo, slikarstvo in zlasti gledališče, ki organizira in hrani njegovo poetičnost in dramatiko.

Kdo vas navdihuje v življenju in s kom najraje ustvarjate?

Navdihujejo me ljubezen, radodarnost, predajanje, zvestoba in bistrost uma; zelo sem hvaležna, da sem vse to našla v El Arbiju. Rada delam z njim, ker nihče drug ne more razumeti moje domišljije in moje ustvarjalnosti tako kot on.

Kako se počutite na odru?

Oder je brez dvoma simboličen podaljšek svetega. Na odru imaš izredno, mistično svobodo. Ta pride od zunaj in se združi z našim bistvom ter nas dvigne v krasno neskončnost, ki je pravzaprav v nas. Da. Ni neskončnosti zunaj naše lepe človečnosti.

Če bi nekdo obiskal Španijo in bi imel le eno priložnost, da vidi in začuti njen utrip, kaj bi mu svetovali, da si ogleda oz. obišče?

Naj obišče Koreografski center María Pagés (Centro Coreográfico María Pagés) v Fuenlabradi: plesni hram, ki z juga stremi k univerzalnosti.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 27, 4. 7. 2019