Človek bi mislil, da je dihanje najbolj samoumevna stvar na svetu. Zakaj je treba dajati toliko pozornosti nečemu, kar deluje tako rekoč samo od sebe?
Hahaha, samo od sebe! Seveda, dokler nimaš s tem težav! Govorim lahko iz osebnih izkušenj. Dolga leta sem bila hud astmatik, začelo pa se je že z mojim rojstvom. Rodila sem se zdrava, vendar je šlo nekaj narobe. Tisto noč se je namreč v porodnišnici rodilo sedem otrok, od tega se jih je pet zastrupilo in umrlo, dva pa sva preživela. Zaradi tega sem prva tri leta ogromno časa preživela v bolnišnicah. Predstavljajte si dojenčka, ki je veliko časa ločen od staršev! To so travme, ki te zaznamujejo za vse življenje, če jih seveda ne ozavestiš. Mene je zaradi tega še dolgo v moje odraslo življenje spremljal občutek osamljenosti, za katerega nisem vedela, od kod prihaja, saj sem bila obkrožena z ljudmi, ki so me imeli radi. Šele ko sem ozavestila tisti čas, sem ugotovila, od kod ta globoki občutek osamljenosti, in ga predelala. S tem, ko sem ozavestila, kaj se mi je dogajalo, je občutek osamljenosti odšel. V najnežnejših letih sem zaradi te zastrupitve pojedla ogromno antibiotikov, posledično so se mi začele pojavljati alergije, razvila se je astma, zaradi nje sem hudo trpela v osnovni in srednji šoli. Zato zelo dobro vem, kako pomembno je dobro dihanje! Ko sem bila stara 19 let, sem odšla študirat v Ameriko, v eno najbolj onesnaženih mest. In tam sem pozdravila svojo astmo. Kakšna ironija, mar ne? Štiri leta sem delala dihalne vaje (pranajama), naučila sem se diha udžaji (dih ujjayi), za katerega pravijo, da je dih zmage, dih obvladovanja. Kot strastna in vztrajna raziskovalka sem odkrivala več vrst dihanja in jih preizkušala. Astmatičnih napadov nimam že 25 let! Zaradi vsega naštetega zelo dobro vem, da je dih pomemben in ni samoumeven!
Kakšna tehnika pa je dihanje tummo?
Stvar je v izjemno globokih vdihih in izdihih zraka, gre za izpodrivanje ogljikovega dioksida iz telesa, gre za to, da celico napolnimo s kisikom. To tehniko je od Tibetancev povzel nizozemski športnik Wim Hof, ki je lastnik množice svetovnih rekordov v preživljanju na ekstremno nizkih temperaturah. Gre za dihalno tehniko, ki omogoča nadzor nad avtonomnim živčnim sistemom v telesu. Wim Hof trdi, da s tem dihanjem lahko zavestno nadziramo imunski sistem in ga uporabimo za boj proti različnim boleznim.
Naše celice s to tehniko, če prav razumem, izdatno nahranimo s kisikom?
Natanko tako! In to je bistvo dihanja tummo – nahraniti naše celice. Prva in najpomembnejša hrana za naše celice je kisik in ne golaž! Pomanjkanje kisika v celicah je po najnovejših odkritjih največji dejavnik za nastanek bolezni, kot so rak, diabetes in razna vnetja v telesu. Seveda je tudi običajna hrana za celice pomembna. Čisto vsaka hrana ni dobra, izjemnega pomena je, da je ekološko pridelana in da zraste zunaj, na soncu. Tudi svetloba ima pomembno vlogo pri zdravju naših celic, zato je pomembno pojesti čim več hrane, ki zraste zunaj. Hrana, ki raste »pod polivinilom« in je škropljena, je osiromašena, prazna. Naj ponazorim s primerom. Kot veste, pica ni prav kakovostna hrana za naše celice. Izboljšamo jo lahko na primer tako, da jo izdatno posujemo z ekološko pridelanim origanom. No, in s tem se spremeni v srednje kakovostno hrano. Kar ne morem dovolj poudariti pomena ekološko pridelane hrane!
»Še dlake so se mi postavljale pokonci, ko sem gledala predstavo v svoji glavi, haha! Seveda ni bilo vse samo v duhu, za to četrto mesto sem res garala, trenirala, kot da mi gre za življenje. Saj poznate tisto – pomagaj si sam in bog ti bo pomagal! Ta moja vizualizacija pa je imela eno samo napako – naredila sem jo čisto po slovensko! Četrto mesto! Mi, Slovenci, že pregovorno ne upamo iti do konca.«
Kakšne pa so dobrobiti tega dihanja?
Ogromne! Tovrstno dihanje dokazano povečuje odpornost imunskega sistema, človek postane veliko odpornejši proti stresu in ga lažje obvladuje. Da ne govorim o tem, koliko več energije ima človek, ki prakticira tovrstno dihanje. V telesu se poveča količina hormonov sreče in posledica je občutje ugodja in ljubezni. Zanimivo je, da z dihanjem tummo lahko izgine tudi strah; na splošno pa postanemo bolj umirjeni in sproščeni. Zaradi redne vadbe dihanja tummo se izboljša tudi spanje. Še ena zelo pomembna stvar je »stranski« produkt tega dihanja – zmanjšajo se telesna vnetja! Ta tehnika tudi povečuje hitrejše kurjenje maščob, kar ima za posledico izgubo teže. Seveda ne čez noč, to je delo na dolgi rok. Dihanje tummo tudi za okoli 20 odstotkov izboljša psihofizične lastnosti telesa. To ni nekaj iz trte izvitega. Jaz sem namreč človek, ki moram stvari poskusiti, dobiti svoje lastne izkušnje, doživeti lastne občutke. Prepričala sem se, da je to res. Lani, ko sem se udeležila newyorškega maratona, sem imela premalo časa za dobro telesno pripravo, sem pa redno prakticirala dihalno tehniko tummo. In maraton sem pretekla s tako lahkoto, da še danes skoraj ne morem verjeti! Ob tisti priložnosti sem tudi ozavestila, da imam v sebi še ogromno rezerve! Dihanje tummo izjemno pomaga tudi pri obnovi telesa, saj tako rekoč odplavlja mlečno kislino, ki je slaba za mišičevje. Tehnika pomaga tudi pri uravnavanju pritiska. Ker je res močna, ni priporočljiva za nosečnice, epileptike in tiste, ki okrevajo po hudih boleznih, kot je na primer rak. Otroci lahko začnejo z njo okoli 14. leta.
Ali je treba vaditi vsak dan?
Če želimo od tehnike dobiti maksimalno, moramo vaditi vsak dan. Lahko pa vam povem, da je pravzaprav navdihujoče, dobesedno, začeti dan z zavestnim dihanjem. Priporočajo se tri serije s po 30 vdihi in izdihi, in za to ne potrebuješ ogromno časa.
Ali se lahko sami naučimo te tehnike?
Iz srca priporočam, da vas nauči nekdo, ki jo obvlada. Težko se je naučiš iz knjige ali Youtuba. Na triurni delavnici vas inštruktor nauči dihanja tummo. Tri ure, ki ti lahko spremenijo življenje. Na boljše!
Za vas velja, da vedno snujete nekaj novega, da neprestano širite svoje znanje, ki mu seveda dodajate svoje izkušnje. Kaj je na vrsti zdaj?
Ja, tole ste pa dobro ugotovili. Res sem radovedna duša, na svetu pa je še toliko stvari, ki jih je treba poskusiti! In kadar moj poskus obrodi sadove dobrega počutja ali novih spoznanj, me žene neka močna notranja nuja, da to delim. V meni je res velika želja, da bi se tudi drugi ljudje rešili spon, ki jim preprečujejo zadovoljno življenje. Trenutno je moja največja strast ustvarjanje realnosti z vizualizacijo. Tudi za to obstajajo tehnike, ki jih zdaj poučujem na delavnicah. Da ne bom izpadla preveč »kunštno«, bom spet spregovorila o svoji izkušnji. Moj največji uspeh v športni karieri je bilo osvojeno 4. mesto v teku na 800 metrov na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju. Ker sem se za mišjo dlako uvrstila na igre, nihče od mene ni pričakoval kakšnega strašnega uspeha. Jaz pa sem imela v glavi popolnoma vizualiziran svoj rezultat! V duhu sem si predstavljala, kako tečem, kako množica navija, kako četrta pritečem na cilj! Moji občutki ob tem so bili resnični! In totalno sem verjela, da se bo to res zgodilo! Še dlake so se mi postavljale pokonci, ko sem gledala predstavo v svoji glavi, haha! Seveda ni bilo vse samo v duhu, za to četrto mesto sem res garala, trenirala, kot da mi gre za življenje. Saj poznate tisto – pomagaj si sam in bog ti bo pomagal! Ta moja vizualizacija pa je imela eno samo napako – naredila sem jo čisto po slovensko! Četrto mesto! Mi, Slovenci, že pregovorno ne upamo iti do konca. To bi bilo že preveč. Danes vem, da lahko naredim več kot »četrto« mesto. Zdaj se upam iti do konca. In življenje me ob tem podpira.
