Ker je nasilje med štirimi stenami tako težko priznati, saj žrtev spremljajo občutki krivde in sramu. Ker policija, sodstvo, tožilstvo in centri za socialno delo pri nas še zdaleč ne naredijo dovolj, da bi nemočne žrtve nasilja opolnomočili in zaščitili, saj so med nasilneži pogosto psihopati, ki jim institucije in sosedje nasedajo in celo verjamejo, da nasilje povzroča žena. In ker gre za obliko nasilja, v kateri so združena najgloblja človeška čustva, občutek o sebi, občutek moči, posameznikova upanja in strahovi v zvezi z ljubeznijo in intimnostjo ter vrednote. Nemalo žensk vztraja tako dolgo, da postanejo invalidne ali pa jih partnerji umorijo. Pomagajte si same in Bog vam bo pomagal, pravijo tudi mnogi slovenski terapevti, ki so priča zgodbam, ko ženski enostavno nihče ni verjel ali ji pomagal, čeprav so nasilje za zaprtimi vrati slutili vsi.
Ujeta
Ženska, ki doživlja nasilje, je ujeta v krog, ki ga bodisi ne prepoznava kot nasilje ali se mu zaradi strahu pred vse hujšimi izbruhi ne upa upreti. Povzročitelji nasilja pa imajo običajno na razpolago številne taktike, s katerimi nadzorujejo svojo žrtev, kar zanjo pomeni skoraj brezizhoden položaj. Še več, žrtve se pogosto znajdejo v pravcatem terorju, ko ne zmorejo poskrbeti niti za otroke. Svojo partnerko moški vklene in zasužnji, in če skuša partnerka ogroziti katero od taktik nadzora, ima na razpolago še druge. Kakorkoli se obrne, obstajajo drugi načini, kako jo lahko nadzoruje. Vdira v njen osebni računalnik, pri operaterju naroči nadzor klicev, ki jih spremlja po internetu, po stanovanju namesti snemalne naprave, izziva izpade nemoči žrtve in jih snema ter pošilja ženinim sodelavcem, policiji. Morebitno iskanje utehe in dostojanstva ženske pri drugem moškem prikazuje sodstvu in policistom kot ženino neprimerno vedenje, istočasno pa se sam pogosto ukvarja s prostitucijo in spi vsako noč drugje. Številni moški se kar sami poškodujejo in hodijo z zdravniškimi izvidi k policistom, terjajo analizo DNK za otroke, za katere vedo, da so njegovi … Se zdi kot v filmu? Ja, res, a je resničnost, žal, natanko takšna.
Dobro je vedeti
Vsako nasilje vodi prezir moškega. Žensko želi popolnoma razvrednotiti z zaničevanjem, poniževanjem, sramotenjem ter zmanjšati njeno samozavest. Tako pride do fizičnega napada pogosto šele takrat, ko se ženska prične upirati ali se poskuša rešiti iz nasilnega odnosa. Takrat skuša moški ponovno vzpostaviti status quo, morda s še eno hudo poškodbo, ki vlije žrtvi še več sramu in občutkov krivde, s čimer pa jo predvsem ustrahuje in ji poskusi preprečiti odhod in upor.
Ste v kolesju moči in nadzora?
Zagotovo ste, če se prepoznate v eni od spodnjih situacij:
Nasilen moški se do partnerke vede kot do služkinje, edini odloča o pomembnih vprašanjih, postavlja se v položaj velikega gospodarja doma, prevzema pozicijo tistega, ki določa moške in ženske vloge v odnosu.
Preprečuje ženski, da bi se zaposlila ali obdržala zaposlitev, postavlja jo v finančno odvisen položaj, daje ji minimalna finančna sredstva, jemlje ji denar in onemogoča dostop do družinskega denarja in premoženja.
Grozi ji, da ji bo kaj hudega naredil in/ali jo poškodoval, grozi ji, da jo bo zapustil ali naredil samomor, ji odvzel vso finančno podporo, prisili jo k opustitvi prijave, prisili jo k izvajanju ilegalnih dejanj.
Strahuje jo s pogledi, dejanji in gestami, razbija stvari, uničuje lastnino in trpinči.
Zaničuje jo, s tem, da ji zbuja nezadovoljstvo z videzom, zmerja jo in žali, prepričuje jo o duševni nestabilnosti, igra mentalne igrice in ji zbuja občutke krivde.
Nadzoruje vse, kar počne, s kom se druži in s kom govori, kaj bere in kam gre, omejuje ji družabno življenje.
Racionalizira in minimalizira nasilje, prepričuje jo, da se zloraba ni zgodila, prelaga odgovornost za nasilno vedenje, prelaga krivdo nanjo, češ da je nasilje izzvala.
Ženski zbuja občutke krivde glede otroka. Prek otrok ji posreduje sporočila, obiske otrok izkorišča za nadlegovanje in ji grozi, da ji bo vzel otroke, ali pa jo zmerja in ponižuje, če zaradi šibkega psihičnega ali fizičnega zdravja ne zmore več skrbeti zanje, kar je skrajna in najhujša oblika nasilja.
Kaj bi morali vedeti policisti in centri za socialno delo o oblikah nasilja?
Intimno partnersko nasilje je izrazito večdimenzionalno in dinamično vedenje, ki žrtev potisne v brezizhoden položaj s »kapljico čez rob«, v trenutek, ko izgubi vse dostojanstvo in vso moč, da bi se branila. Pogosto je to fizična poškodba, ki okrni njen videz in zaradi katere se počuti skrajno osramočena in stigmatizirana. Kot da vsi s prstom kažejo na njo, namesto da bi na povzročitelja! Prav takrat povzročitelj pogosto izkoristi svojo absolutno premoč in uspe prepričati celo policijo o psihični motenosti žrtve. Mnogi nasilni moški v teh trenutkih žrtvine nemoči uporabljajo tudi taktike snemanja njenih krhkih prošenj njega za pomoč in pristajanja na vse, da bi le preživela ali še imela ob sebi otroke. Terapevti pri nas se strinjajo, da se strokovnjaki premalo, če sploh kaj zavzemajo na področju prepoznavanja nasilja, da ne preverijo, kaj je v ozadju umikanja ovadbe, kaj pomeni, če je ženska hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici. Da je duševno motena, prav gotovo ne!
Kaj bi morali vsi vedeti o osebnosti povzročiteljev, pa kar spregledamo?
Noben nasilnež policiji ne bo priznal, da je bil nasilen! Tudi po krvavem napadu v domačem stanovanju jih večina obsedi povsem mirnih in nemočnih, medtem ko se žrtev zvija po tleh. Večina nasilnežev je namreč povsem odmaknjenih od svojih čustev, agresija je pri njih pasivna in v ozadju. Številni so zelo inteligentni in znajo prepričati policijo, ta pa jim popolnoma nasede. Tudi sosedje jih ne zaznavajo kot problematične, sploh pa ne nasilne, in še celo pred terapevti se skušajo prikazati v kar se da lepi luči. Se pa za nasmejano zunanjostjo pogosto skrivajo globoke zamere in imajo lahko zelo resne, včasih pa tudi smrtonosne izbruhe.
Korenine segajo seveda v hudo nasilje v njihovem otroštvu in študije kažejo, da je največ in najbolj sprevrženih nasilnežev med tistimi moškimi, ki so jih sadistično in kaznovalno vzgajale njihove matere.
Ne manjka niti psihopatskih tipov osebnosti, ki kažejo zelo visoko stopnjo samozavesti in niti ne gledajo za nazaj, živijo le za dani trenutek, tako da se niti na lastnih napakah ničesar ne naučijo.
Nekateri psihologi nasilneže delijo na kobre in pitbule. Kobre so hladni, preračunljivi in sistematični, nadzorovalni in pogosto sadistični v odnosu do partnerke, kažejo znake antisocialnosti in kriminalnosti.
Pitbulom pa emocije hitro zavrejo, so globoko negotovi vase in kažejo visoko stopnjo odvisnosti od partnerke. Slednji torej žrtev stalno prosijo, naj se vrne, in znajo biti silno prijazni in ustrežljivi do nje, ob občasnem nasilju, prvi pa žrtev pogosto tako sadistično izmučijo, da ta začne dvomiti o sebi in o tem, ali je, spričo psihične, pogosto pa tudi fizične skrhanosti, sploh še sposobna preživeti. In prav tem institucije, namesto da bi jim pomagale in nasilnežu stopile na prste, pogosto nasedajo, ko jim moški predstavljajo dokaze o navidezni psihični motenosti ženske. Žrtev je nemočna in vse bolj osamljena, ne verjamejo ji niti sosedje, saj se jim nasilnež kaže v čudoviti luči, medtem ko ona jeclja in komaj hodi, nakar se (ne tako redko!) zgodi celo umor. Študije kažejo, da je več nasilja v družinah, kjer je prisoten nebiološki otrok nasilneža, saj je nasilnež pogosto ljubosumen na otrokovega biološkega očeta ali mamo.
Rdeča luč
Ali živimo v družbi, ki slavi možatost? Da ima moški celo pravico izvajati nadzor nad žensko? Smo tako zelo zaslepljeni in menimo, da si ženska vse trpljenje izmišljuje, da bi pridobila pozornost? Smo zaslepljeni od nasilneževe prepričljivosti in šarmantnosti? Nas od žrtve odvračajo njene vibracije nemoči in obupa? Smo res tako naivni?
Ta vprašanja bi si morali zastavljati sosedje, sodelavci, prijatelji družine, še posebej pa policisti, tožilci, sodstvo. Zgodilo se je namreč tudi že, da je preiskovalna sodnica žrtev nasilja vprašala, ali je bil nasilnež pogosto pod vplivom alkohola, na kar je žrtev zajokala. Sodnica pa: »Težko verjamem, zdaj, ko sedi tu poleg, ga nič ne voham!«
Zberite zadnje atome moči in izstopite iz krempljev nasilneža
Je težko, ampak namesto vas tega ne bo storil nihče. Zavrtite 112 ali 113, spovejte se, vztrajajte pri tem, da vse zapišejo, pojdite k zdravniku in posredujte izvide poškodb, skušajte najti kakšno pričo za sodišče, potem pa vztrajajte. Ne vračajte se in se po potrebi zatecite v varno hišo! Če vas je ponižal enkrat, vas bo gotovo še drugič, sploh če se niti opravičil ni. Če vas udari enkrat, vas bo gotovo še drugič in tretjič in vse huje bo, še posebej če imata skupne otroke, ki pogosto onemogočajo odhod, saj si verjetno prizadevate, da bi otrok vendarle imel mamo in očeta. A otroci, ki gledajo nasilje, so avtomatično žrtve nasilja, poleg tega so nasilni moški pogosto nasilni tudi do svojih otrok. Ne čakajte, da pride do tiste »kapljice čez rob«, ko boste izgubili vso moč in dostojanstvo, moški pa vas bo s tem dobil v »svoje kremplje« in bo z vami počel, kar se mu bo zahotelo. Po možnosti pa o vaši neprištevnosti prepričeval še policijo in delavce na centru za socialno delo. Usposobljenih ljudi, celo tožilcev in sodnikov, ki resnično razumejo dinamiko nasilja in hitro prepoznajo nasilnega moškega, kljub njegovi mirni ali celo očarljivi naravi, ki hitro posumijo ali kar takoj dojamejo, za kako sprevržena dejanja se je nasilnež odločil, da bi potem naokoli žrtev prikazoval kot moteno osebo, je res le peščica.
Pomagajte si sami in izstopite, dokler je še čas. In nikar ne molčite, če ste priča nasilju!
Resnične zgodbe
»Ta dan sem prišel domov. Meni se je žena posmehovala. Namreč, ko sem prišel domov, sem na vsakih pet minut šel na stranišče … Začela me je spraševati, ali grem spet. Čutil sem njen posmeh. Potem sem se ji približal, ker sem se želel ljubiti z njo, saj se z njo že dlje časa nisem, pa me je odrinila. Jaz se spominjam enega vboda, več pa ne. Žena je zganjala histerijo, zaradi nje se je vse skupaj zgodilo! Vam povem, da nisem kriv za dogodek, ki se je zgodil.« (Zagovor enega od obsojencev)
»Najprej bi povedal, da nisem nasilen niti nevaren človek, kar lahko potrdi tudi oškodovanka. Po srcu in duši sem dober človek. Če ne bi bil pijan, tega ne bi storil (opomba avtorice: moški, ki je nasilen pod vplivom alkohola, je nasilen tudi, ko je trezen). Povem vam, da se podrobnosti dogajanja sploh ne spomnim. Sploh se ne spominjam, da bi jo zabodel …«
»Marjetka je večkrat odšla od mene in me tudi večkrat prijavila policiji. Odšla je najmanj petdesetkrat, vendar sem jo vedno nagovoril, da se je vrnila domov. Tega dne pa sem vedel, da je ne bo več nazaj, ker je odnesla stvari, in to me je povsem vrglo. Doma sem malo tuhtal, pil pa nisem. Ugotovil sem, da zdaj pa res ne bo več prišla nazaj. Živci so mi začeli popuščati. Potem se mi je zmešalo, vzel sem pištolo in odšel do kleti, kjer je živela Marjetka. Nisem bil več pri sebi, saj me je totalno vrglo.«
Vir: Knjiga Bila si tisto, kar je molčalo, avtorica Jasna Podreka, Ljubljana, 2017
