Estrada

Kadžuraho - skrivnost okamenele erotike

Ksenija Vimont, Ženska
21. 3. 2018, 14.01
Posodobljeno: 26. 9. 2018, 14.54
Deli članek:

Tempeljsko mesto Kadžuraho je zelo drugačno od preostalih tempeljskih mest Indije. Tu ne gre za religijo, čaščenje in božanstva, kraj je bolj znan po erotičnosti, ki je vgravirana v stenah.

Revija Ženska/Cyril Vimont
Za bosonoge romarje okamneli intimni prizori ilustrativno govorijo o osrednjem načelu ponovnega združenja, za dosego celote in harmonije.

V osrčju Indije leži država Madža Pradeš, kar dobesedno pomeni »srednja zemlja«. Večina dežele je višavje in gorovje, posejano z globokimi dolinami rek, ki tečejo proti vzhodu v Bengalski zaliv in zahodno v Arabsko morje. Kljub temu, da je tu večina indijskih gozdov, kjer domujejo tigri, panterji in indijski bizoni, pa je največja znamenitost dežele tempeljski kompleks starodavnih templjev Kadžuraha, ki je v Indiji druga najbolj priljubljena turistična destinacija.

Na severu Indije je še pred desetletji stala mala vas Kadžuraho, ki ni imela letališča, naporna in dolgotrajna pot po prašnih cestah pa je marsikoga odvrnila od obiska. Tako je Kadžuraho do nedavnega ostajal pozabljen v prvobitni lepoti pustinje in preprostih domačinov. Danes je podoba zelo drugačna. Zaradi izgradnje bližnjega letališča so zrasle številne betonske zgradbe v sami vasi in visoki hoteli, ki v neprekinjeni vrsti zakrivajo pogled na vsakdanje življenje med hišami iz blata. Tam živi dvajset tisoč domačinov in prav ti najrevnejši prebivalci od tega turizma nimajo skoraj nič, saj posle vodijo v glavnem tujci in urbani domačini. Stopnja pismenosti žensk je le 61,28-odstotna in vsak peti domačin je star manj kot 6 let. Tisočletni sediment zgodovine, ki ga lahko srečamo na vsakem koraku, materializiran v kamnih in zgradbah, nam govori zgodbe iz časov, ko je bilo tukaj veliko središče, kjer so v senci velikih templjev in širokih figovcev hindu modrijani in budistični učitelji prakticirali svoja prepričanja in razpravljali o filozofiji. Templji, zaščiteni pod Unescovo dediščino, stojijo med grmi bohotnih škrlatnih bugenvilij in živo rdečimi šopki glogovih cvetov. Vse to okrasje kaže tropsko rodovitnost, kipenje, privide razkošja, podobe iz časov, še preden so tej deželi ukradli narodno bogastvo. Namreč Indija je, ob Kitajski, edina svetovna civilizacija, ki ni nikoli propadla. Vrednote in izkušnje te starodavne civilizacije že šest tisočletij zagotavljajo njen obstoj.

Revija Ženska/Cyril Vimont
Tempeljski kompleks Kadžuraho je zagotovil scensko ozadje številnim indijskim filmom.

Oznanjevalci nirvane so poznali lepote življenja

Tempeljsko mesto Kadžuraho je zelo drugačno od preostalih tempeljskih mest Indije. Tu ne gre za religijo, čaščenje in božanstva, kraj je bolj znan po erotičnosti, ki je vgravirana v stenah. Nikjer drugje v Indiji ni toliko bujnih upodobitev ženskih likov, ljubezenskih parov in erotičnih figur, kot prav v Kadžurahu, ki je doseglo svojo svetovno slavo prav zaradi senzualnega apila erotičnih skulptur izpred tisoč let. In nikjer v Indiji nisem videla toliko zahodnih turistov, ki bi v detajle, čisto od blizu preučevali hindujske templje, kot prav v Kadžurahu. Do podrobnosti si, ob bolj ali manj hudomušnih domislicah svojih vodičev in brez globljega razumevanja stvarstva in njegove filozofije, ogledujejo okamnele erotične položaje in figure žensk z zaobljenimi boki in dojkami, s katerimi si je sončni tempelj pridobil svoj mednarodni sloves. Na frizih in reliefih so mlada in krepostna dekleta gibajočih se bokov in prizori popolne seksualne svobode v posvečenem zanosu in estetski dovršenosti. Ženske figure z obilnimi prsmi in ozkimi stasi, oblečene v prosojna oblačila, prelestni kipci teles in ekstatičnih obrazov so za tempelj, ki je mesto le za bogove, dokaj nenavadne. Kiparji nikoli niso pretiravali z oblačenjem podob. Tisto malo blaga, ki ga imajo kipi na sebi, ni za prikrivanje, ampak poudarjanje lepote človeškega telesa – prsi, boke, torzo in ude. To bivališče bogov kar prekipeva od drznih ljubezenskih prizorov, ki odkrivajo trenutke najskrajnejše intimnosti. Ti nenavadni prizori na najbolj svetem kraju so bili dolgo časa ena od ugank stare Indije, o kateri se je največ razpravljalo. V času britanske okupacije so se mnogi britanski obiskovalci z viktorijansko moralo v svojih potopisih ogorčeno zgražali nad upodobitvijo te grehote. Ko sem si ogledovala prefinjeno izklesane kipce v trenutku ekstatičnega medsebojnega vrhunca, me je zanimalo predvsem, kako so ti strogi oznanjevalci nirvane tako temeljito poznali lepote življenja.

Revija Ženska/Cyril Vimont
Le kaj ob podobah na templjih Kadžuraha razmišljajo mladi Indijci, ki danes spolnosti ne priznavajo takšnega položaja kot pred tisoč leti?

Vesolje v popolnem ravnovesju

Mlade Indijce erotične rezbarije na čandelskih templjih spravljajo v strašansko zadrego, ne pa tudi tolikšno, da bi od njih odtrgali oči. Le kaj ob podobah na templjih Kadžuraha razmišljajo pravoverni hindujci, ki danes spolnosti ne priznavajo takšnega položaja kot pred nekaj stoletji, sem vprašala domačina Maheša, ki je imel glavo ovito z brisačo, modri lungi pa mu je prekrival ledja in zgornji del beder. Lungi je imel zavihan, kakor ga imajo sicer delavci na jugu. Niti grama maščobe ni imel, zelo malo mišic, a neštete žile, ki so spominjale na tetovažo. »Za nas hindujce je to le upodobitev mističnih načel,« je pojasnjeval v s svojo značilno indijsko angleščino Maheš, ki je dobil ime po bogu Šivi. Od templja do templja je vestno kazal najbolj sočne ljubezenske prizore, in ko je ugotovil, da bi rada bolj poglobljeno razlago, naju je odpeljal do asketa Ravija, ki tu skrbi za najstarejši tempelj, posvečen bogu Šivi, ki ga simbolno predstavlja velikanski lingam – falični simbol ustvarjalne moči boga, ki skupaj z jonijem označuje stalno dvojnost dveh prvobitnih sil – moške in ženske. »Vesolje se nahaja v popolnem ravnovesju, njegova temeljna nasprotja sta uravnotežena v bogu in boginji, ki sta združena v božanski zvezi. Najvišji cilj življenja vsakega vernega hindujca je, po zgledu svojih božanstev, doseči to božansko ravnovesje,« razlaga Ravi in mimogrede še položi rdeči hibiskus ob vznožju lingama. Bosonogi romarji, ki so prej hiteli mimo, so v miru in predano opravljali ritual čaščenja s polivanjem vode ter posuvanjem cvetja in riža. Tantrična molitev pravi, da brez jonija celo gospodar vesolja ne more ustvarjati.

Revija Ženska/Cyril Vimont
Kar 646 kipov je le na zunanji strani templja, ki je posvečen boginji Devi Džagadambi.

Obvladovanje veščin Kamasutre

Čudovite umetnine templjev v šikara slogu so pridobile pozornost ljubiteljev umetnosti z vsega sveta in spodbujajo domišljijo obiskovalcev z neštetimi vprašanji: kaj je njihov pomen in položaj v družbi, kakšen je razlog za uporabo teh templjev kot umetniške galerije in zakaj so našli le templje in nobenih ostankov dvorcev in palač na bližnjem območju. Tudi grafični prikaz spolne in erotične drže na verskem mestu je osupljiv. Neposvečenemu gledalcu lahko kipci izgledajo predvsem kot erotične igrice. Kiparji so, v skladu s starimi besedili, klesali templje povsod po deželi, le da so v Kadžurahu umetniki bili seznanjeni tudi s Kamasutro, s starim besedilom, ki opisuje umetnost ljubezni, kjer je čutno uživanje v službi duhovnega razvoja. Za hindujce sta navidezni nasprotji moški–ženska zgolj aspekta skupne enosti. Navidezno si nasprotujeta, v bistvu pa sta eno. Glede na to, da je ženska najresnejša nevarnost za skaljen pokoj, so modreci tej nevarnosti posvetili tudi največjo pozornost, je prepričan sadhu Ravi. »Vpliv Kamasutre se veže na drugo stopnjo v človekovem življenju. To je obdobje družinskega življenja, ki človeku dovoljuje, da se preda čutnim in snovnim prvinam življenja. Obvladovanje veščin Kamasutre je potrebno tako, kot je potrebno biti vešč v morali, poklicu ali politiki,« lakonično doda Ravi. Kamasutra opisuje vse vidike seksualne združitve, ki je s tega zornega kota ne samo osrednje dejanje v človekovem življenju, temveč tudi ena izmed temeljnih znanosti.

Revija Ženska/Cyril Vimont
Posebnost gradnje kamnitih svetišč je, da med kamni niso uporabili malte.

Odrešitev preko užitkov in zadovoljstva

Erotična umetnost ima poreklo iz ezoteričnega tantričnega kulta, ki je vključil spolne aktivnosti kot del svojih ritualov. Upodobljene scene se ilustrativno bavijo z anatomijo ljubezni z namenom filozofskega poučevanja, je razlagal sadhu Ravi. Tako se razsvetljenje doseže z združitvijo modrosti in delovanja, ki ju simbolizira objem moškega in ženske. Filozofija tantre ponuja celosten pogled na naše življenje, ki je diametralno nasproten zahodnjaškemu pristopu. Tantra išče pot končne odrešitve ali nirvane prav s telesnimi užitki. Namesto odrešitve preko odrekanja je tantra učila odrešitve preko užitkov in zadovoljstva, je nadaljeval Ravi. Njegovo navdušenje me zmede, saj nekateri pravoverni hindujci prezirajo tantro. Ko glasno izrazim misel, asket zopet zmaje glavo postrani in me zavrne: »Hinduizem je splet religij in tantra je ena izmed njih. Tantra je le orodje za razširitev zavesti. Nemara je celo starejša od hinduizma, saj izhaja iz praks vedskih rišijev tisočletja nazaj, izposoja pa si tudi iz šamanstva. Tantra je enačila spolni akt tako rekoč s fizikalnimi zakoni elektrike in magneta, kar je v skladu z osnovo hinduizma, ki je v bistvu oboževanje narave,« mi pravi prilagodljiv in do drugih večnih resnic odprt asket. Človek doseže harmonijo z absolutom z različnimi tehnikami ekstaze, med katerimi je tudi spolnost. Združitev je naravno stanje, meni Ravi. »Tudi naš pozdrav namaskar«, in spoštljivo sklene roki pred seboj, »je znamenje dvojnosti življenja. Tantra z askezo, duhovnimi vajami in obredno spolno združitvijo pripelje do odprave dvojnosti,« razpreda teorijo tantričnega nauka o spolnosti, ki ni niti dražljiva niti bizarna, temveč univerzalna. Za njih ni spolni odnos v resnici nič drugega, kakor mešanje moških in ženskih energij. Po naukih tantre seks omogoča človeku, da se tudi sam znajde v stanju božanskega ravnovesja. Hkrati pa je tantra vedno poudarjala, da se ne predajate zgolj užitkom v življenju, ampak presezite tiste vidike življenja, ki vas vežejo, ki povzročajo, da ste ujeti v svoje želje in ambicije.

Revija Ženska/Cyril Vimont
Tudi notranjost templjev je dekorirana s številnimi boginjami, ker so poveličevali pomen in vrednost ženske prvine.

Duh strpnosti v antični Indiji

Pred dva tisoč leti je modrec Vatsjajana napisal Kamasutro, ki uvršča kamo ali spolni užitek med glavne cilje človeka. Tisoč let pozneje so kralji Čandela zgradili eno najlepših skupin templjev v Indiji, ki upodabljajo erotične položaje. Večina skulptur svetišča pa vseeno predstavlja vsakdanje življenje ljudi in dvora v 10. in 11. stoletju, ko so templje gradili pod dinastijo Čandela. Posebnost gradnje kamnitih svetišč je, da med kamni niso uporabili malte, ampak so kamne spojili s klini in zatiči in vse skupaj je držalo s pomočjo težnosti. Ta oblika gradnje zahteva zelo natančno načrtovanje. Stolpi in prečniki so bili grajeni z megaliti, ki tehtajo do 20 ton. Takrat je sto let cvetela arhitektura in vladarji Čandela, ki naj bi bili potomci luninega boga, so v Kadžurahu zgradili 85 templjev, od katerih je do danes preživelo 22.

Takrat je bilo področje Bundelkand tudi dom velike in cvetoče džainske skupnosti, zato je skupina templjev namenjenih tudi džainskemu panteonu bogov. Sočasen obstoj dveh velikih indijskih ver na enem kraju kaže na dolgotrajno obdobje religijske tolerance in ilustrira duh strpnosti, značilen za antično Indijo. Džainski templji so enkratni primerki verske harmonije in duha sprave. Tisočletni Šantinath tempelj slovi po 14 metrov visokem kipu, ki je poln čudežev. Pred 400 leti, ko so zavojevalci s kladivom odsekali mali prst idola, je začelo teči iz njega mleko, hkrati pa so se zbrale čebele in prisilile napadalce v beg. Še danes velja, da se iskrenim vernikom po čaščenju in molitvi izpolnijo želje.

Ko so privršali muslimanski moguli, so uničili ali usodno poškodovali večino hindujskih templjev po vsej Indiji, ne pa tudi Kadžuraho, ki je prav zaradi svoje lege bogu za hrbtom očuval čudovito izklesane templje. Zahvaliti pa se moramo še peklenski vročini in suši v poletju, ki sta preprečila razpadanje peščenjaka. Zaraščene v džungli so svetišča ponovno »odkrili« Britanci, čeprav so jih domačini redno uporabljali za čaščenje. Kolonialni Britanci niso preveč poveličevali svetišč zaradi erotičnih prizorov, čeprav je najbrž buril duhove plemstva kraljice Viktorije.

Revija Ženska/Cyril Vimont
Kamasutro ali znanost o čutnih užitkih je v 2. stoletju napisal indijski filozof Vatsjajana.

Življenje je dar, ki ga želimo uživati

Naša kultura je ločila um od telesa, povzdignila logiko na račun intuicije in kastrirala čustva v korist mišljenja. Seks je skoraj edina transcendentna izkušnja, ki nam še preostane. S pravilnim načinom življenja in posluhom do samega sebe lahko ponovno obnovimo proces dvigovanja energije iz spolnih organov skozi hrbtenico do možganov, kot se nam je normalno dogajalo v otroštvu. Spolna moč je gorivo za telo, dušo, duha in je vrelec mladosti. Zato ni nobenega razloga, da bi to najbolj ustvarjalno energijo univerzuma, ki ima moč razvijati in ustvarjati nova bitja, potlačili ali ignorirali. Navsezadnje so umetniki prenesli v kamen le vsakdanje življenje brez moraliziranja in puritanstva, in podobe v kamnu zrcalijo le dobrodušno in radoživo praznovanje vseh pogledov na življenje.

Vendar je resničnost v Indiji zelo drugačna. Ženske si ogledujejo te kipe z vso resnobo in s spoštovanjem, kot da gre za nekaj svetega, vzvišenega in dostojanstvenega. V današnjem trenutku, ko je njihovo družinsko vzdušje polno težke sramežljivosti, objem pod vedrim nebom očitno pohujšanje, cenzorske škarje pa režejo s filmskega traku vsak krepkejši poljub, jim kaj drugega tudi ne pade na pamet. Indijski sistem vnaprejšnje ureditve poroke, kjer je izbira življenjskega partnerja v rokah staršev in tako rekoč vnaprej določena, dela mlade Indijce ravnodušne. Ti so se znašli v položaju, ko si bodo morali vnovič pridobiti tisto, česar so njihovi davni predniki imeli v izobilju.

Preberite tudi: Monstera kot dodatek notranjemu oblikovanju. Kliknite TUKAJ!