Morales je vajeti Bolivije prevzel leta 2005, ko je nasledil dotedanjega predsednika Carlosa Meso. Tega so z oblasti odnesli množični protesti in stavke delavcev v industriji zemeljskega plina. Mesi namreč, kakor njegovim predhodnikom, ni uspelo ustaviti izkoriščanja bolivijske delovne sile pri največjem izvoznem blagu države.
Evo Morales, sindikalist pridelovalcev koke iz preproste družine domorodnega ljudstva Ajmari kljub pritiskom mednarodnih finančnih institucij in ostale mednarodne skupnosti ni imel težav z nacionalizacijo plinske industrije. Dobičke, ki jih je država požela z izvozom zemeljskega plina, je vložil v industrijski razvoj sicer agrikulturne Bolivije. Tako si je za več kot desetletje zagotovil vdanost bolivijskega ljudstva, predvsem velikega dela domorodne skupnosti in revežev. Slavil je na volitvah leta 2005, leta 2009 in leta 2014.
Na četrtih volitvah oktobra letos pa so se stvari obrnile. Čeprav je Morales na koncu slavil, so se pojavile resne obtožbe o nezanesljivosti volitev. Poleg tega mu je bilo javno mnenje že pred volitvami izjemno nenaklonjeno. Leta 2016 so Bolivijci namreč na referednumu zavrnili možnost njegove četrte zaporedne kandidature, a je odločitev uspel zaobiti. Vse to je rezultiralo v organiziranem opozicijskem pritisku, ki sta se mu nedavno pridružili še obe oboroženi državni instituciji – policija in vojska.
Vodja opozicijskih protestov sicer ni nihče drug kot Carlos Mesa. Nekdanji predsednik, ki so ga leta 2005 z oblasti odnesli prav protesti, ki jih je vodil Morales.
Nedeljski odstop predsednika države Moralesa, podpredsednika države Álvara Garcíe Linere, predsednika narodne skupščine Victorja Borde in predsednice senata Adriane Salvatierre, se je sicer zgodil po domnevnem pogovoru med Moralesovo administracijo in vodstvom Bolivijske vojske, ki naj bi mu dala vedeti, da se mu brez njihove podpore ne piše nič dobrega. Morales je po odstopu izginil, v javnosti pa se je pojavil šele v ponedeljek zvečer, ko je bilo jasno, da je pobegnil v Mehiko, ki mu je ponudila politični azil.
Mehiška vlada dogajanje v Boliviji označuje za državni udar, prav tako kot vlade Kube, Nikaragve, Venezuele in novoizvoljena argentinska vlada. Nad dogajanjem so zaskrbljenost izrazili tudi v Čilu in Kolumbiji. Po drugi strani je zmago opozicije pozdravila vlada Brazilije, pozdravil jo je tudi vezeuelski predsedniški pretendent Juan Guaido. Nekdanji brazilski predsednik Inacio Lula da Silva, ki je bil pred kratkim izpuščen iz zapora, je dogajanje v Boliviji označil za državni udar.
Pozno v nedeljo je policija, ki je javno podprla opozicijo, aretirala člane volilne komisije. Kasneje je iz neznanega razloga odstopil policijski načelnik Yuri Calderon.
Ulice bolivijskih mest pa so preplavili podporniki tako ene kot druge strani. Iz več mest so poročali o nasilju. V prestolnici La Paz in drugem največjem mestu El Alto naj bi bil moten dotok pitne vode. Rusko zunanje ministrstvo je ob tem vse strani pozvalo k uporabi "zdravega razuma", bolivijsko opozicijo pa obtožilo "spodbujanja novega vala nasilja v državi."
Morales je svoje podpornike pozval, naj se umirijo in na dogajanje ne odgovarjajo z nasiljem, podpornikom opozicije pa je sporočil, da je "Carlos Mesa dosegel svoje," in jih prosil, naj ne napadajo njegovih "bratov in sester". S tem je v mislih imel ostale pripadnike domorodnih skupnosti, ki naj bi v opozicijskih protestih bili tarča rasističnega nasilja.
Moralesova stranka MAS (Gibanje k socializmu) je podpornike sicer pozvala, naj branijo legitimnega predsednika.
To gozdnato latinskoameriško državo zdaj začasno vodi senatorka Jeanine Áñez, ki jo tuji mediji sicer označujejo za ostro Moralesovo nasprotnico. Njen nastop funkcije je sicer v neskladju z ustavo, saj lahko to v primeru predsednikovega odstopa začasno zasedejo le voditelji ostalih izvršnih in zakonodajnih teles. A implicitna podpora vojske in policije ji zdaj daje moč, da skliče nove volitve, brez vključenosti MAS v njihovo organizacijo.
