»Sebe bi opisala kot povsem običajno osebo. Stremim k sreči in zadovoljstvu, k osebnemu miru. Ne bi se uvrstila v posebno kategorijo ljudi, vidim se na povsem isti ravni, kot vidim vse ostale osebe. Edina razlika je to, da sem jaz transseksualna ženska, kar pomeni, da nisem bila rojena v telesu, v katerem sedaj živim.«
Tarča vrstniškega nasilja
Nina je bila rojena v hrvaški prestolnici, do četrtega razreda osnovne šole pa je odraščala v majhnem mestu poleg Zagreba. »Do takrat je bilo življenje lepo, enostavno in srečno, saj kot otrok nisem imela tako močnega občutka spolne disforije, do tega je prišlo v kasnejših letih. Preselili smo se v Zagreb, kjer se mi je kot petošolki začel svet obračati na glavo.« Takrat 11-letni Hrvoje se je razlikoval od ostalih dečkov, njegova drugačnost je postala kamen spotike. Hrvoje je bil tarča vrstniškega nasilja, tudi zato, ker je treniral balet. Navduševale so ga stvari, ki zanimajo deklice.
»Šele srednja šola je delno prinesla te občutke sprejetosti, hodila sem namreč v umetniško šolo, kjer so bili vsi odštekani. Še vedno pa sem bila nezadovoljna, v tem obdobju so vrstniki in vrstnice spoznavali zaljubljenost in prve ljubezenske odnose, medtem ko sama tega nisem občutila. Privlačili so me fantje, ker pa so me vsi videli kot moškega, nikoli nisem mogla ustvariti normalnih odnosov. Predvsem pa je bil v času, ko sem bila rojena (1973), pojem »gej« na Hrvaškem še vedno precejšen tabu.«
Ker se s terminom transspolnosti ni srečala vse do 27. leta, je bila Nina takrat prepričana, da njene težave izhajajo iz nepriznavanja svoje homoseksualne spolne usmerjenosti.
Po srednji šoli v duhovni skupnosti preživela osem let
»Takrat še nisem vedela, kdo sem in kaj sem. Interneta ni bilo. Informacije so nam bile dostopne zgolj v knjižnicah, kjer je posameznik morebiti lahko našel knjigo, ki bi opisovala njegovo identifikacijsko stisko. Pred koncem srednje šole sem se začela identificirati kot gej, vendar tega nikoli nikomur nisem priznala. Vedno sem mislila, da je to nekaj, česar se moram sramovati. Strah me je bilo, da bi moje priznanje pomenilo tudi družbeno izključenost.«
Ker so se njene težave stopnjevale, občutek utesnjenosti pa ni izginil, se je Nina po srednji šoli pridružila duhovni skupnosti. Kot pravi, je šlo za samostansko obliko življenja, kjer se je osem let intenzivno posvečala meditacijam in spiritualnosti. S tem je želela ublažiti svojo stisko. V ašramu je živela do 26. leta, več kot dve dodatni leti pa je preživela v Indiji.
»Po osmih letih sem ugotovila, da bom morala sprejeti dejstvo, da sem to, kar sem. Ko sem se vrnila iz Indije, sem vedela, da moram začeti z normalnim življenjem. To me je pravzaprav pripeljalo do Slovenije, leta 2000 sem se odločila za študij. Vpisala sem se na Naravoslovnotehniško fakulteto v Ljubljani in študij tudi uspešno zaključila. V Ljubljani sem prvič dobila občutek nekakšne svobode, ljudje pa so me sprejeli. Moje življenje me kljub občutkom družbene sprejetosti ni osrečevalo. Vedno so me namreč privlačili heteroseksualni moški, zato so se vsi moji odnosi s homoseksualnimi partnerji nesrečno končali. Očitali so mi, da sem preveč ženstvena.«
Nina, ki je pri 27 letih spoznala, da je transspolna oseba, poudarja, da transspolnost ni povezana s spolno usmerjenostjo. »Transosebe so lahko tako heteroseksualne kot homoseksualne,« pravi. Ker se je bala očitkov najbližjih, pa o svoji želji po tranziciji ni z nikomer spregovorila še dolga leta.
»Po študiju v Ljubljani sem se vrnila v Zagreb, kjer sem začela delati kot modni oblikovalec. Oblikovala sem svojo blagovno znamko, ki je nosila moje takratno ime – Hrvoje Kožul. Leta 2006 sem se predstavila na hrvaškem modnem projektu Cro-a-porter. V valovih pa se je znotraj mene pojavljala ta Nina. Vedno težje sem se soočala s tem, vedela sem, da je moje življenje velik oder. To je bila zgolj predstava za vse okoli mene, ki so me videli kot Hrvoja. Takrat so me mnogi doživljali kot zadovoljnega posameznika, jaz pa sem bila nesrečna, vendar sem to dobro prikrivala. Nenehno sem nosila masko, znotraj pa sem se uničevala.«
»Dober dan, jaz sem Nina, sem transseksualna oseba in potrebujem vašo pomoč«
Nina ni vedela, na koga naj se v tistem trenutku obrne, koga naj prosi za pomoč. Čeprav se nikoli ni soočala s težkimi oblikami depresije, pa so jo občutki frustracije utesnjevali.
»Leta 2011 sem se vrnila nazaj v Ljubljano, začela sem delati kot umetnik ličenja. Sodelavke in sodelavci so me lepo sprejeli in lahko rečem, da je bivanje v Ljubljani pripomoglo k temu, da najdem Nino. Potrebovala sem skoraj štiri leta, da sem začela s tranzicijo. Leta 2015 sem namreč odšla v Berlin in predavala na šoli za ličenje, takrat pa sem prvič osebno spoznala transseksualno osebo. Bila je moja učenka, ki je prestala celotno tranzicijo, tudi zadnji operativni poseg spremembe spola. Bila mi je v veliko pomoč, soočila me je z dejstvom, kaj bi se lahko zgodilo, če bi s tranzicijo venomer odlašala.«
Proces odkrivanja prave identitete se namreč nemalokrat konča s samomorom. Zato je Nina ob povratku iz Berlina v Ljubljano leta 2014 potrkala na vrata svojega osebnega zdravnika in mu rekla: »Dober dan, jaz sem Nina, sem transseksualna oseba in potrebujem vašo pomoč«.
Zdravnik je Nino napotil k psihiatru in k psihologu, s tem se je začel proces spremembe spola, ki navadno poteka v treh korakih: predfarmakološki postopek, hormonska terapija in kirurški operativni posegi. Po Nininih besedah pa tranzicija poteka tako:
»Sprva mora transoseba na psihološko in psihiatrično obravnavo, da bi ta potrdila spolno disforijo. Ta del procesa potrditve spolne identitete poteka vsaj leto dni, v tem obdobju pa mora oseba pokazati močno voljo in željo po tranziciji. Z mnenjem oziroma potrdilom psihiatra se transposameznik oziroma posameznica obrne na endokrinologa. S tem se začne farmakološki del procesa, ki sprva vključuje v mojem primeru jemanje zaviralcev testosterona in se nato nadaljuje z tabletami estrogena.«
Kot pravi, je hormonska terapija njeno življenje spremenila na boljše. »Postala sem bolj mirna, tesnobnost je izginila«.
»Večina kirurgov pred sprejemom zahteva minimalno dve leti hormonske terapije, pa tudi potrdilo psihiatra in endokrinologa. Zatem lahko posameznik prestane operativni poseg povečanja dojk, odstranitve adamovega jabolka in feminizacije obraza. Zadnji kirurški postopek pa je sprememba spola.«
Najela tudi kredit, sedaj pa zbira sredstva za zadnjo operacijo
V Sloveniji po podatkih TransAkcije, Zavoda za transfeministično inicativo, opravljajo vse omenjene operativne posege, razen genitalne operacije. Ta je mogoča v Srbiji in stroške v primeru zavarovanih oseb krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. ZZZS omogoča tudi kritje operacije adamovega jabolka in hormonske terapije.
»Operativni posegi feminizacije obraza stanejo med 20.000 in 30.000 evrov, za povečanje dojk pa je treba odšteti od 4.000 evrov naprej. Večino teh stroškov je treba poravnati iz svojega žepa. Feminizacijo obraza zdravstveno zavarovanje obravnava kot estetski poseg in ne kot nekaj, kar je potrebno, da bi se posameznica (ali posameznik) približala svoji pravi identiteti. Kirurški posegi so nujni, da bi se oseba lahko uspešno soočala s spolno disforijo. Mislim, da bi te operacije morale odobriti tudi zdravstvene zavarovalnice. Tudi mi smo ljudje, ki trpimo in potrebujemo pomoč, da bi se dobro počutili v svojem telesu.«
Nina je operativni poseg povečanja dojk opravila v Ljubljani, operacijo feminizacije obraza pa v Španiji. »Porabila sem toliko denarja, da bi si lahko privoščila tudi dražji avtomobil, moji prihranki so skopneli,« pove 46-letnica, ki si je leta 2017 tudi v osebnih dokumentih spremenila ime, medtem ko do spremembe spolnega indikatorja v dokumentih še vedno ni prišlo, čeprav bi po zakonski ureditvi EU, kamor spada tudi Hrvaška, to moralo biti že urejeno.
»Ko sem začela s tranzicijo v Sloveniji, je bilo takrat registriranih 47 transspolnih posameznikov oziroma posameznic, ne gre za visoko število. Na splošno pa se na svetu rodi približno tri odstotke transoseb. V Ljubljani pa na žalost ni ekipe kirurgov, ki bi bili specializirani za operacije spremembe spola. Tako je tudi v Zagrebu, kar me žalosti.«
Cena operativnega posega genitalij, ki ga želi Nina opraviti v Berlinu, je 15 tisoč evrov, zato se je odločila, da začne s spletno kampanjo zbiranja sredstev.
»Za operacijo obraza sem najela kredit, sedaj mi nobena banka ne odobri najema dodatnega, zato je to edini način«. Nina je doslej zbrala 2.500 evrov, na njeni poti do zaključka svoje tranzicije pa jo lahko podprete tudi vi - Gofundme, gender reassignment surgery.
»Neizmerno sem hvaležna vsem, ki mi pomagajo. Zbrana sredstva bodo pokrila stroške zadnje operacije,« kjer pa ne gre zgolj za odstranjevanje moških genitalij, temveč kirurški poseg vključuje tudi vaginoplastiko, tj. oblikovanje ženskega spolnega organa s tehniko inverzije penisa.
Mama je bila trd oreh, sedaj pa sta najboljši prijateljici
Umetnica ličenja, ki je med drugim večkrat sodelovala tudi na slovenskem tednu mode, že živi kot ženska, četudi jo čaka samo še zadnji korak, pa jo mnogi še vedno označijo za moškega. Izpostavlja, da transspolnost ni odločitev, temveč se človek s tem rodi.
»Zelo težko je živeti v družbi, ki je dominantno heteroseksualna, kjer obstaja zgolj delitev na moškega in žensko. Ni vse tako črno-belo, vmes je veliko sivine, jaz bi rekla, da je vmes celoten spekter mavričnih barv,« pravi Nina, ki je vest o tranziciji prvo sporočila bratu, mama pa je bila trd oreh.
»Nisem vedela, kako naj ji povem. Prvo leto in pol moje tranzicije ni vedela ničesar. Komunicirali sva preko sms sporočil, jaz pa v tem času nisem objavljala fotografij na družbena omrežja, tako da ni vedela, kaj se dogaja. V nekem trenutku sem se odločila, da ji napišem elektronsko sporočilo. Bilo je neizmerno težko razložiti vse te občutke, ki so bili del mene že od otroštva. Email sem pisala skoraj en teden, prebirala sem ga vedno znova in znova. Mami nisem želela dati občutka, da je ona kriva za karkoli. Minilo je nekaj dni, potem pa mi je odpisala, da to nič ne spremeni in da bom vedno njen otrok, a da potrebuje tudi sama čas, da se sooči s to spremembo. Strah me je bilo, da mama tega ne bo mogla sprejeti, zato sem tudi tako dolgo odlašala s svojo tranzicijo. Že ko sem staršema povedala, da sem istospolno usmerjena, se nista mogla sprijazniti s tem dejstvom, oče je bil takrat še živ. Zato je bilo drugič sporočiti vest o tem, da sem pravzaprav rojena v napačnem telesu, še toliko težje. Mislila sem, da brez materinega blagoslova nikoli ne bom mogla nadaljevati s tranzicijo. No, moja mati je čudovita ženska, pokazala mi je, kaj pomenita ljubezen in sprejemanje. Najin odnos se je od tega trenutka povsem spremenil, sedaj sva najboljši prijateljici.«
Pri tranziciji so jo podprli tudi vsi prijatelji in prijateljice. Kot morebiten razlog izpostavlja tudi to, da sedaj živi v Berlinu, kjer je manj družbenih predsodkov. Hrvaška je po njenih besedah še vedno konzervativna država, ki težko sprejme vse, kar ni v skladu z binarno delitvijo na moškega in žensko.
Spoznala moškega svojega življenja
Nina je pred dvema letoma spoznala heteroseksualno opredeljenega moškega, ki je, kot pravi, polepšal njeno življenje: »Sprejel me je tako kot sem, z vsemi slabimi in dobrimi značilnostmi. Prvič se počutim ljubljeno, srečno in izpolnjeno. Neizmerno sem mu hvaležna za vsak trenutek, ki ga je preživel z mano. Pokazal mi je, kaj pomeni ljubezen in menim, da si to zasluži vsak človek na tem svetu.«
Za konec 46-letnica vsem ljudem, ki so na podobnem razpotju, kot je bila ona sama, sporoča, naj se ne ozirajo na to, kaj si drugi ljudje mislijo o njih ter da naj prisluhnejo svoji intuiciji, ker bodo zgolj tako »našli samega sebe.« Dodaja, da je življenje »sedaj in tu, živeti pa bi ga morali brez laži. To je edina pot do miru in sreče.«
