Ne gre za župnika v kakšni odročni vasi, temveč za izjemno izobraženega dostojanstvenika iz najvišjih vatikanskih krogov, ki se je pred dvema letoma razkril, da je gej, v knjigi pa trdi, da je med duhovščino polovica homoseksualcev in da je bil gej tudi vsak drugi papež. Ob tem se opravičuje tistim duhovnikom, ki mislijo in ravnajo drugače, a (še) ne zmorejo poguma, da bi naredili odločnejši korak do resnice.
Krištof, tako bi njegovo zapleteno ime zapisali v slovenščini, se je svoje drugačnosti zavedal že od malega. Ker ni bil običajen podivjan fantalin in ker je bil precej neuporaben pri nogometu, je postal vir posmeha in drugih grobosti, ki so jih zmožni neizkušeni otroci. Izhaja iz globoko verne poljske družine, ki jo je oče zapustil, in potem, razen obvezne preživnine, z otroki ni imel več stikov. Za vse je skrbela razumevajoča in požrtvovalna mama, kakršne zelo dobro poznamo tudi pri nas.
Med najbolj znanimi nerazkritimi geji je bil Edgar Hoover, kar 48 let je bil direktor FBI, organizacije, ki je zares ni treba posebej predstavljati. V pesti je imel tako rekoč vse, tudi predsednike ZDA, saj si je priskrbel dovolj dokazov, s katerimi jih je lahko izsiljeval. Stanoval je pri mami in živel s svojim sodelavcem, tega niti ni pretirano skrival, a bog pomagaj, če je homoseksualno zvezo odkril pri kom drugem. Veliko se je pisalo o tem, da je bil tudi sam žrtev izsiljevanja, saj naj bi imela mafija zelo nazorne posnetke njegovih gejevskih druženj, zato jo je FBI pustila pri miru.
In zdaj seveda vprašanje, ki ga Krzysztofu Charamasi zastavljajo, odkar se je razkril: Je šel v semenišče, da bi skril svojo homoseksualnost? Odgovor je odločen – ne. Že od otroštva je vedel, da hoče biti duhovnik, najbrž tudi zato, ker so geji zaradi posebne občutljivosti in tankočutnosti bolj nagnjeni k duhovnosti. Zelo zanimivo branje za tiste, ki imajo kopico predsodkov do gejev, češ da so poženščeni moški. Krzysztof zelo nazorno razlaga, da so pač samo moški, ki ljubijo moške, in da negujejo moškega v sebi in na sebi, kar neredko opazimo kot v telovadnici izklesano telo. Ko govori o posebni občutljivosti gejev, kar gre razumeti kot mešanico strpnosti, umetniškega navdiha, poglobljenega preučevanja vsega neznanega in požrtvovalnosti do soljudi, ni več čudno, da je največ razkritih gejev prav med umetniki, pa tudi med filozofi in znanstveniki. In nerazkritih med duhovniki. No, nikar ne pretiravajmo – tudi mnogi slavni grobijani so bili geji, med njimi dolgoletni šef FBI Edgar Hoover.
Spoved je nadzor nad spolnostjo. In kdor ima nadzor nad spolnostjo, ima v pesti celega človeka, piše Krzysztof. Čeprav se mnogi liberalnejši duhovniki že dolgo sprašujejo, čemu je potrebno takšno maltretiranje (mnogi verniki pa hodijo k obhajilu brez spovedi, v veri, da niso naredili nič takega, za kar potrebujejo odvezo), spoved še vedno vrta predvsem tam, kjer smo najobčutljivejši. Obrazložitev – Bog vas želi osvoboditi krivde, da boste potem lažje in srečnejše živeli. Vprašanje pa je, kaj sploh je krivda. Večina vernikov ne krade, ne ubija in ne zanemarja otrok, njihov edini greh je odklon od spolnosti, ki ni namenjena samo razmnoževanju. Seks je torej dopuščen le med zakoncema (moški in ženska kakopak), brez umetne kontracepcije, dopuščena je edinole vzdržnost. Amen.
Mnogi verniki imajo zelo neprijetne spomine na spovednico, jaz sem bila nazadnje pri spovedi v cerkvi, ki sem jo slučajno obiskala, znanci so rekli, naj grem z njimi, pa sem šla. Duhovnik me ni poznal, morda si me je prav zato še bolj privoščil. Imaš fanta, me je strogo vprašal, jaz pa, da ne. Nakar je navalil name – gotovo se shajam s fanti, a se dotikamo, kolikokrat sem se že poljubljala, kako in kaj si slečem, si pred randevujem oblečem kaj posebnega … Šlo je za pravo spovedniško pornografijo, sem ugotovila kasneje. Precej hrupno sem šla iz spovednice in, kot že rečeno, bilo je zadnjič. Imela sem šestnajst let. Zato razumem, o čem govori Krištof, ki se je trudil, da bi bil do vernikov v spovednici obziren, sam pa je doživljal marsikaj. Ko je kot deček zaupal svojemu spovedniku, da masturbira, je začel duhovnik glasno vpiti, da bo zbolel, da ga bodo zaprli v norišnico, da bo postal impotenten, da bo izgubil spermo, da ne bo imel otrok in se ne bo mogel poročiti. »Modra mati Cerkev, ne govori mi, da sem imel nemara samo smolo in padel v roke tepca; ne, bil sem v rokah svoje Cerkve!« piše Krzysztof in pravi, da je to pač sistem – duhovniki se brez potrebnega pedagoškega, psihološkega in seksološkega znanja vrivajo med rjuhe svojih vernikov, pri tem pa sami masturbirajo, ker lahko edino tako dajo duška svoji zatrti spolnosti. Razen seveda tisti, ki imajo telesne zveze z ženskami ali moškimi (raziskave kažejo, da lepo število italijanskih duhovnikov živi v družinskih skupnostih z ženo in otroki, kar verniki vedo, Cerkev pa tudi, a jih pustijo, dokler iz tega ne nastane škandal).
Med tragičnimi žrtvami nerazumljene homoseksualnosti je bilo kar precej umetnikov, med njimi Peter Iljič Čajkovski (1840–1893). Ta se je zaljubljal v moške in se z njimi srečeval predvsem na dolgih počitnicah v tujini. Homoseksualnost v ruskih umetniških krogih ni bila nič nenavadnega in skritega, in tako mu je prišlo na misel, da bi se – podobno kot marsikateri gej, ki ga je poznal – fiktivno poročil, da bi zaščitil svoja ugled in družino. Osem let mlajši Antonini, ki ga je oboževala, je odkrito povedal, da lahko živita le kot brat in sestra, a si je neizkušeno dekle mislilo, da ga bo spreobrnilo. To je počelo tako učinkovito, da je po šestih tednih zakona skušal narediti samomor. Pobegnil je iz skupnega stanovanja, nesrečni ženi (ki ni bila neizobražena frklja, kot so hoteli prikazati njegovi biografi, ampak študentka konservatorija, na katerem je Čajkovski poučeval) pa plačeval letno preživnino. Antonina je potem živela na koruzi z drugim moškim in rodila dva otroka, a ju je takoj po rojstvu dala v sirotišnico, ker bi sicer nosila možev priimek – tega pa slavnemu skladatelju ni hotela narediti. »Ubili ste me,« je napisala v dolgem pismu sorodnikom Čajkovskega, ki so jo blatili, kolikor so le mogli. Homoseksualnost je nazadnje Čajkovskega pognala v prezgodnjo smrt, saj se je zapletel s carjevim nečakom in grozilo je, da se bo kot sprevrženi zapeljivec znašel na sodišču. Umetniška srenja je po številnih pričevanjih na široko razpravljala, kaj naj naredi – naj gre na sodišče in tvega, da ne bodo njegove glasbe nikjer več izvajali, ali pa ostane neomadeževan umetnik in se ubije. Ali boš živ ali pa boš umetnik, se je menda glasila dokončna sodba njegovih tovarišev. Čajkovski je po neki predstavi spil v restavraciji vsem na očeh kozarec neprekuhane vode (v Peterburgu je takrat razsajala kolera), ki mu ga je brat Modest skušal izbiti iz rok, ker je vedel, kaj počne. A ga je spil in potem dva dni umiral v strašnih bolečinah, sumijo, da je pogoltnil arzenik. Po ruski pravoslavni navadi je potem ves teden ležal v odprti krsti (umrl je pozimi), njegovi oboževalci so drli z vseh koncev in ga poljubljali na čelo, kar seveda ne bi bilo mogoče, če bi res umrl za kolero.
Nisem prelomil celibata. Seveda hodijo tudi duhovniki k spovedi in spovednik jim milostno odpusti samozadovoljevanje, skoke v ženski objem pa tudi gejevske ekscese, dokler so skriti pred očmi javnosti. Največja mora vatikanske inkvizicije (zdaj se ji reče kongregacija za nauk vere in njen avtor je bil kar dvanajst let v njenih vrhovih) sta masturbacija in kontracepcija, pravi Krzysztof. O čem odloča sveti oficij, kot so rekli cerkvenemu kagebeju nekoč? Recimo o tem: verni zdravnik in verni bolnik z italijanskega juga sta vprašala, kako naj neplodni nesrečnik pride do sperme, ki bi jo moral zdravnik raziskati in ugotoviti, ali je zdravljenje sploh možno. Drugega načina, kot je masturbacija, pač ni – in to je greh. A sme, ker je namen plemenit? Modreci iz kongregacije so dolgo tuhtali in nazadnje nesrečniku odgovorili z odločnim – ne. Ne sme. Seveda se je izobraženemu in razgledanemu Krzysztofu, ki je prepotoval velik del sveta in predaval na več univerzah, ob tem obračal želodec. Predvsem pa ga je, kot mnoge katoliške duhovnike, moril odnos do gejevskih duhovnikov, ki jih v Cerkvi kar mrgoli, celo svoje skrivne klube imajo ponekod. A živeti morajo v laži, saj je Cerkev izjemno homofobna, še najbolj zatiralski so homoseksualci sami. Gejevski duhovniki, pa naj grešijo samo v mislih in željah ali pa imajo ljubezenske zveze zunaj ali znotraj Cerkve, trpijo dvojno, saj morajo delovati proti svoji naravi. »Pri tem pa nisem prelomil celibata, saj ta prepoveduje odnose duhovnikov z žensko,« pojasnjuje Krzysztof, ki je po dolgih letih spraševanja in muk svojo spolno usmerjenost udejanjil. In nazadnje naletel na Katalonca Eduarda ter se vanj nesmrtno zaljubil.
Porežejo ti vse vezi. Kar nekaj let se je pripravljal na veliko razkritje in Eduardo je potrpežljivo čakal, da bo na to pripravljen. Cerkev je do razkritih gejev neusmiljena – duhovnikom, ki se poročijo z žensko, celo milostno dovoli, da lahko predavajo teologijo, vodijo cerkveni zbor ali trenirajo športno ekipo, geje pa s svojimi dolgimi lovkami odreže od vsega. Kot da so kužni. Krištof je upal, da bo papež Frančišek (kdo sem jaz, da bi sodil gejem, je rekel) temeljito spremenil odnos do celibata in homoseksualnosti v Cerkvi, a se je zmotil. Če tega ni naredil na začetku pontifikata, ne bo izpeljal nikoli, pravi.
Oktobra 2015 je Krzysztof napisal papežu pismo in se na tiskovni konferenci razkril – ter pri priči odletel z vseh funkcij, kot je tudi pričakoval. Še prej se je pogovoril z mamo, sestro in bratom in vsi trije so odločno stopili na njegovo stran, celo ukorili so ga, zakaj ni povedal prej, saj bi mu to prihranilo veliko trpljenja. Zdaj živi v Barceloni s svojim Eduardom in se skupaj z njim bori za neodvisnost Katalonije, predvsem pa se bori proti Cerkvi in njeni hinavščini, s katero zastruplja duhovnike in vernike. In zakaj je dal svoji knjigi naslov Prvi kamen? Ne zato, da ga bo vrgel v Boga, ki ga še zmeraj neizmerno ljubi, ampak da bo skupaj z verniki položil prvi kamen resnice o ljubezni in spolnosti, ki je temelj vsega in ki osvobaja.
