Dolenjska zemlja je bogata. Pa ne le z vsem, kar zraste iz nje in lahko natočimo v kozarec ali naložimo na krožnik. V sebi skriva izjemno bogato arheološko dediščino predvsem iz halštatskega obdobja, ko je bilo to območje sorazmerno gosto naseljeno, prebivalci pa za tisti čas precej bogati. Da bi raziskali vsa najdišča že takrat, ko jih odkrijejo, ni ne dovolj denarja ne strokovnjakov, zato jih večino na Zavodu za varstvo kulturne dediščine zgolj evidentirajo in pustijo čakati, da nekoč pridejo na vrsto.
I. Vidmar
Strokovno opravljeno delo na vrhu gomile. V jamo je padel srnjak, ki je v njej poginil.
Vendar nekatera najdišča očitno ne bodo dočakala strokovnjakov, da bi jih ti proučili, kot to zahtevajo stroka in zakonodaja. Očitno prazgodovinske najdbe zanimajo še koga drugega kot le arheologe in muzeje, kamor spadajo. Sodelavci Zavoda za varstvo kulturne dediščine namreč že nekako od leta 2018 opažajo povečan obseg nedovoljenih posegov na več območjih znanih arheoloških najdišč. Bolj preprosto povedano, gre za ropanje, ki ga je v času epidemije še več, kot ga je bilo.
I. Vidmar
Uroš Bavec
Uroš Bavec, arheolog iz novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, opozarja na osnovne značilnosti nedovoljenih posegov v arheološka najdišča: »V vseh primerih gre za gomilna grobišča iz obdobja halštata, katerih lokacije so skrite v gozdu ob manj prometnih cestah z možnim dostopom z avtom po gozdnih poteh in z možnostjo hitrega umika ob neprijetnem srečanju z lastnikom. Uničenje najdišča je premišljeno in ciljno usmerjeno, običajno gre za roparske vkope v center gomile. Sklepamo, da lastniki s posegi niso seznanjeni, saj so mesta izkopov dokaj skrita. Povzročena škoda je lahko zelo velika, posledice pa bodo na žalost trajne.«
Zakon o varstvu kulturne dediščine označuje arheološko najdišče kot originalni kraj deponiranja in odkrivanja arheoloških ostalin. Strokovno identificirano in registrirano arheološko najdišče postane dediščina oziroma registrirano arheološko najdišče. Arheološke ostaline pa so vse stvari in vsakršni sledovi človekovega delovanja iz preteklih obdobij na površju, v zemlji in vodi, katerih ohranitev in proučevanje prispevata k odkrivanju zgodovinskega razvoja človeštva in njegove povezanosti z naravnim okoljem, za katere je mogoče domnevati, da so pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let in imajo lastnosti dediščine. Arheološka najdba ali arheološka ostalina je kot predmet javne koristi lastnina države.
I. Vidmar
To prazgodovinsko gomilo, ki jo je pred stoletjem raziskoval Jernej Pečnik, so najbrž napadli amaterji, saj je njihovo delo opravljeno bolj nestrokovno, vseeno pa je jasno, da so vedeli, kaj iščejo in kje morajo iskati.
»Iskanje arheoloških najdb, tudi tisto z detektorjem kovin, izven okvira uradnih in dovoljenih arheoloških raziskav znotraj zavarovanih arheoloških najdišč je prepovedano oziroma nezakonito, in ga je treba prijaviti policiji. Pri posredovanju in preprečevanju teh primerov sta zavod in njegova pravna služba trenutno žal precej nemočna, se je pa naš zavod za pomoč že obrnil na specializirane kriminaliste Generalne policijske uprave. Prijave zoper neznanega storilca, posredovane pristojnim policijskim upravam, zaradi težko opredeljive škode in časovne oddaljenosti od storjenega dejanja za zdaj še niso dale otipljivih rezultatov. Kot najbolj kompetentni za kakršnokoli učinkovito delovanje na terenu se v tem primeru lahko izkažejo predvsem lastniki zemljišč. Ti so na svojih zemljiščih običajno tudi najbolj prisotni. Na tem mestu je treba izpostaviti, da je vsakršno legalno poseganje v arheološko najdišče dovoljeno le s pisnim dovoljenjem lastnika zemljišča,« opozarja Bavec.
Vendar ni vsak primer, ko nekdo najde kaj, kar bi lahko imelo arheološko vrednost, kriminalno dejanje. »Tistim, ki morda doma hranijo neke arheološke najdbe, se vendarle ni treba na daleč izogibati pristojnih služb za varstvo dediščine ali muzejev. V primerih, ko gre res za naključne najdbe, ko so tako kraj najdbe kot tudi vse okoliščine najdbe popolnoma jasne, lahko poštenega najditelja po zakonu celo nagradimo. Sredstva za nagrado zagotovi ministrstvo za kulturo na podlagi predloga najditelja, odločbe pristojne območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, da gre za arheološko ostalino, in mnenja državnega ali pristojnega muzeja, ki po zakonu arheološke najdbe hrani. Če torej naključni najditelj odkrije arheološko ostalino na površju zemlje, pod njim ali v vodi ob gradbenih delih, čistilnih akcijah, poljedelskih, gozdarskih in podobnih aktivnostih, je v skladu z zakonom dolžan obvestiti Zavod za varstvo kulturne dediščine. Ob najdbi posebnega ali izjemnega pomena pa sme pričakovati tudi nagrado, ki ne sme presegati vrednosti najdenega.«
Uroš Bavec ob vsem tem apelira tako na lastnike zemljišč kot tudi na vse zakonite predstavnike lokalnih skupnosti, različna civilna združenja, pa tudi na šole, ribiče, lovce in organe pregona, naj postanejo pozorni na tako plenjenje in to prijavijo Zavodu za varstvo kulturne dediščine.
I. Vidmar
