Spoznala sem precej ljudi, ki so držali vzdušje, krotili stiske, opolnomočili in navdihovali s svojo držo, dejanji, stališči in s tem, kako so vstajali po padcih, ki so jih porinili ob tla, in o njih pripravljala prispevke, da bi z njimi regulirala napet čas. Zato mi danes dovolite, da vam predstavim le nekaj svojih najljubših obrazov zadnjega leta, saj so bile njihove priče moja sidrišča, naslonbe. Te so me držale pokonci in mi privzdigovale življenjski libido.
Zvone Lipovšek. Priljubljen glasbenik, harmonikar, vedno nasmejan Velenjčan se mi je zelo vtisnil v spomin. Prejšnjo jesen je zbolel za covidom-19. Sprva je kazalo, da bolezen ne bo nastopila v hujši obliki, potem pa … umetna koma, respirator, bitka za življenje. In to ravno za njegov 50. rojstni dan.
»Preživel sem po čudežu in najbolj zaradi podpore in ljubezni partnerice Andreje, sina, Andrejine hčerke, kužka Bonija in vseh dobrih ljudi okoli sebe.« Ne besede, ampak način, na katerega jih je izrekel, mi je segel do dna duše. In še ne vem, ali je bilo to tisto, kar me je predrlo, temveč morda bolj tišina vmes. Tako kot v glasbi pavze igrajo pomembno vlogo, so bile tudi Zvonetove na moč pomemben del zgodbe, ki jo je delil z nami. Te tišine niso bile prazne. Bliskale so se od življenja, ki se je spogledalo s smrtjo.
Biserka Marolt Meden je naslednja, ki me navdihuje in se mi zdi svetla točka, kajti to, kar počne med epidemijo, pa tudi sicer, ko se zavzema za starejše, je nespregledljivo. Predsednica Srebrne niti, združenja za dostojno starost, državi neumorno sporoča, »da je Slovenec v jeseni življenja postal tretjerazredni državljan, med pandemijo pa še bolj grozljivo razčlovečen«. Če ne bi bilo nje, ki preglasi celo Zvezo društev upokojencev Slovenije, ki bi po moje morala biti prva najglasnejša, ko gre za seniorje, sploh ne vem, kdo bi se zavzemal zanje.
In naj izgovorim na glas: nočem živeti v državi, v kateri moram napisati članek z naslovom »Osamljeni, polulani in pokakani starostniki v domu za starejše« ali pa »Država mi s 400 evri pokojnine sporoča, da nisem vredna življenja«, zato Biserka Marolt Meden danes uživa mojo pozornost. Saj je glas naših staršev in starih staršev, za katere si tako želimo, da bi bili v redu. Vsaj v redu. Saj jih je veliko zelo slabo.
Anita Ogulin, Zveza prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste Polje, je še nekdo, ki je še posebno svetlo žarel – izstopal med zdravstveno krizo, ko je blažila udarce, ki jih je Slovencem prizadejal covid-19. Ogulinova je s svojimi sodelavci v mojih očeh ena najsvetlejših točk koronačasa, saj je pomagala toliko ljudem! Ni čudno, da bi jo nekateri radi postavili kar na predsedniško mesto – vidijo jo v tej vlogi. Vsaj tako je v neki neformalni anketi na spletu izpostavilo precej vprašanih. S tem, ko so se tako opredelili, so jo, prvič, nagradili in, drugič, jasno sporočili, da še kako opazijo njena prizadevanja, vrednote in kvalitete. Če Slovenec reče »več Anite«, je jasno, da povsem razume, kakšne ljudi želi na položajih, kdo bi morali biti oni, ki nas zastopajo, malo manj pa mu je jasno, kako to doseči. Čeprav to zadnje ne drži, kajne – da ne bi vedeli!
Estera Popovič je še ena predstavnica ZPM Ljubljana Moste Polje, ki prav tako pozitivno izstopa. Je koordinatorka učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana (op. p., vse našteto poteka pod okriljem ZPM). Z njo sem pripravljala intervju o slovenski mladini, ki ste ga lahko brali v sobotni izdaji časnika Novice Svet24. Osvetlila nam je, kaj se osnovnošolcem in dijakom dogaja med epidemijo, saj ima v programu učna pomoč z njimi ogromno stika in dobro ve, kaj preživljajo. Do tega, kar s svojimi sodelavci in prostovoljci počne za slovenske otroke, čutim veliko spoštovanje. S kakšno profesionalnostjo, pozornostjo in toplino vodi(jo) programe. To, kako tenkočutno pristopa(jo) do otrok, me je povsem navdušilo! Zavedati se, da so med nami taki ljudje, je tako dobro!
Špela Novak. Moja nedavna sogovornica je še ena izmed tistih, ki so se me dotaknili. Triintridesetletnica ima redko bolezen, sistemski lupus, ki je prizadel celo njeno telo, in je komaj preživela. Zaradi nje je doživela popoln osebni zlom.
Ko mi je pripovedovala o sebi, kemoterapijah, neprenesljivih telesnih bolečinah, zahtevni medikamentni terapiji s hudimi stranskimi učinki, med katerimi je bila celo nekajmesečna slepota, sem bila komaj sposobna dojeti, kaj vse je že prestalo to mlado življenje. Kako hudo je bilo, je dala jasno vedeti: »Kakšno jutro sem bila prav razočarana, če sem se zbudila. Upala sem, da bom umrla,« je razkrila. A na srečo ji je uspelo zlesti iz te luknje in zdaj živi vedro ter polno. Ta ženska pooseblja živo silo, če vprašate mene. Ne bom je pozabila …
Kot ne bom pozabila, kako je njeno zgodbo na naši spletni strani Svet24.si komentiral Janez Zupančič. Ne vem, če je to njegovo pravo ime ali izmišljeno. Napisal je: »Rešitev je bila zelo preprosta, štrik za vrat, pa še škode ne bi bilo nobene.« Preberite to še enkrat. Janez, tudi vi, če spremljate ta prispevek, pojdite še enkrat skozi svoj odziv na zgodbo tega neverjetnega dekleta. Ona je šla skozi nepredstavljiv pekel! Ona je preživela! Za vas pa se sprašujem, kaj je moralo umreti v vas, da ste bili sposobni izreči kaj takega!
S pomočjo Janeza lahko še bolj nazorno prikažem kontrast v zgodbah, ki ga danes naslavljam. Zaključim tako: še sreča, da je v vsem čudnem in čudnih še veliko dobrega, in velikih!