Banke na zatožni klopi Med bankami, ki jih je Združenje Frank prijavilo na tržni inšpektorat, so: Združenje bank Slovenije – GIZ, Addiko Bank d. d., Banka Intesa Sanpaolo d. d., Banka Sparkasse d. d., BKS Bank AG, Bančna podružnica, Gorenjska banka d. d., Nova Kreditna banka Maribor d. d., Nova Ljubljanska banka d. d., Sberbank banka d. d., SKB banka d. d., UniCredit Banka Slovenija.
Številni Slovenci so pred leti zaradi ugodnih razmer na valutnem trgu najemali kredite v švicarskih frankih. Te so banke zavzeto tržile v želji, da bi sklenile čim več pogodb. Dokler je švicarska centralna banka tečaj franka umetno vzdrževala na nižjih ravneh, so bili krediti v frankih veliko bolj ugodni kot krediti v evrih. Nato pa se je švicarska centralna banka v začetku leta 2015 brez predhodnih opozoril odločila tečaj sprostiti in vrednost franka je čez noč zrasla. Kreditojemalcem v številnih evropskih državah so se glavnice čez noč povišale za skoraj 30 odstotkov in obroki skokovito narasli. Številni potrošniki v Sloveniji in tudi na Hrvaškem, Madžarskem, Poljskem in v Avstriji so se znašli v strašanski finančni zagati.
Različne sodne prakse
Potrošniki so trdili, da so bili zavedeni, da niso bili seznanjeni z vsemi nevarnostmi in pastmi kreditov v tujih valutah. Banke so odgovornost za nastalo stanje zavrnile in vztrajale pri tem, da morajo biti krediti poplačani po pogojih, dogovorjenih v kreditnih pogodbah. Različne države so se na stisko kreditojemalcev odzvale različno. Tudi sodna praksa se med državami razlikuje, a v šestih letih je bilo le postavljenih nekaj sodnih precedensov, ki bi morali veljati za vse, ki so iskali ali pa še iščejo rešitev za nastalo situacijo. V Sloveniji se je v sodni praksi bolj ali manj upošteval argument, da če je bilo stranki pojasnjeno tveganje, pogodbe veljajo. A sodne odločbe iz Hrvaške in Poljske ter tudi sodna praksa Sodišča EU kažejo na to, da so banke v kreditnih pogojih pred tveganji zaščitile le sebe, potrošnikov pa ne, kar pa glede na predpise EU o zaščiti potrošnikov velja za nedopustno pogodbeno prakso.
Na Hrvaškem drugače
Združenje Frank ves čas opozarja na mednarodno sodno prakso, a jo naše banke vztrajno zavračajo. Tako je združenje bank februarja v javnost poslalo obvestilo, v katerem trdi: »Hrvaški sodni postopki v zvezi s krediti, vezanimi na CHF, oziroma krediti v CHF niso primerljivi s sodnimi postopki, ki potekajo pred slovenskimi sodišči, in zanje niso relevantni.« V utemeljitev so zapisali, da se hrvaška sodišča pri odločitvah opirajo na nacionalno zakonodajo, v katero še ni vključena direktiva EU o varstvu potrošnikov. Taka argumentacija je milo rečeno čudna, saj prav ta direktiva govori o tem, da banke ne smejo sklepati pogodb, v katerih bi bila tveganja neenakomerno razporejena, oziroma da morata biti pred tveganji enako zaščitena tako banka kot potrošnik.
Prijava na inšpektorat
V Združenju Frank so, kot pravijo, »zaradi vztrajanja pri zavajajočih in agresivnih poslovnih praksah v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami na Tržni inšpektorat RS (TIRS) in Banko Slovenije (BS) poslali že drugo prijavo kršitev zoper naslednje banke in njihovo interesno združenje«. Svojo odločitev so v Združenju Frank razložili s sledečim zapisom: »Po porazu bank na Poljskem in zdaj še na Hrvaškem želijo slovenske banke, očitno z namenom obvladovanja škode, z neresničnimi in zavajajočimi sporočili za javnost prikazati, da so razsodbe drugih sodišč nerelevantne za slovenske potrošnike in aktualne sodne spore, čeprav gre, vsaj v primeru Slovenije in Hrvaške, za iste tuje banke, ki so oškodovale potrošnike z enakimi nepoštenimi poslovnimi praksami na obeh straneh meje, sodna praksa Sodišča EU pa jih postavlja na laž.«
Nova fronta
Sodni boj med kreditojemalci, ki so se zadolžili v švicarskih frankih, in bankami traja že več kot pet let. Sodišča so v začetku bolj ali manj pritrjevala bankam, a štirje primeri so romali na ustavno sodišče in v Združenju Frank menijo, da bo le to težko ignoriralo evropsko sodno prakso. Če bi sodišča ugotovila, da so banke ravnale nepošteno, bi se lahko odprlo tudi vprašanje kreditnih pogodb, pri katerih so kreditojemalci, ki so se odločili za kredit s spremenljivo obrestno mero, morali privoliti v pogoj, da banke ne upoštevajo negativne obrestne mere.
