Novice Svet24

Osebni arhiv

Šola ni pomembna le za pridobivanje znanja, je veliko več. Ko je zaprta, so mladi prikrajšani za stike z vrstniki, sproščeno igro, pridobivanje življenjskih izkušenj, novih veščin, spoprijemanje z izzivi odraščanja. Nekateri so ostali brez toplega obroka, morda celo varnega zatočišča. Ostajajo v svojih domovih, kljub kameram pa ostaja skrito in prikrito, kaj se z njimi dogaja.

»V naših ambulantah trenutno vlada presenetljivo zatišje, otrok ni, in skrbi nas, kaj bo prinesel konec epidemije,« pravita klinična psihologinja Tamara Polanič, vodja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Murska Sobota, in Aleksander Koroša, specializant otroške in mladostniške psihiatrije. Tudi spomladi, med prvim valom, so opazili upad obiska otrok, kar še ne pomeni, da otroci težav niso imeli. »Razlog, da ni otrok na obravnave, je lahko v tem, da jih k nam na obravnavo po večini napotujejo pediatri, prihajajo tudi na predlog strokovnih delavcev v šoli ali drugih ustanovah, v času epidemije pa komunikacija v veliki meri poteka po telefonu ali elektronski pošti, kar zmanjša možnost zaznave blažjih težav.«

Otroci svoje stiske in skrbi skrivajo

»Po prvem valu smo pri otrocih opažali različne simptome, ki bi jih lahko pripisali posledicam dolgotrajnejše karantene, zaznali smo porast simptomatike motenj hranjenja, poslabšanje obstoječih težav in skrb vzbujajoč pojav novih primerov v primerjavi s prejšnjimi leti. Presenetljivo, da prvega večjega porasta čustvenih težav nismo zaznali takoj, ampak šele avgusta, septembra in oktobra. Več je bilo anksioznih in depresivnih motenj, motenj spanja, srečali smo se s posameznimi primeri povišane suicidalne ogroženosti,« razloži Polaničeva.

Največ je bilo starih od 14 do 18 let, večinoma deklet, ter otrok v starostni skupini od 6 do 9 let, pri katerih se čustvene stiske izražajo kot vedenjske težave, trma, razdražljivost, telesne bolečine, tudi težave s pozornostjo. Starši lahko težave pri otrocih in mladostnikih spregledajo ali novo vedenje pripišejo odraščanju ali razvojnim spremembam, saj se ti raje umikajo ter stiske in skrbi skrivajo, ko pa težave opazijo in pridejo po pomoč, so že zelo izrazite, še pove.

Težave so najpogostejše pri otrocih iz ranljivih družin, ki so že sicer najbolj ogrožene. Že po prvem valu so s pomočjo območne enote NIJZ pozvali šole, pedagoške in strokovne delavce ter druge ustanove, naj so pozorni na otroke, spremembe v njihovem vedenju ter naj ob neupravičeni odsotnosti od pouka pokličejo in preverijo, zakaj. Ni nujno, pravi Polaničeva, da se otrok izogiba šoli, ampak so lahko za tem hude zgodbe in otrok morda potrebuje pomoč. »Pogosto posebej ranljivi otroci živijo v okolju, kjer imajo duševne težave tudi njihovi starši in živijo v neurejenih, za nas nepredstavljivih razmerah.« Sogovornika pa dodajata, da ne smemo spregledati tudi nasilja, ki se v tem trenutku dogaja za štirimi stenami, še posebno do najranljivejših, tudi otrok in mladostnikov.

Že sicer so učenci predvsem višjih razredov in dijaki v času šolanja na daljavo precej obremenjeni s šolo in obveznostmi, zdaj pa še več časa preživijo za računalniki in zasloni. Zato odrasle pozivajo, naj ohranijo zmernost in preudarnost, da ne bi prihajalo do pretiranega psihičnega izčrpavanja. Pomembno je, da imajo poleg šole in učenja čas za stvari, ki jih veselijo in sprostijo, da ne pozabijo na gibanje, ki je eden od temeljev človekovega psihofizičnega ravnovesja. Kakšne posledice je epidemija pustila na otrocih, bo jasno šele čez nekaj mesecev.

Ko ne morejo porabiti presežka energije

Na kaj naj so starši posebej pozorni
Na dlje časa trajajočo potrtost, žalost, umik vase, izogibanje stikom tudi z domačimi, brezvoljnost, izrazitejše pomanjkanje energije, napade tesnobe, ki se lahko stopnjujejo do paničnih napadov, neješčnost, hujšanje, preokupacijo s hrano, izogibanje skupnim obrokom, razdražljivost, agresivnost, izrazito slabšo šolsko uspešnost, omenjanje samomora. Izraz notranjih stisk je tudi samopoškodovalno vedenje.

»Minilo je več tednov, odkar zaradi epidemije nimamo treningov z najmlajšimi, otroci in starši nas že nestrpno sprašujejo, kdaj se bomo vrnili na igrišča,« pravi Gorazd Zadravec, koordinator mlajših selekcij v Nogometnem klubu Čarda, in doda, da tega nihče ne ve. »Naši trenerji skušajo ohraniti stik z mladimi nogometaši tako, da jim pošiljajo vaje in navodila, kako obdržati kondicijo. Opažajo pa, da so otroci vedno manj motivirani in izgubljajo voljo.« Razloge vidi v tem, da niso na igrišču, nimajo osebnega stika z drugimi in ni, kar je zanje najbolj privlačno, tekem in turnirjev. »Domnevamo lahko,« doda, »da mladi športniki izgubljajo kondicijo in moč, ne napredujejo več toliko pri veščinah in znanju, poleg tega so, kar je prav tako pomembno, prikrajšani za socialne stike. Prikrajšani so za to, da skupaj doživljajo zmage, se tolažijo ob porazih ter ob teh izkušnjah rasejo in se učijo za življenje.«

Ko so se po prvem zaprtju vrnili na igrišče, so bili nepopisno veseli, se spominja. Spomladi so bile razmere drugačne, zdaj pa so že zaradi vremena več časa preživijo notri. »Otroci pa, kot vemo, imajo polno energije, ne le nogomet, ampak šport na splošno, je lepa priložnost, da sprostijo presežek energije, ki se nabere v šoli in obveznostih. Težko si predstavljam, kaj se zdaj dogaja pri njih doma, saj ne morejo brcati žoge v stanovanju.« So tudi v stiku s starši, ki razlagajo, da pogrešajo treninge, in tudi poročajo, da nekateri izgubljajo motivacijo za šport, gibanje, rekreacijo. »Mislim, da najmlajših ne bo problem znova prepričati, ko se vse to konča, skrbi me, kako bomo, ko se enkrat oddaljijo, motivirali starejše najstnike,« strne Zadravec.

Ne vemo, kaj se dogaja za štirimi stenami

Na murskosoboškem telefonu TOM za otroke in mladostnike v tem obdobju zaznavajo manj klicev otrok kot običajno, so pa tisti, ki jih prejmejo, zahtevnejši, bolj kompleksni, pove Cvetka Temlin, vodja svetovalne ekipe pri TOM. »Tudi zdaj najpogosteje kličejo zaradi težav v medsebojnih odnosih, odnosih s starši, sorojenci ali prijatelji, številni klici se nanašajo na telesni razvoj, vprašanja, povezana z ljubeznijo, nezaželeno nosečnostjo in kontracepcijo, ter na neurejene družinske razmere z veliko nerazumevanja in nasilja, kličejo pa tudi zaradi težav z odvisnostmi.«

»Posebno me skrbi vse večja odvisnost otrok od ekranov, ki se zaradi ukrepov, ki jih moramo spoštovati, le še stopnjuje in je pri marsikom že skrb vzbujajoča. Čeprav je telefon TOM namenjen otrokom in mladostnikom, nas zaradi tovrstnih težav pri otrocih vse pogosteje kličejo starši. S tem ko so otroci več pred računalniki, se manj gibljejo, hkrati se povečujejo težave z debelostjo in prekomerno hranjenostjo. Opažamo, da mladi prav hrepenijo po odnosih s sovrstniki in druženju, za kar so v teh razmerah močno prikrajšani,« pravi Temlinova.

Njihova naloga je, da poslušajo, otroka v stiski razbremenijo, skupaj z njim skušajo poiskati možne rešitve in mu svetujejo, naj se obrne na nekoga, ki mu je najbližje, lahko na katerega od staršev, babico ali prijatelja, nekoga, ki mu zaupa. »V težjih primerih pa ga usmerimo po dodatno pomoč na eno od institucij, ki bi bila najprimernejša za uspešno reševanje njegove stiske, ter ga poučimo, kje lahko poišče pomoč. Mi pomagamo, ne vemo pa, kaj vse se v teh razmerah z otrokom dogaja med štirimi stenami in kakšne so realne možnosti, da se jih osvobodi. Mladi nas ne kličejo, ko so v njihovi bližini starši, ki zaradi ukrepov niso v službi in so doma,« še pravi.

Kljub težkim časom pa se včasih zgodi tudi kaj dobrega, poudari Temlinova in doda, da so ponekod v družinah razmere res težke, po drugi strani pa so se v tej krizi v mnogih družinah, kjer so imeli skrhane odnose ali so bili tik pred tem, da se razidejo, spet tesneje povezali in stopili skupaj.

Kaj pravijo otroci in mladi

»V karanteni se zelo slabo počutim, ker se nam omejuje svoboda. Zame je šolanje na daljavo dosti bolj stresno, ker imamo večkrat težave z internetom, razlaga profesorjev pa ni tako učinkovita, kot bi bila v šoli, saj nas ali profesorje dostikrat prekinja. Najbolj pogrešam druženje s prijatelji in sošolci. Kljub ohranjanju stikov prek socialnih omrežij sem se v tem času od nekaj prijateljev oddaljila. V živo je veliko lažje spoznati nove prijatelje. Upam, da bo čim prej, kot je bilo prej.«

Anja, 16 let

»Osebno najbolj pogrešam dogajanje in življenje pred virusom, pogovore in druženje v živo. Zdaj samo še bolj cenim, ko smo lahko bili drug z drugim brez mask, to je bilo najlepše. Mislim, da je šolanje na daljavo še bolj stresno za učence, dijake ali študente, ki živijo v večjih družinah. Kot opažam pri sebi in pri sošolcih, nam vsem motivacija počasi pada, ampak na srečo imamo odlične profesorje, ki so nam na voljo, ko jih potrebujemo ali za šolo ali za pogovor.«

Evelina, 15 let

»Šole ne pogrešam preveč, zdaj mi je šola na daljavo boljša, ker tako ni testov in spraševanj. Ni pa mi všeč, da je včasih treba veliko delati za šolo, in zdi se mi, da je nalog zelo veliko. Pri tem pa mi morajo pomagati tudi starši. Sošolce pogrešam, bolj pogrešam treninge in prijatelje, s katerimi skupaj treniramo nogomet, najbolj pa tekme. Najbolj pogrešam šport na splošno, ker ne morem početi tega, kar imam najrajši.«

Tilen, 11 let

»Če v šoli ne bi imeli ocenjevanj, bi še bolj pogrešala stike z vrstniki, ampak se moram veliko učiti, najbolj naporno pa je, da imamo tudi osem zoomov na dan. Najbolj pogrešam stik z ljudmi, pogovore in si želim, da bi lahko spet hodili v šolo. Šolanje na daljavo je zame bolj stresno, motivacije pa imam vedno manj. Stiki z nekaterimi prijatelji so se zdaj zmanjšali, a ne popolnoma izgubili, res pa je veliko težje kot prej sklepanje novih prijateljstev, ni pa nemogoče.«

Neisha, 15 let

»Čeprav se počutimo bolj slabo, moramo v sebi ohraniti vsaj malo pozitivne naravnanosti, da bo spet, kot je bilo. Po mojem mnenju ima šola na daljavo prednosti in slabosti, ena teh je, da je vse skupaj zelo stresno. Še vedno imam motivacijo, a mi upada. Najbolj pogrešam druženje s prijatelji, vrstniki in sorodniki ter raznovrstne dogodke in festivale. Na srečo se nobena prijateljstva niso prekinila, kolikor se le da, poskušam ostati z vsemi v stiku.«