Veliki senat je odločitev sprejel z večino, so s sodišča sporočili na Twitterju.
Veliki senat je odločitev utemeljil s tem, da 34. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da lahko pravna oseba vloži tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), če je nevladna organizacija v okviru pomena tega člena. Pomen tega je zagotoviti, da država v istem primeru ne more nastopati hkrati kot tožeča in tožena stranka.
33. člen, ki govori o meddržavni tožbi, pa ne omogoča, da bi država kot tožnica branila pravice pravne osebe, ki ni nevladna organizacija in ki torej po 34. členu ne bi bila upravičena do vložitve individualne tožbe, je zapisal veliki senat v sodbi.
Ker Ljubljanska banka ni nevladna organizacija, kot to določa 34. člen, ni mogla vložiti individualne tožbe. Vlada tako po 33. členu nima pravice, da bi od sodišča zahtevala presojo meddržavne tožbe o domnevnih kršitvah konvencije tej pravni pravni osebi. Sodišče zato ni pristojno za primer.
Terjatve izhajajo iz obdobja nekdanje skupne države
Slovenija je meddržavno tožbo proti Hrvaški vložila 15. septembra 2016, ker da hrvaška sodišča sistematično onemogočajo Ljubljanski banki, da bi prišla do terjatev, ki jih ima do hrvaških podjetij, s tem pa so banko prikrajšala za njeno premoženje. Tožba temelji na 48 postopkih pred hrvaškimi sodišči.
Terjatve izhajajo iz obdobja nekdanje skupne države, ko je bila LB ena največjih bank v Jugoslaviji in velik posojilodajalec hrvaškim podjetjem. Zahtevek Slovenije za pravično odškodnino je bil 429,5 milijona evrov, kolikor je po oceni revizorjev znašala višina terjatev na dan vložitve tožbe.
Slovenija je Hrvaško tožila zaradi kršitev pravic Ljubljanski banki do poštenega sojenja, učinkovitega pravnega sredstva, prepovedi diskriminacije ter varstva premoženja v 48 sodnih postopkih pred hrvaškimi sodišči v zvezi s terjatvami LB do hrvaških podjetij.
V tožbi je dokazovala, da so hrvaške sodne in izvršilne oblasti s svojim sistematičnim in arbitrarnim ravnanjem nezakonito prikrajšale LB za njeno premoženje in s tem v več pogledih kršile evropski pravni red, ki izvira iz evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zavezuje tudi Hrvaško.
Slovenija se je zato znašla v nepravičnem položaju, saj je morala na eni strani izplačati varčevalce LB na Hrvaškem in BiH v skladu s sodbo ESČP v primeru Ališić iz leta 2014, na drugi strani pa je Hrvaška v zadnjih 25 letih storila vse, da prepreči poplačilo terjatev LB do hrvaških podjetij.
Senat ESČP 2018 primer odstopil velikemu senatu
Senat ESČP je 19. decembra 2018 primer odstopil velikemu senatu, ki ga sestavlja 17 sodnikov. V ESČP so takrat pojasnili, da se to zgodi samo izjemoma, ko zadeva načenja pomembno vprašanje v zvezi z razlago konvencije ali njenih protokolov ali pa bi rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo sodišča.Ustna obravnava o dopustnosti tožbe je pred velikim senatom potekala 12. junija lani.
Na tej obravnavi je Hrvaška zavračala slovenska stališča, ker da pri primeru LB ne gre za navadno tožbo komercialne banke, ampak dejansko za gospodarske interese držav. LB je po mnenju Zagreba entiteta, ki deluje zgolj v interesu države in je v bistvu vladna organizacija, ki zatorej v skladu z določili evropske konvencije o človekovih pravicah, pravili in sodno prakso sodišča nima pravice vlagati tožb. To je sodišče po mnenju Hrvaške potrdilo tudi leta 2015, ko je zavrnilo individualno tožbo LB za izterjavo terjatev.
Slovenija je na drugi strani utemeljevala, da gre za arbitrarno delovanje hrvaških vladnih in sodnih oblasti, da bi zaščitile hrvaška podjetja pred izterjavo dolgov do točno te banke. Tedanja visoka predstavnica Slovenije za nasledstvo Ana Polak Petrič je izpostavila, da imajo po evropski konvenciji o človekovih pravicah vsi posamezniki in pravne osebe zajamčene pravice. "Če bi sodišče slovensko tožbo zavrnilo, bi to pomenilo, da pravne osebe, ki so v državni lasti, teh pravic ne uživajo ter da sodišče v Strasbourgu ne more zagotavljati varstva njihovih pravic," je poudarila tedaj.
Meddržavnih sodb na ESČP le malo
Meddržavnih sodb na ESČP je sicer malo in je tako malo sodne prakse. To je bila prva meddržavna tožbo med članicami EU na ESČP, kot tudi prva meddržavna tožba za pravice kake pravne osebe na tem sodišču.
Za tožbo se je Slovenija odločila po številnih poskusih po razpadu skupne države, da bi se uredilo vprašanje terjatev LB do hrvaških podjetij, ko med drugim tako sporazum o nasledstvu kot tudi dogovor z Mokric nista pripeljala do rešitve tega vprašanja kot tudi vprašanja starih deviznih vlog. Polovica hrvaških podjetij, ki jih je tožila LB, več kot 40, je šla medtem v stečaj.
