Zdravko Perger je tisti mož, ki je na dolenjsko podeželje pripeljal opero. V Škocjanu je od leta 2013 tradicionalni dogodek postala »njegova« operna predstava na prostem, sredi trga pod cvetočimi lipami. To je pomenilo velik mejnik v spoznavanju kulturnega ustvarjanja in razvoju kulturnega življenja v občini. Ob letošnjem občinskem prazniku Knobleharjevo v občini Škocjan je prejel tudi občinsko priznanje. Res, da je za svoje delo prejel že mnoge pevske nagrade – še posebno je ponosen na zlato priznanje s področja humanitarnosti Paul Harris Fellow Rotary International –, a škocjansko priznanje je nekaj posebnega. »Zelo sem ga vesel. To je lepa gesta in pozornost domačinov, znak, da ljudje spoštujejo moje delo, da so me sprejeli,« pravi slavni baritonist, ki je svoje življenje posvetil operi ter slovenski ljudski, umetni in sakralni glasbi. K sreči si je za življenjsko sopotnico izbral sorodno umetniško dušo, Olgo Gracelj, ravno tako operno pevko, primadono ljubljanske opere, ki je prepela vse glavne vloge v operi in bila zelo priznana koncertna pevka doma in na tujem. Njen sopran je navduševal, bila je zelo zasedena. Drug drugemu sta bila v oporo in tako je še danes, ko sta oba upokojena in ponosno spremljata pot svoje edinke Katarine, profesorice petja, ki včasih tudi zapoje v opernih predstavah.
OSREČJE NAVDUŠILO
Na dolenjski konec sta sicer prišla že pred 23 leti, a bolj po naključju. Zdravko Perger je nekoč nekaj dni zaradi poškodbe kolena okreval v šmarjeških termah in videl, da je tu lepo, a na kaj več takrat ni pomislil. Ko pa sta z ženo Olgo začela iskati miren kotiček za vikend, sta v oglasniku našla ponudbo za Osrečje. »Prišla sva si pogledat, in lesena hiška na samem je bila obema všeč. Sama sem bila celo bolj navdušena kot mož,« pove Olga Gracelj, ki ima največ zaslug, da sta se v času epidemije odločila, da se sem preselita za stalno. Prej sta na Dolenjsko zahajala občasno, v glavnem čez vikend, da sta si nabrala energije za naporno službeno delo. In ravno ko sta vse uredila in je postalo lepo, sta morala nazaj v Ljubljano! »Zdaj ko sva brez službenih obveznosti in ko sva se med korono za dlje časa umaknila sem, kjer nisva čutila, da je kaj narobe, sva spoznala, da nama je tu lepše. Zelo sva pretehtala življenje v bloku sredi Ljubljane in Osrečju in videla, da naju v Ljubljani moti veliko stvari. Kakovost življenja je tu neprimerno večja, odločitev ni bila težka,« pripoveduje Olga Gracelj in še doda, »kaj pa bi cele dneve počela sredi Ljubljane? Hodila na kavo in ždela v bloku! Na katerokoli predstavo se lahko v Ljubljano zapeljem tudi iz Osrečja!«
LESENA HIŠKA
Tu pa se je opernima pevcema, ki prihajata iz drugih koncev Slovenije – Zdravko je po rodu Primorec, Olga pa Gorenjka –, odprl nov svet. Več kot sto let stara lesena hiška je krasna za bivanje. Kot pravi Zdravko, »diha«, saj je postavljena iz naravnih materialov, lesa in kamna. »Ker je bolj majhna, jo bova zdaj povečala za en prostor, a vse v enakem stilu, da se ohrani dediščina.« In stroji res že brnijo, ko v poletnem dopoldnevu klepetamo v paviljonu, ki sta ga postavila na domačiji.
JABOLČNI SOK, ZELENJAVA IN PRIJAZNI LJUDJE
Nekdanja operna pevca uživata tudi v delu na vrtu. Nasmejeta se ob pripovedovanju, da sta morala ob nakupu domačije opraviti izobraževanje in pridobiti status kmeta, tako da jima zdaj ni problem gojiti sadnega drevja, ki ga je zelo veliko, in obdelovati vrta. Zelo sta vesela, ko ju obišče štiriletni vnuk Vid, ki na podeželju zelo uživa. Pa čeprav babica in dedek tu nimata televizije in tudi internet dela bolj slabo. Zdravko se z ženo Olgo v škocjanski občini res lepo počuti. Za Dolenjce pravi, da so zelo pridni, prijazni, odprti ljudje, pa potrpežljivi in gospodarni. To ceni. Rad prijateljuje z gasilci iz PGD Škocjan, ki so mu pomagali pri postavljanju scene za opere, s PGD Dolenje Dole, s katerimi gre na izlet, pa PGD Orešje. Če ga povabijo na kak dogodek, rad zapoje in popestri dogajanje.
