Roman Košir je jasen: »Stanje je katastrofalno, a si vsi zatiskajo oči.« Več let je bil član delovne skupine pri ministrstvu za zdravje za enotno metodologijo organizacije urgentnih centrov, ki so jih v Sloveniji začeli graditi leta 2011. Takrat je bila organizacija sistema zasnovana tako, da bi neprekinjeno nujno medicinsko pomoč izvajalo 12 urgentnih centrov (10 na novo izgrajenih ter ljubljanska in ptujska urgenca) ter 18 satelitskih urgentnih centrov.
Satelitski urgentni centri naj bi prevzeli vse nujne primere zunaj mest, zato ne bi bila več potrebna dežurna služba, ki jo ponoči, za konec tedna ter med prazniki izvajajo zdravstveni domovi v posameznih krajih. Bi pa v zdravstvenih domovih ostala v nenehni pripravljenosti nujna reševalna vozila z zdravstvenimi reševalci ter reanimobili z zdravniki, ki bi jih po klicu na pomoč aktivirala dispečerska centra v Mariboru in Ljubljani.
Načrte ovirala lokalna politika
Načrt pa je uresničen le delno. »Še vedno v večini primerov vozimo dvojno zgodbo. Dežurnih služb je še vedno preveč. Še vedno imamo okoli 50 zdravstvenih domov, ki so odprti, ker je pač zdravnik v rešilcu tam. Ljudje so razvajeni in se jim je težko peljati 20 kilometrov stran k zdravniku, zato da bi bilo teh zdravnikov ponoči na voljo manj. Ker jih ni treba toliko,« je pojasnil Košir.
Uresničevanje načrta NMP je po njegovih besedah ovirala tudi lokalna politika. »Nikoli nismo rekli, da bi kje ukinili reševalno službo, torej tiste zdravnike, ki rešujejo življenja. Reševalna vozila bodo na voljo vsem in ob pravem času. Za tiste, ki sami pridejo po pomoč, pa je dovolj predvideno število odprtih točk, ki jih je bistveno manj kot zdaj. Glede na pomanjkanje zdravnikov je le tako mogoče zagotoviti stalno zasedenost teh mest. Ker zdaj se dogaja, da ljudje spet pridejo v čakalnico, ko ni nikogar v ambulanti. To je narobe, ker gre lahko za življenje ogrožajoče stanje, oni pa čakajo, da se zdravnik vrne z nujne poti,« je povedal.
»Nismo vam vzeli zdravnika!«
Košir je vesel, da je zaživel vsaj dispečerski sistem, ki bo prispeval natančne podatke, kje je potreben satelitski urgentni center in kje je dovolj reševalno vozilo. »A verjetno bodo spet v vsaki občini tarnali, češ, vzeli ste nam banko in pošto, zdaj pa še zdravnika. Nismo vam vzeli zdravnika! Za reševanje življenj je takoj na voljo, ker mu ni treba sedeti v ambulanti. Za ostala stanja pa bi se gospe in gospodje lahko peljali nekaj kilometrov več tja, kjer bi imeli res korektno oskrbo v satelitskem urgentnem centru,« je prepričan Košir.
Razpad primarnega sistema
Urgentni centri so z izjemo ljubljanskega in ptujskega zgrajeni. A težava je prevelik naval bolnikov, saj se vanje zatekajo tudi zaradi drugih težav. »Priliv na urgence se je povečal zaradi izjemnih problemov na primarnem sektorju. V vseh urgencah se pritožujemo, da je več ljudi, kot smo pričakovali. V dežurni službi Zdravstvenega doma Maribor imamo trikrat več bolnikov kot pred desetimi leti, posledično tudi v vseh urgentnih ambulantah v kliničnem centru,« je povedal Košir.
Gre za bolnike, ki se sami pripeljejo po pomoč. V številnih primerih iščejo usluge, ki bi jih morali poiskati pri družinskem zdravniku. »Ko smo anketirali paciente, smo ugotovili, da jih pol ne bi bilo k nam, če bi zdravstveni sistem normalno funkcioniral. Pravijo: družinski zdravnik me je naročil čez štiri dni, družinskega zdravnika nimam, družinskega zdravnika ni, tu dobim vse na enem mestu in pridem takoj do preiskave, na katero tam čakam do nezavesti,« je ponazoril predstojnik mariborskega urgentnega centra, kjer letno sprejmejo 80 tisoč ljudi.
Urgentni centri tako dopolnjujejo vrzeli na primarni ravni zdravstva. »Gre za razpad primarnega sistema. To nikamor ne pelje, če bomo imeli tako organizirano primarno službo, kot jo imamo zdaj. Tako več ne gre,« je ogorčen Košir.
Finančne in kadrovske težave
Urgentni centri imajo težave zaradi finančne in posledično kadrovske podhranjenosti. »Politika zdaj podpira plačane programe za zmanjševanje čakalnih vrst, urgence očitno nismo več prioriteta. O tem, da smo podfinancirani, si vsi zatiskajo oči, mi pa imamo velike težave, ker so v vseh bolnišnicah urgentni centri v izgubi. Financiranje ni rešeno in posledično imamo kadrovske težave,« je dejal.
Zaradi narave dela urgentne službe niso najbolj privlačne. »V sistemu smo popolnoma enako plačani tisti, ki delujemo sredi noči in rešujemo življenja, kot tisti, ki imajo samo izbrane paciente dopoldne. Ali celo manj. Za ta denar ni mogoče dobiti ljudi. Odkar so se odprle referenčne ambulante in podobne, ki so mamljivejše glede denarja, predvsem pa glede delovnih razmer, ne dobim več diplomirane medicinske sestre v urgenco. Tudi intenzivna medicina je kritična, kirurške vede, anestezija,« je povedal.
Moralo bi biti 14 zdravnikov, imajo le štiri
Da bi to rešili, so po Koširjevih ocenah potrebne sistemske spremembe, ki pa jih ni na vidiku. »Ne vidim niti ene svetle luči v trenutni politiki ali oblasti, ki bi razumela, da je treba deficitarne poklice v zdravstvu prepoznati in jih tudi ustrezno nagraditi. Druge rešitve ni. Pri nas namreč ni možnosti dodatnega zaslužka za sicer relativno dobro plačane dodatne, elektivne programe, operacije, radiološke storitve in podobno, kar lahko izkoriščajo drugi zdravniki in zdravstveni delavci,« je povedal.
V urgentnem centru UKC Maribor je sistemiziranih 14 mest za urgentne zdravnike, na voljo pa so le štiri. Še vedno tudi čakajo na nadaljevanje del na objektu, saj je bila leta 2015 zgrajena le prva faza. »Urgenca se je zgradila glede na to, koliko denarja in prostora je bilo takrat na voljo. To je še vedno nedokončana zgodba. Dali smo tri milijone evrov za temelje, da bi lahko na strehi zgradili helioport, pa helikopterji še vedno pristajajo na zasilni ploščadi na parkirišču. Še vedno čakamo tudi na urejeno pediatrično urgenco,« je opozoril Košir.
Bojijo se fizičnih obračunov
Težava so tudi vse predrznejši bolniki. V začetku leta so zdravniki iz zdravstvenega doma, ki v urgentnem centru opravljajo tako imenovane hitre preglede, torej sprejemajo ljudi, ki bi sicer morali po pomoč k svojemu družinskemu zdravniku, napovedali zaračunavanje nenujnih storitev. »A so to hitro opustili, ker se nočejo prerekati s pacienti. Pacienti so nesramni, grozijo, bojimo se fizičnih obračunov. Na vsakodnevni ravni pride kdo, ki je po obnašanju popolnoma nor. Še posebej triažne sestre so zato izredno nezadovoljne in jih je strah,« je še povedal Košir.
Po njegovih besedah je treba slovensko zdravstvo temeljito reformirati, da bodo ljudje dobili ustrezno oskrbo v vseh segmentih sistema in bodo potem morda malo manj jezni. »V urgencah Slovenije se kaže pomanjkanje in deficitarnost celotnega zdravstvenega sistema.«
Kdo ima korist?
»Zdravniki so utrujeni, nimajo več upanja za spremembe. Plače so tu zadnja stvar. Ni nobene homogene, pametne, jasne usmeritve, ampak se samo zakopavamo. Verjetno je razlog v upravljanju zdravstva, najprej na ravni politike, ki nima pojma, kaj pelje in kako so odločitve kompleksne, po drugi strani pa tudi bolnišnic in njihovih direktorjev, ki imajo zvezane roke. Da o korupciji sploh ne govorim. Ker če se tako dolgo nič ne spremeni – 20 let sem namreč zaposlen v zdravstvu –, potem že mora nekdo imeti korist od tega,« je prepričan Košir.
»Če se že pripravi kakšne strokovne spremembe, kot smo to naredili za NMP, se takoj ujameš v politiko in neke lokalne ali globalne politične zgodbe. Razpravljanje o razvoju sistema NMP v državi na parlamentarnem odboru zdravstva in podobnih političnih forumih je sistemska bedarija. 'Strokovnjaki' iz politike nato brez kakršnihkoli strokovnih utemeljitev rušijo strokovno dobro zgodbo zaradi političnih interesov. Tak sistem je bolan, zaradi strahovito slabega sistema upravljanja trpimo čisto vsi. To je glavni problem slovenskega zdravstva, marljivi zdravniki in pridne medicinske sestre zagotovo ne,« je še dodal.
