Če bo vlada sledila želji premierja Marjana Šarca o gradnji drugega bloka Neka, bi morala nemudoma okrepiti vlaganja v infrastrukturo; predvsem za raziskave, izobraževanje in neodvisni nadzor nad varnostjo jedrskih objektov. To bi v približno petih letih pomagalo zagotoviti strokovno podporo odločitvi države o gradnji, izbiri investitorja in tehnologije. Priprave na gradnjo in gradnja bi nato potekali še približno 10 let, je dejal Tiselj.
Med različnimi možnostmi, za katere bi se lahko Slovenija odločila pri gradnji novega bloka, se mu najbolj zanimiva zdi klasična jedrska elektrarna, močna nekje med 1 in 1,2 gigavata (GW), ki bi bila sicer večja od sedanje v Krškem z močjo 0,7 GW.
"Glede cene bi bilo v tem trenutku med velikimi reaktorji najbolje izbrati južnokorejsko, rusko ali kitajsko tehnologijo. Tovrstne elektrarne se danes gradi v znanih časovnih okvirjih in po dokaj predvidljivih cenah okoli pet milijard evrov," je pojasnil Tiselj. Po drugi strani je manj predvidljiva, kar se cene in časa izgradnje tiče, ameriška in francoska tehnologija.
Američani capljajo zadaj
Tudi če bi se pri reaktorju odločili za ameriško tehnologijo, pa se moramo po Cizljevih besedah zavedati dejstva, da bi opremo za elektrarno najverjetneje izdelovala in montirala podjetja iz Azije.
"V ZDA namreč že nekaj desetletij niso sposobni izdelati največjih kosov opreme za jedrske elektrarne, pri vodenju gradnje elektrarn v zasnovi podjetja Westinghouse, ki je gradil obstoječi blok v Krškem, pa se zdi, da so podjetja iz Kitajske časovno in cenovno močno prehitela ameriška podjetja," je dejal. Trenutni trendi na trgu kažejo tudi na možnost, da bodo v nekaj letih jedrske elektrarne v velikosti 1 GW ali več lahko dobavili le še Rusi, Kitajci in Korejci, morda še Francozi.
"Če se odločimo za novo nuklearko, z odločitvijo o izbiri izvajalca sicer nima smisla hiteti. S prehitro odločitvijo si zvežemo roke pri pogajanjih o ceni in tehnologiji. Vsekakor bi sam odločitev o izbiri tehnologije preložil na čas, ko bo sprejeta dovolj trdna odločitev za gradnjo," je ob tem opozoril Tiselj.
"Če bomo z odločitvijo odlašali, bomo morda lahko izbrali tudi male modularne reaktorje, če se bodo seveda v prihodnosti pokazali kot konkurenčna možnost. V vsakem primeru bo šlo zelo verjetno za tehnologijo vodno hlajenih reaktorjev, kjer je zasnova podobna tisti v Krškem," je dejal.
V praksi se zadeva zaplete
Male modularne reaktorje je slovenskemu političnemu vrhu poleti predstavil ameriški minister za energetiko Rick Perry, vendar pa so, kot sta opozorila sogovornika, ti šele v povojih. Morda bi kakšnega manjšega od njih lahko postavili pri nas z namenom preizkusa tehnologije in manj kot energetski objekt. "Cene modularnih reaktorjev pa so po mojem mnenju bolj ugibanja. Američani obljubljajo svoje modularne tlačnovodne reaktorje po enaki ali nižji ceni kot za velike, a je negotovost velika," je ocenil Tiselj.
Za reaktorje, ki obstajajo le na papirju, je namreč po njegovih besedah znano, da so "poceni" in "enostavni", v praksi pa se zadeva po pravilu zaplete in podraži. Šele v prihodnjih letih pa bo zares jasno, ali modularni reaktorji lahko v resnici konkurirajo klasičnim elektrarnam.
Modularni reaktorji bodo najbrž bolj primerni za decentralizirana omrežja v prihodnosti, meni Cizelj. Glede na stanje na trgih jedrske opreme in nekoliko kadrovsko in finančno podhranjene stanje slovenske nacionalne jedrske infrastrukture se mu zdi optimalno aktivirati slovensko sodelovanje pri razvoju in preizkušanju kakšnega od majhnih in modularnih reaktorje, ki so v razvoju v ZDA.
"Slovenski vložek bi poleg nekaj 10 raziskovalcev lahko bili tudi prvi lokaciji za raziskovalni in energetski reaktor. Takšen pristop bi nam ob bistveno nižji ceni energetskega reaktorja omogočil tudi dosti več znanja o konkretnem reaktorju, kot ga zahteva nakup. Okrepil bi tudi slovensko nacionalno jedrsko infrastrukturo in omogočil, da bi slovensko jedrsko znanje tudi intenzivneje izvažali po svetu," je dodal.
