V Sloveniji v zadnjih letih nimamo toliko referendumov, kot smo jih imeli pred leti. In če je zdaj referendumov manj, pa se je s padcem Pahorjeve vlade začelo obdobje predčasnih volitev. Nobena vlada od 2008 ni končala mandata. In vse to stane, tako referendumi kot volitve. Stroški niso majhni, še posebno ker pri nas še vedno zaupamo papirju in volitvam, ki so daleč od moderne, elektronske dobe.
Milijoni za glasovanja
Državna volilna komisija (DVK) je pojasnila, koliko državo oziroma državljane stanejo vsake volitve ali referendum. Poglejmo številke. Predčasne volitve leta 2018, na katerih je sicer slavil Janez Janša s svojo SDS, a kasneje ni sestavil vlade, ker je koalicijo oblikoval Marjan Šarec, so državo stale 4,116.678 evrov. Referendum o drugem tiru je državo stal tri milijone in 352 tisoč evrov, volitve za predsednika republike, na katerih je drugi mandat dobil Borut Pahor, pa so stale pet milijonov in 230 tisočakov.
Po podatkih DVK stroški nadomestil in povračil stroškov prevoza članov volilnih organov, tajnikom in drugim osebam, ki opravljajo dolžnosti na volitvah in referendumu, znašajo nekaj več kot dva milijona evrov oziroma približno 50 odstotkov vseh stroškov izvedbe posameznih volitev. »Delež teh stroškov se spreminja v odvisnosti od drugih stroškov izvedbe volitev ali referenduma in je običajno pri izvedbi referendumov nekoliko višji (do približno 60 odstotkov),« pojasnijo na DVK.
Poglejmo stroške predčasnih volitev leta 2018: stroški nadomestil in kilometrin članov volilnih komisij so bili 891 tisoč evrov, za kilometrine in nadomestila je šel milijon in 130 tisočakov, skupaj torej več kot dva milijona evrov. Celotni stroški volitev so bili, kot rečeno, dobre štiri milijone evrov.
E-volitve
V Republiki Sloveniji nimamo elektronskih volitev v smislu glasovanja po elektronski pošti. Vlada se sicer zavzema za vzpostavitev čim več elektronskih storitev javne uprave in tudi za njihovo čim večjo uporabo, pri čemer menijo, da bo za prihodnost spletnega glasovanja ključnega pomena razvoj šifrirnih tehnologij in boljših metod zagotavljanja varnega informacijskega okolja »ter sistemska ureditev spletnega glasovanja v volilni in referendumski zakonodaji, predhodno pa bo treba opraviti temeljit razmislek in podrobno posvetovanje s strokovno in širšo javnostjo, da bi tako prišli do prepričljive in zaupanja vredne rešitve«.
Delo komisij
Vlada je ob tem prepričana, da volitev prav tako še ni mogoče izvesti zgolj z javnimi uslužbenci, se pravi brez stroškov kilometrine in ostalega. »Dela javnih uslužbencev, ki opravljajo naloge tajnika ali namestnika tajnika volilne komisije, ni mogoče omejiti samo na nedeljo, ko je dan glasovanja, temveč gre za izvajanje več nalog v zvezi z volilnimi opravili, ki trajajo vse od razpisa posameznih volitev oziroma referenduma in se tudi ne končajo v trenutku zaprtja volišča. Gre za zahtevne in odgovorne naloge, pri katerih se ne smejo dogajati napake, saj bi vsaka napaka lahko povzročila dvom o legitimnosti volilnega oziroma referendumskega rezultata. Teh nalog in opravil, ki jih zaposleni na upravnih enotah izvajajo za DVK, ki za izvajanje teh nalog nima svojih zaposlenih, ni mogoče šteti za redne naloge zaposlenih na upravnih enotah,« pojasnijo.
Pod črto: kot vse kaže, elektronskih volitev vsaj v kratkem pri nas še ni pričakovati, papir je le papir, prav tako se stroški izvedbe ne bodo nižali; edino, kar je mogoče, je manjše število referendumov in predčasnih volitev, a oboje je odvisno od vladnih koalicij, ki bodo prihajale. Ob tem pa še enkrat povejmo dejstvo z začetka članka: izvedba referenduma o financiranju zasebnih šol, ki ga zahteva ustavno sodišče, bi državo na leto stala pol milijona evrov, referendum o zakonu, ki ga napoveduje vladna stran, pa bi državljane stal skoraj štiri milijone, kar pomeni za osem let financiranja zasebnih šol.
