Ni ga tujca, ki ne bi ostal brez besed zaradi lepote, ki ga pričaka »in the midle of nowhere«, kot radi rečejo, in ni ga Slovenca, ki ne bi pomislil, da je tukaj »sredi ničesar in bogu za hrbtom« najmanj primeren kraj, da bi človek iz dveh propadajočih hiš poskušal ustvariti turistični raj.
»Predaleč je,« najpogosteje rečejo. »Predaleč od česa?« začudeno sprašuje Steffan Boje, producent in igralec, v Afriki rojeni Nemec, ki je otroštvo preživljal na Portugalskem, živel v Londonu in prepotoval vsaj polovico sveta, nato pa pred štirinajstimi leti zaživel v Klavžah. Človek bi pomislil, da je njegov podvig namenjen izključno temu, da Slovencem pokaže, kako se da ohraniti stavbno dediščino in kako je tudi tako odročnemu kraju mogoče vdahniti življenje.
Tujci si lomijo jezik, ko poskušajo izgovoriti ime tega kraja – in zdi se, kot da sta Steffan Boje in njegov partner Ben Ganley ime kraja namenoma izbrala tudi za naslov svojega bed & breakfast turizma, pač v smislu: težje, kot si ga je zapomniti, večji je izziv. Ko se peljejo naprej od Mosta na Soči in iščejo hišo, to ime vedno znova in neštetokrat vnašajo v telefonske navigacije, in ko pridejo do drevesa, na katerega je pritrjena stara, oguljena in z rjo »okrašena« kovinska tabla, na kateri piše Klavže 28, ter so prepričani, da so se povsem izgubili, se je treba le še povzpeti kakšnih dvesto metrov navkreber v gozd po luknjasti in s travo prerasli makadamski cesti. Ko se končno odpre pogled na velik urejen travnik in dve hiši, spoznajo, da ne le, da se niso izgubili, pač pa so prišli – v raj.
(Pre)daleč od ponorelega sveta
Prihajajo iz Avstralije, Nove Zelandije, ZDA, Kitajske in številnih evropskih držav, največ iz Nemčije, Belgije, Italije, Norveške, Danske, Portugalske … Najmanj je Slovencev, saj veste, zanje je to predaleč. Še najpogosteje prihajajo Primorci, ki se, ko postane ob obali prevroče, radi zatečejo v zelene hribe in očarljive travnate doline. Tu se lahko potopijo v hladno vodo reke Bače, ki je le nekaj korakov od posesti v strugo izdolbla korita, ali celo v čudovito smaragdno Sočo.
Neometani kamniti hiši, ki s čudovitimi obnovljenimi detajli pripovedujeta zgodbe iz preteklosti, stari in sodobni predmeti, obnovljeno staro pohištvo, cela vrsta recikliranih stvari, ki jim je Steffan z veliko veselja vdahnil novo življenje, barvite tkanine iz Maroka, Turčije in Portugalske, kamor Steffan pozimi potuje zaradi svojega producentskega in igralskega dela, vse to daje obiskovalcu kaj hitro vedeti, da gre za svojevrstno hipstersko zavetje v objemu čudovite narave.
Samota je zdaj tudi osamljenost
Na posestvu je slišati bučanje vode in hrup vlaka, ki pelje mimo in ki občasno poskrbi za to, da se Steffan počuti povezan s svetom. Čeprav svet tudi to poletje prihaja k njemu in čeprav je prek spleta ves čas v stikih s prijatelji z vsega sveta, pa tudi z mamo in sestro, ki živita v Hamburgu, je te dni osamljen, saj se je njegov partner Ben, s katerim sta si tukaj zgradila dom in štirinajst let ustvarjala to prelepo zgodbo, odselil v London. »Razšla sva se. Včeraj sem odpeljal v Ljubljano še nekaj njegovih stvari in jih z letalom poslal v Anglijo,« s solzami v očeh iskreno pove Steffan.
Zakaj Klavže?
Pravzaprav sta primerno nepremičnino najprej iskala v Italiji. Ker so bile tam cene previsoke, jima je prijatelj, ki prihaja v te kraje na muharjenje, predlagal, naj si ogledata ponudbo z druge strani meje. Bena, ki je po rodu iz Avstralije in ki je 17 let živel v Londonu, kjer se je ukvarjal z bančništvom, in Steffana, Nemca, ki je bil rojen v Afriki in ki je odraščal na Portugalskem, so vsi prijatelji odvračali od tega, da bi si zgradila dom v »Jugoslaviji«, čeprav je bila to takrat že vrsto leta samostojna država Slovenija. Nista se pustila prepričati. Takoj sta kupila prvo hišo, in to še preden sta si ogledala njeno notranjost, saj je bila v tako slabem stanju, da se vanjo ni dalo vstopiti. Hiša je bila namreč že 40 let zapuščena. Dve leti sta nato občasno prihajala iz Londona, si hišo zgolj ogledovala in načrtovala. Nista hitela, saj sta želela, da ostane hiša odsev prostora in časa, v katerem je bila zgrajena. Mnogi bi že takrat vse skupaj opustili. Med drugim sta morala, denimo, samo za to, da sta za silo uredila dovozno pot, sem pripeljati 22 tovornjakov peska, čeprav so jima na začetku zagotavljali, da bodo zadostovali štirje. In potem je vsako deževje spralo velik del narejenega.
Hkrati sta začela vzpostavljati stike s tukajšnjimi prebivalci. Iskala sta območne mojstre in zbirala stare stvari za reciklažo. V grozo mojstrov sta se odločila, da bosta obdržala stare tramove in še vrsto drugih stvari, ki so štiri desetletja samevale med kamnitimi zidovi. Težko si je predstavljati, kako zelo je bilo treba zavihati rokave, da je danes vse skupaj videti tako lepo in ohranjeno.
Za železno zaveso
»Že od začetka sva si želela izvirnost in drugačnost in že od začetka je bila v ospredju ideja o reciklaži. Veliko stvari sva našla v hiši. Osem let pozneje, ko sva kupila še drugo hišo, pa je bilo vseh teh stvari še toliko več. Obnovitvena dela so trajala tri leta in pol, vselila pa sva se takoj, ko so zamenjali ostrešje, okna in streho. Prijatelji iz vsega sveta, ki so začeli prihajati na obiske, so imeli nekje v podzavesti nekakšno 'deželo za železno zaveso' in pravzaprav niso vedeli, kaj pričakovati. Nato pa so bili vsi po vrsti navdušeni nad ljudmi, nad načinom življenja v Sloveniji, naravo, podnebjem, tako da je bilo presenečenje še toliko večje. Kaj hitro je bilo jasno, da sva v Klavžah našla pravi kraj za tisto, kar sva si želela,« se spominja Steffan.
Med našim pogovorom je Steffan pogosto vstal in stopil do gostov, ki so na vrtu uživali v poznem zajtrku, da bi jih povprašal, ali imajo vse, kar potrebujejo. Nato naju je s fotografom prosil, naj mu slediva, ker mora obesiti oprano perilo – čudovite bombažne brisače. Med delom nama je povedal, da je posteljnina tako bela zato, ker pri pranju uporablja sodo bikarbono.
Odpad guy
Soda bikarbona sta dve slovenski besedi med redkimi, ki se jih je Steffan naučil v življenju v Klavžah. Tukaj se namreč večinoma govori angleško, nemško, portugalsko ali italijansko, slovenski gostje in večina domačinov pa se prav tako začnejo z njim avtomatično pogovarjati v angleščini. Našteje nam nekaj besed, ki se jih je, ker ni bilo druge izbire, moral naučiti, in se ob tem veselo smeji: sobodajalec, klavže, osemindvajset, sedemindvajset, odpad … S posebno naklonjenostjo prizna, da ga domačini v šali kličejo »odpad guy«, ker so ga vsa ta leta neštetokrat videvali na lokalnih odpadih in bolšjih sejmih, nato pa so mu začeli tudi sami prinašati zanimive stare predmete, ki bi drugače končali v smeteh, on pa jim je znal vdahniti novo življenje. Neverjetni sta njegova iznajdljivost in sposobnost. Od vsega so najbolj zanimive njegove konstrukcije kopalniškega pohištva, vodnih kotličkov, različnih polic, obešalnikov … Stare strešnike je uporabil namesto ploščic v kopalnicah, iz njih je izdelal stenske svetilke … Nasploh so svetila za Steffana poseben izziv. Tukaj jih je res ogromno, in to vseh vrst. Nekatera so narejena iz starih emajliranih posod, druga je vlil iz betona … Prav zaradi vseh svetlobnih teles dobita hiši in posestvo zvečer čaroben pridih. Vsaka od osmih sob za goste in zasebno stanovanje lastnika imajo svojo zgodbo, v katerih nastopa množica starih predmetov, vsak s svojo zgodovino. In Steffan do potankosti pozna vse zgodbe. »To sem našel v prvi hiši na mizi, to so knjige iz iste hiše (Na ženi hiša stoji, mi prebere naslov ene od njih), to so mi prinesli iz Anglije, tisto tam je darilo iz Portugalske …« Steffan s svojevrstnim in pretanjenim občutkom za lepoto med seboj prepleta predmete in ustvarja prijetne kotičke. Sam je sešil zavese in prevleke za sedežne garniture iz grobega blaga, ki ga je našel na bolšjih sejmih, ga opral, prebarval …
V sožitju z živalmi
Gostje so upravičeno navdušeni ne le nad vzdušjem, ki vlada, temveč tudi nad čistočo prostorov, nad vodo, ki priteka v hišni sistem iz izvira, nad posteljnino, brisačami, zajtrkom, na katerem jim Steffan ponuja pridelke in dobrote območnih kmetov in domača jajca. Do nedavnega je bil tukaj tudi čudovit lesen kokošnjak, v katerem je bivalo dvajset kokoši, ki pa so počasi in vztrajno izginjale. Po vsej verjetnosti so končale v želodcih lisic, sokolov in drugih živali, katerih prisotnost je čutiti na posesti. Najglasneje goste pozdravljajo – in se tudi vsak dan prikažejo – jeleni. Ti se predvsem v času parjenja oglašajo tako silovito, da je goste neredko strah, dokler jim kdo ne pojasni, kaj se dogaja. Junija za praznično vzdušje poskrbijo kresničke. Narava v teh krajih vedno znova ponuja različna presenečenja, pravi Steffan, ki je še vedno zaljubljen v Klavže.
Ljubezen boli tudi v Klavžah
Steffan pojasni, da ima rad, da je v hiši vse lepo popredalčkano, za kar imajo, tako predvideva, zaslugo njegovi nemški geni, po drugi strani pa so mu všeč tudi mehkoba, sproščenost in barvitost, ki jih vnaša v te okvirje urejenosti. Ta druga plat mu je bila, tako pravi, po vsej verjetnosti privzgojena v s soncem obsijanih deželah, v katerih je živel ali jih obiskoval.
Pozimi posest zapusti in se odpravi na potovanja, v tem času pa za obe hiši skrbijo prijatelji. On se takrat posveča producentskemu delu in igralstvu. Lani je spet imel vlogo v filmu, ki ga bodo začeli v kratkem predvajati na Netflixu, pove. Je pa pri tem bolj redkobeseden, da ne bi bilo videti, da se hvali. Sicer pa ima sam raje preprostost vsakdanjega življenja in iskrene odnose. V Sloveniji si je pridobil precej prijateljev. Slovence ima za prijetne in ljubeznive ljudi, sicer pa si tudi sam zelo prizadeva za to, da ima dobre odnose z domačini. Ob koncu vsake turistične sezone pripravi zanje prijeten piknik. Odločno poudari, da je tukaj zelo srečen. A vesel izraz na njegovem obrazu takoj nato zamenja še vedno sveža bolečina zaradi Benovega odhoda. Ljubezenskega hrepenenja ne morejo ublažiti niti prelepe Klavže. Najbrž je celo ravno obratno. V okolju, kjer sta skupaj gradila in ustvarjala, ljubezenske rane morda še bolj krvavijo. A življenje prinaša spremembe in z njimi se je treba sprijazniti, hkrati pa ohraniti lepe spomine, se zaveda Steffan Boje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
