Posebej za Zarjo je iskreno spregovorila o svojih življenjskih preizkušnjah in njihovem premagovanju. Vedno je bila in ostala iskalka ljubezni. Vendar je najprej morala odkriti ljubezen do sebe, šele nato so prišle druge ljubezni. Odkrito je spregovorila tudi o iskanju partnerja na spletu, in opozorila, na kaj moramo biti pri tem pozorni.
Dobili sva se v Izoli, kjer živi zadnja leta, ko se je tudi upokojila in se ji je življenje precej spremenilo, pa tudi umirilo. Pogovor s to damo je pravi balzam, navdih, pa tudi ura resnice. Sprva je bila nekoliko zadržana, nato pa osupljivo iskrena. Kar težko je bilo verjeti, ko je povedala: »Bila sem punca z blazno slabo samopodobo. Seveda vse to izvira iz otroštva. Odrasla sem v tipični ljubljanski meščanski družini, kjer je moralo biti, vsaj na videz, vse kot iz škatlice. Moj oče je bil zelo lep in načitan človek, obenem pa zelo patriarhalen moški, ki si je želel sina, dobil je pa hčer. Bil je strog in je znal 'vzgajati' tudi bolj trdo,« se je spominjala. Veliko ljubezni, mehkobe in nežnosti, ki jo potrebuje vsak otrok, je dobila od none in nona.
Ko se labod počuti kot grdi raček. »Bila sta pravi zgled ljubečega para. Ženske pred drugo vojno, sploh če je mož zaslužil dovolj, običajno niso delale, moj nono pa je nono, ki je bila zelo razgledana, podjetna in uspešna ženska, celo podpiral, da je hodila v službo v založniško podjetje. Bila sta ljubeča drug do drugega, kadar sem bila pri njiju, sem velikokrat videla, kako je nono nežno objel nono, ko se je smukala okoli štedilnika in kuhala kosilo. Od njiju sem dobila tisto pravo sporočilo o zreli in globoki partnerski ljubezni,« je pripovedovala Alenka Berlot Košiček, ki so je močno zaznamovali tudi očetova želja, da bi bila sin, doseganje popolnosti na vseh področjih, stroga domača pravila in vzgoja, ki ni dopuščala niti najmanjšega ugovarjanja. »Trudila sem se in trudila, da bi bila dovolj dobra, pa nisem nikoli dobila priznanja, kaj šele pohvale. Otrok se zato počuti, kot da je z njim nekaj narobe. Meni pa se je še zdelo, da nikamor ne sodim. Ne glede na to, da sem bila rada urejena od glave do pete, sem se med občasnimi izhodi s prijateljico na sok v znan ljubljanski lokal, kjer so se zbirali mladi, počutila, da ne spadam poleg in da je z mano nekaj narobe, da si ne zaslužim mesta med njimi. Fantje so me gledali, jaz pa sem mislila, da vsi iščejo samo moje napake. Vse punce so se mi zdele lepše in boljše od mene.« Ker jo je veselilo delo z mladimi, se je vpisala na pedagoško fakulteto in postala učiteljica. In ker se domača zgodovina rada ponovi, napake pa delamo tako dolgo, da se iz njih nekaj naučimo, se je njena zgodba od doma ponovila v njenem prvem zakonu.
Prvi brodolom. Zaljubila se je v postavnega in uspešnega moškega. Na prvi pogled je bil njen zakon kot pravljica: oba sta bila mlada, lepa, uspešna. Ko se jima je rodil še sin, njeno življenje ne bi moglo biti popolnejše. Garala in trudila se je za družinsko srečo. Rada je dobro kuhala ter skrbela za sina in moža. Bila je rada urejena, skrbela je, da je imela vedno brezhibno pričesko, si vsak dan lakirala nohte. »Nikoli ne bom pozabila Revlonovega laka china red, barve, na katero je prisegala tudi Jerry Hall, žena Micka Jaggerja. Vendar vse to ni nič pomagalo. Z možem sva bila preveč različna, da bi lahko ustvarila uspešno zvezo. V dvajsetih letih zakona sem se čustveno povsem izčrpala. Dolgo sem premišljevala o ločitvi, vendar sem morala zanjo dozoreti. Naporno se mi je bilo ločiti, vendar sem prestala tudi to in začela delati na sebi. Imela sem 40 let in sem bila trdno odločena, da želim in si zaslužim lepo in ljubeče življenje, ki me bo izpolnjevalo.« Takrat se je zakopala v knjige za osebnostno rast.
Najprej se mora vse sesuti, da se rodi nekaj novega. Moč je črpala iz mnogih knjig, poseben vtis in vpliv pa so nanjo naredili knjiga Zavedanje Anthonyja de Mella in dela kultne Louise Hay. Takrat si je rekla, da se ne sme prepustiti. Spoznala je, da je lahko le zmagovalka ali poraženka. Odločila se je za zmago. Sledila je navodilom Louise Hay in pozdravila svojega »notranjega otroka«. To je trajalo kar nekaj časa, vendar je bilo vredno, da si je vzela ta čas zase. Ponavadi traja več let, da spremenimo svoje vzorce. Vsak majhen korak, vsaka majhna sprememba v sebi pa da energijo za naprej. Vendar se vsakemu človeku stvari dogajajo z njemu lastno dinamiko, in Alenka je bila vesela, da je šlo to pri njej precej hitro. Naučila se je meditirati in odklopiti um, začela je hoditi na jogo. »Vendar nisem bila nikoli človek ekstremov, saj nobena skrajnost ni dobra,« je poudarila. Nato se ji je »zgodil« dr. Košiček. »To je bil začetek zapoznelega dozorevanja. Ko enkrat sebe vidiš v drugačni luči, ko se začutiš kot ljubezni vredno bitje, se ti izboljšata samopodoba in samospoštovanje, se ti začnejo dogajati lepše stvari. Meni se je spremenil odnos do življenja. Dr. Košiček je imel vse tisto, kar naj bi mi dal partner. Starostna razlika med nama ni bila nikoli ovira, navdušena sem bila nad njegovim pogledom na svet, načitanostjo, širino razmišljanja. Do mene se je vedel kot gentleman visoke dunajske šole, to je prihajalo iz dna njegove duše. Pet let, do njegove smrti, je bilo sanjskih. Hodila sva v hribe, na koncerte, v gledališče, navdušil me je s svojo življenjsko energijo in smislom za humor, pa s tem, koliko je vedel. Za vsako rastlinico, ki sva jo videla, je poznal latinsko ime. Bil je prava enciklopedija znanja z različnih področij. Tako lahko ga je bilo ljubiti,« je bila presenetljivo odkrita. V teh petih letih si je ob njem nabrala ogromno znanja in življenjske modrosti. Takrat je tudi diplomirala iz socialnega dela. Partner jo je zapustil nenadoma. Bil je hud šok. Kljub temu je bilo treba živeti naprej. Narava, glasba, umetnost in prisotnost dobrih ljudi so ji dajali moč. Ob velikih izgubah si je treba vzeti čas za žalovanje. To je proces, ki je pri vsakem človeku različno dolg. Postopoma pa se je treba pobrati in sprejeti, da je tudi smrt del življenja. Če se tega zavedamo, bomo znali živeti polno in radostno, je prepričana ta ženska izjemne širine, ki se je zavedala tudi omejitev, ki jih prinašajo leta.
Nove preizkušnje, pa tudi ljubezen. »Ljudje se najobičajneje spoznajo v študentskih letih in večina jih ostane skupaj. Nato sledijo leta, ko si ljudje večinoma ustvarjajo kariero in delajo. Zato tudi nimajo toliko časa, pa tudi ne priložnosti za druženje in spoznavanje novih partnerjev. Pametni in tisti, ki res želijo doseči svoj cilj po partnerstvu, uberejo tudi druge poti. Denimo spoznavanje na spletnih omrežjih. Sama sem si po šestih letih znova zaželela moške družbe. Srečala sem zelo primernega partnerja. Našla sem ga pred desetimi leti na spletnem portalu, ki je bil takrat čisto drugačen, kot so zdaj. Takrat si lahko izbiral samo po starostnih intervalih. Izbrala sem svojega, sama se nisem prijavila niti objavila slike, vendar sem jih klikala in tri noči preživela za računalnikom, da sem pregledala profile potencialnih. V končni izbor sta prišla dva. Obema sem poslala mail s kratkim sporočilom, da mi je všeč njun profil in se mi zdi zanimiv njun vprašalnik. Ko se mi prvi ni oglasil, sem sklepala, da je že našel partnerko, drugi pa je hitro odgovoril in se prijetno predstavil, da je vdovec, ima 15 let starega sina, da si želi družinskega življenja in ženskega objema. Priložil je tudi sliko. Na njej je bil na videz prijeten človek, zadovoljno se je smejal. Nekaj časa sva si dopisovala, navdušil me je s svojim smislom za humor, olikanostjo in kulturnim izražanjem, kar je zame zelo pomembno. Nekaj časa sva se pogovarjala po telefonu, kmalu pa se tudi srečala v živo. Nič ne more nadomestiti osebnega stika in srečanja. Takoj sva se začutila. Bil je poln življenjske energije, in četudi rahlo siv in plešast, je bil šarmanten in duhovit, s tem me je povsem očaral. Najina zveza je stekla brez vseh težav, kot da bi se poznala že vse življenje,« je pripovedovala. Pet let in pol z njim je bilo prelepih. Želela si je ostati z njim do konca življenja. Hitro sta se uskladila, kako želita živeti, skupaj kupila hišo in se preselila. Njeni trije mački so se dobro ujeli z njegovo čivavo Mašo. Nekega januarskega dne leta 2014 sta šla na sprehod, ko se je nenadoma začel čudno počutiti, zabolela ga je glava, Alenka pa je intuitivno začutila, da je nekaj hudo narobe. Njene slutnje so se izkazale za preroške. Začeli so se vrstiti pregledi, zdravniki so potrdili, da ima tumor, ga operirali, poslali na obsevanje. Alenki se je znova sesuval svet, vendar je vedela, da mora ostati močna. Že prej sta razmišljala, da bi se po upokojitvi preselila na morje, kjer je prijetnejša klima in veliko možnosti za obema tako ljube sprehode.
»Vedela sem, da je njegovo stanje resno, da moram ukrepati. Kot v filmu sem preživela tistih sedem mesecev, ko sem ga obiskovala v bolnišnici, zanj skrbela doma in iskala najboljšo rešitev za vse. Vedela sem, da je hiša veliko breme, da nama bo preprosteje in bolj praktično v stanovanju. Med skrbjo zanj in negovanjem mi je z nadčloveško močjo uspelo prodati hišo in kupiti stanovanje v Izoli, ki sva si ga oba želela. Spominjam se, kako nama je bilo obema toplo pri srcu, ko sem ga obnemoglega zaradi bolezni komaj spravila v avto in peljala gledat nov dom. Veselila sva se kot majhna otroka in upala, da bo premagal bolezen.« Sredi septembra se je z vsemi škatlami preselila v Izolo, njen mož pa je bil že tako slab, da ni mogla več sama skrbeti zanj. Kmalu ga je izgubila.
V krempljih bolečine in žalosti. »Mislila sem, da se mi bo zmešalo. En mesec me je njegova čivava Maša vodila na sprehode. Naokoli sem hodila kot v sanjah, saj sem bila popolnoma strta. Precej sem shujšala in iskala sem rešilno bilko. Vedela sem, da se ne smem prepustiti. Spomnila sem se de Mella, ki pravi, da je žalost v nas, vendar pa mi nismo žalost. Žalost pride in mine, odteče kot reka. Dovolila sem ji, da je počasi odtekala … Spet sem se morala pobrati. To sem storila tako, da sem veliko hodila na sprehode. Narava je moje zdravilo in navdih. Med partnerjevo boleznijo sem imela veliko težavo z nespečnostjo. Osebna zdravnica mi je predpisala uspavalo, da sem lahko čez dan opravljala vse, kar je bilo treba. Če bi bila neprespana, ne bi zmogla vseh naporov v tistem obdobju. Tako sem pol leta po njegovi smrti še vedno jemala uspavala. Zavedala sem se, da je to že odvisnost. Zadovoljna sem, da sem s tem nehala. Tudi za to sem morala zbrati moč. Bilo je naporno, vendar se je izplačalo. Vedno je vredno narediti nekaj dobrega zase.«
Spet zadovoljna. Vsem nam polaga na dušo: »Preden se odločite za kakšnega resnega partnerja, delajte na sebi in svoji samopodobi. Prepričana sem, da obstajajo v redu moški, vendar se je treba vprašati, kakšna ženska sem jaz, kaj lahko ponudim partnerju, ki sem si ga zaželela in narisala. Čustveno zrel in ljubeč moški, ki bo partnerki znal dati svoje srce in pokazati svojo ljubezen, pričakuje tudi od nje, da bo ljubeča in pozorna,« je poudarila in dodala, da preden se ženske odločijo za partnerski odnos, morajo začutiti ljubezen v sebi, ne pa jo iskati zunaj sebe. »Ne hrepenite, da vam bo partner prinesel ljubezen, ki je (še) nimate, in vas izpolnil. To si morate dati same. Zdrava motivacija za partnerstvo je to, da v sebi čutiš obilje ljubezni in jo želiš z nekom deliti ter izmenjavati,« je sklenila Alenka, sama najboljši primer, da so ovire in težke izkušnje iz otroštva premagljive, le voljo in odprto srce je treba imeti. Njo so te težke preizkušnje spravile na kolena, vendar se je vsakič znova pobrala in je nedvomno lahko navdih nam vsem.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
