Velikan, ki govori več jezikov, je prepotoval velik del sveta, bojeval se je v Afganistanu, se zaposlil, kot telesni stražar je delal v Londonu in na Dunaju … zdaj pa se je končno ustalil doma v Bistrici pri Tržiču. Je solastnik lokala Salamander z zanimivim programom. Zanimiv pa je tudi on sam – pa ne le zaradi kilta, ki ga občasno obleče.
Varovanje »stricev iz ozadja«
Deanovo življenje je milo rečeno – dinamično. Preko slovenske agencije za varovanje je delal na Dunaju; to je bila edina nejudovska organizacija, ki ji je bilo zaupano varovanje oseb iz judovske skupnosti. Dalj časa je živel v Londonu, kjer je varoval »mogočnega« in precej napornega klienta; spremljal ga je tudi na njegovih poslovnih poteh po svetu in zanj opravil marsikatero delo. Pravi, da je bila to tudi »politično zelo pereča zadeva«. Ker govori več jezikov, je imel takih klientov kar nekaj, in to po vsej Evropi. Nikoli pa ni varoval kakšnih popularnih zvezdnic, vedno le vplivne in – pogojno rečeno – nevarne ljudi, ki so na družbenih in političnih lestvicah visoko kotirali in delovali predvsem iz ozadja, pogosto tudi na meji dopustnega. Torej so bili po naše to »strici iz ozadja«. To delo je zelo stresno in nevarno, pravi. Toda na resne nevarnosti je bil Dean prilagojen, saj je pred tem štiri leta preživel na bojiščih v Afganistanu.
Afganistan
Prve ponudbe za odhod v to državo (tja naj bi šel z enim od svojih klientov) ni sprejel, ker sta bila njegova otroka še premajhna. Vendar je bil velik zaslužek tako močan motiv, da se je čez čas – pri 37 letih – odpravil na bojišče. Kmalu je dobil vodstveno funkcijo in bil je odgovoren za ohranjanje spodbudnega, pozitivnega razpoloženja. Glede na to, da so vojaki prihajali iz različnih okolij in z različnimi motivi, seveda vprašamo, ali so bili med njimi tudi nevarni moški, ki so morda bežali pred roko pravice, pa Dean take pomisleke zavrže: »Ne, bili so sami fajn fantje!« Seveda je vsakdo imel svojo zgodbo – večina je prihajala iz nespodbudnih okolij, kjer niso videli prihodnosti, kjer ni bilo možnosti zaposlitve, kaj šele možnosti primernega zaslužka. In te fante so izurili za kruto bojišče, tudi Deana. Vprašam ga, kdaj ga je bilo najbolj strah, in sicer zelo zgovoren Dean obmolkne. Po premisleku pove, da tisti trenutek, ko so se prvič znašli pred skupino samomorilskih napadalcev: »Bile so sekunde, toda zelo zelo dolge. Skozi možgane mi je šlo vprašanje, ali bom sposoben ustreliti – ubiti človeka pred seboj … in potem sem ustrelil.«
V Afganistanu je začel slikati in tako je odkril v sebi poseben talent – ta ga je v tistih štirih letih sredi vojne tudi duševno reševal. Dean je odličen motivator, ki zna organizirati in navduševati sebe in druge. Kako zelo jim je v tisti sivini primanjkovalo toplih barv, je začutil, ko je nekoč v vojaški trgovini zagledal trenirko v sijoče rumeno- črni kombinaciji. »Kupil sem si jo in v njej 'paradiral'. Postala je moja najljubša kombinacija – tudi lokal, katerega solastnik sem, se imenuje Salamander, kar sicer pomeni močerad.«
Ljubezen ali bolezen?
Pol leta pred iztekom pogodbe pa je spoznal Američanko Celeste: bila je zaposlena v ameriški vojski tako kot njen prejšnji mož, visoki ameriški častnik. Ne ve, zakaj mu je bila sprva celo zoprna, ko se je začela vrteti okoli njega, vendar se je počasi zaljubil, pravzaprav se je zelo zaljubil … »Kako lepa ženska!« pravi, ko se spomni nanjo. Utapljal se je v zaljubljenosti in ob tem se mu je pri delu zgodila nezaslišana napaka – med čiščenjem orožja se je puška sprožila. Nikomur se ni nič zgodilo, toda napaka je bila očitna in sledila je dvojna kazen – odvzem vodilnega položaja in šest tisoč dolarjev kazni. Dean je protestiral, da je kazen prehuda; na koncu je plačal zahtevani znesek in ohranil svoj položaj. To je bila neke vrste streznitev iz omame ljubezni, ki se je v tistem času že vrnila v ZDA.
Po preteku pogodbe tako ni odšel za njo, ampak se je vrnil v Tržič. Njegov zakon je že nekaj časa škripal; kljub temu so doma z denarjem, ki ga je zaslužil na bojišču, uredili prostorno stanovanje, ki pa ga je po ločitvi pustil otrokoma in nekdanji ženi. Sprva pa je še poskušal rešiti in ohraniti ta zakon in zaživeti mirno družinsko življenje. Ker sam ni imel srečnega otroštva in je zato veliko časa raje preživel pri očetu, je Dean še toliko bolj zavzeto skrbel za svoja dva otroka. Toda v zakonu se kljub temu ni izšlo.
Ostal je v stiku s Celeste in prišla je celo k njemu v Tržič. Predstavil jo je tudi domačim. »Tukaj je tako lepo in tako drugače kor pri nas na Floridi, kjer je visoka vlažnost. Ti bi se tam težko privadil …« mu je rekla. Iz Slovenije je odpotovala v Budvo, kjer je delala v mednarodni organizaciji. Njena šefinja je bila Ellen Jackson, ki jo je poznala – tako kot Dean – že iz Afganistana. Ellen je tudi Deanu obljubila zaposlitev, znova s posebno nalogo, toda občutki so mu govorili, da nekaj pri tem ni v redu.
Celeste se je iz Budve vrnila na Florido; njen dom je v mestu Tampa. Čez nekaj časa je k njej odpotoval tudi Dean in tam jo je spoznal še z druge plati – priznati si je moral, pred čemer si je dolgo zatiskal oči – da je odvisna od pijače. Ostala je tudi brez dela. Tudi novega dela, ki ga je EllenJackson obljubljala Deanu, ni bilo … Morda je tako še bolje, si je rekel in se vrnil domov.
Novo življenje
V Bistrici je vedel za lokal, ki je nekoč dobro deloval, takrat pa je bil v razsulu. O tem se je pogovarjal z novo znanko Simono, ki ima veliko idej in tudi sama dobro slika. Postala sta poslovna partnerja – Simona je prispevala izvirne ideje, Dean jih je uresničil. Začela sta prenovo lokala, ki ima danes prav posebno podobo –»feltne« za kolesa letal so podstavki za mize, na stenah so letalska okna kot okviri za fotografije nočnega pogleda iz letala, deli letal so vdelani v dekoracije na stropu in stenah. V drugem delu lokala je nekaj avtomobilskih poudarkov. Občasno v okviru študentskega dela delata v njem tudi Deanova hči, študentka umetnostne zgodovine, in sin, še dijak.
Lokal je odprl vrata ustvarjalcem, ki težko dobijo priložnost za predstavitev, svoje slike so med drugim razstavljali tudi udeleženci likovne kolonije za osebe z Downovim sindromom. Ob odprtju je bila prav prisrčna slovesnost, ki se jo je udeležilo mnogo ljudi iz vse Slovenije in seveda tudi nekaj veljakov . Poleg tega Dean v Salamandru organizira različne tematske večere – stare gostilniške igre, pa kakšen plesni večer in tu pa tam – kot presenečenje za goste – tudi striptiz. In vedno znova je poudarek na glasbi, še zlasti na rock'n'rollu, včasih tudi v živo.
Kilt kot moška samozavest
Začelo se je novo življenje. »Zdaj sem prvič v življenju sebe postavil na prvo mesto; tik ob meni sta moja otroka in nato Simona – poslovna prijateljica, zelo sposobna, odgovorna, organizirana, topla in dobra oseba,« pravi Dean.
Dean ogromno časa preživi v lokalu, še vedno pa poskrbi tudi za vzdrževanje svoje fizične kondicije. Zato se začudim, ko slišim, da je mišičnjak rad v kiltu. Ali gre za kakšno povezavo Gorenjske s Škotsko? »Kilt je zame prispodoba svobode, izraz uporništva; je moškost na drugačen način.« Pred nedavnim je kupil pravi škotski kilt, k temu pa spadajo še dokolenke, čepica in ustrezni čevlji. Toda poleg klasične škotske kombinacije v rdečem karu si bo dal narediti še moško krilo v rumeno-črni barvi – to bo kilt po Deanovo. Pričakuje, da ne bo edini moški, ki se mu ni težko obleči v krilo, pri tem pa dostojanstveno ohraniti svojo moško podobo.
Več zanimivih vsebin pa lahko najdete v tekoči številki revije Zarja.
