Zdaj pa je napisala praktični priročnik Izzivi sodobne vzgoje – s številnimi primeri iz svoje bogate prakse –, s katerim ne boste prišli v treh korakih do popolnega otroka, bo pa dobrodošla pomoč v negotovih trenutkih starševstva. Gre za zdravorazumski pogled, osnova katerega je, da uživamo z otroki. »Najpomembneje je, da otrokom omogočimo čustveno varnost, da lahko poženejo korenine, iz katerih bodo lahko črpali v kritičnih trenutkih – tega namesto staršev ne bo storil noben sistem.«
Že na začetku ste zavzdihnili, da imate na šolah vsako leto več dela in vedno težje generacije.
Včasih se počutim že malce staromodna, ker še vedno verjamem v meje in v to, da smo starši na svetu zato, da otroka nekako postavimo v kontekst, v katerem naj bi živel. Danes pa imajo starši izredno malo časa. Delovni dnevi so vedno daljši, starša se doma dobita šele sredi popoldneva ali še kasneje, vmes so še interesne dejavnosti in opažam, da kakovostnega časa za otroke res zmanjkuje. Vedno več staršev pridrvi na šolo kot hurikan, v smislu posredovati v dobro za otroka, a je to zelo slabo: samo zaščita in večinoma potuha. Da se razumemo, niso vsi taki, jih je pa preveč. Vedno več je takih staršev.
Ali nismo tega že dojeli, kakšnih šest let že poslušamo samo o tem?
Vedno huje je. Starši so popolni permisivci. Čeprav se je neko obdobje zdelo, da se je ta tok obrnil na drugo, pametno stran. Ne, vedno več je zaščite in vedno manj spraševanja: kaj pa mi doma, kaj pa naš otrok? Vedno pogosteje pride starš na šolo neposredno k meni, ker da se je v razredu zgodilo nekaj groznega. Ko jih vprašam, če so se že pogovorili z razredničarko, so izredno odklonilni: ne, ne maram, se ne bom! Hierarhija je čisto porušena. Najprej se je treba pogovoriti z otrokom, potem z razrednikom, najbolje skupaj z otrokom, da vsi slišijo vse plati resnice – ker nista samo dve. Nato sledijo skupni sestanki. Nikoli pa ni prava pot pogovor eden na enega, »špecanje« in postavljanje za svojega otroka. Starši branijo samo svojega otroka, preostalih 27 je pa krivih. V razredih je sedaj preveč otrok, vsaj na naši šoli so izredno natrpani. In kadar so razredi natrpani, so otroci popadljivi. Kakorkoli se obrnejo, se v nekoga zaletijo. Nimajo osebnega prostora. Normativ v razredu je 28 ali celo plus dva. Če se na primer med letom kdo priseli, se ne sme narediti novega razreda. Takšen normativ je zame nesprejemljiv, še posebej v prvih razredih je absurden.
Bi bili že štirje otroci manj občutno bolj sprejemljiv normativ? Je res taka razlika, če so v razredu štirje učenci manj?
Do dvajset otrok bi bilo idealno, ampak to je itak iluzija. Od 22 do 24 bi še bilo v redu, od tam naprej pa vsak otrok pomeni ne enega več, ampak kot bi jih v razred dobil še štiri. Ker je njihovih medsebojnih interakcij več, je več možnosti za konflikte, konec koncev pa tudi dihati ne morejo.
Kaj je po vašem mnenju eden največjih problemov na naših šolah?
Pomanjkanje časa pri starših. Ne moremo reči, ukvarjajte se z otrokom devet ur na dan, če so pa doma samo tri ure ali manj. Če bi lahko kaj spremenila, bi najraje spremenila ta divji življenjski tempo. Močno verjamem v skupni čas z otroki. Če starš vidi otroka samo pol ure ali tri četrt ure na dan, vmes mora narediti še kaj za šolo, povečerjati in iti spat – je to v resnici samo nega. Vidim, da gre dandanes pogosto samo za to – otroci so izredno lepo negovani, izredno spodbujani k interesnim dejavnostim, starši skrbijo za to, da se razvijajo na vseh področjih. Morda celo preveč, saj najmlajši šolarji nimajo kaj početi na štirih dejavnostih na teden, medtem pa starši pozabljajo na stik, da sedejo skupaj z otroki – brez tablic, računalnikov, telefona ali televizije. Pa četudi je ta zgolj kulisa v ozadju. V pomanjkanju aktivnega časa z otroki vidim največji problem. Starši ga ali nimajo ali pa si ga zaradi utrujenosti ne vzamejo. Pred kratkim mi je neka mama priznala, da se ob prihodu domov ne zmore posvetiti otroku. Potrebuje neko obdobje zase, zato sede za računalnik, otroku pa da tablico. »Vem, da je to narobe, ampak drugače ne zmorem,« je dejala.
Službe trajajo vsaj do 16. ali 17. in tega verjetno ne bomo mogli spremeniti. Lahko pa spremenimo to, da se ne pritaknemo sodobnih elektronskih »motilcev«, ko pridemo domov.
Spletna past
»Otroci odraščajo v nekakšni spletni pasti: na spletnih družabnih omrežjih je vse lepo, tam so samo podobe srečnih ljudi, vsi nekam potujejo, so aktivni, nihče pa ne pokaže fotografije takrat, ko je potrt, s podočnjaki, ko ima razmetano kuhinjo … In s temi podobami rastejo naši otroci, ki se v spletna omrežja vključujejo vedno mlajši. Seveda razumem, da ne moremo mimo tega, ampak da so družbena omrežja naša prva, srednja in zadnja misel – to pa ni v redu. To je umeten svet.«
Tako je. In ne pogledamo na telefon vsakih nekaj minut, ali smo prejeli sporočilo. To res pogrešam pri starših dandanes. Opazujem družine, katerih člani imajo v rokah vsaj svojo napravo – vsi brskajo, vsi so zadovoljni, vsi imajo ljubi mir. Meni se zdi to grozljivo! Mislim, da bi si moral vsak starš zapisati opozorilo v telefon: pol ure časa na dan aktivno sedeti skupaj z otrokom, gledati si v oči, brati pravljico, se pogovarjati, čohljati … To je osnova za kasnejše pubertetne turbulence. Če je osnova narejena, se da z otrokom tudi skozi puberteto, ko je situacija včasih naravnost grozljiva, povsem mirno splavati. Če pa te baze ni, se v puberteti otroka ne da več dobiti nazaj. Prav te »malenkosti« delajo življenje. Ni takšna katastrofa, če gre kateri od staršev za en teden na poslovno pot, huje je, če se otroka takole zapostavlja vsak dan. To je neke vrste zloraba otroka. Imamo majhne otroke, ki so uro, dve ali celo tri na dan za katerim od medijev. In zanimivo je poslušati starše, ki se hvalijo, kako so njihovi otroci neverjetno spretni z računalnikom. Potem pa rečem: a z metlo tudi? In s pomivalnim strojem? Pa drobtine na mizi tudi pospravijo? Ah, ne, pri tem je pa neroden, to raje jaz naredim, mi odgovorijo. Pa smo v začaranem krogu.
Omenili ste, da imate kot svetovalka v šoli vedno več dela. Zakaj?
Ne samo zaradi problemov, o katerih se pogovarjava, na šolah je ogromno birokracije. Tudi učitelji si zelo prizadevajo, dajejo vse od sebe in opažam, da izgorevajo. Prenaporno postaja, preveč je vsega. Na šolo pa se v zadnjem času vse močneje prelaga tudi funkcija glavnega vzgojitelja. Šola že mora vzgajati, toda glavni pri tem so roditelji, moralne vrednote privzgoji družina. Na primer pozdravljanje, umikanje, če koga srečamo. Z zanimanjem opazujem mlade družine, ko na ozki poti v hrib skoraj nobeden od staršev ne reče otrokom, daj, umakni se. Ne, mi starejši lezemo s poti.
Ampak iz lastne izkušnje lahko povem, da svojemu otroku neprestano govorim, naj se umakne, pa se ga še po enem letu ni prijelo.
Ampak se ga bo. Na tisoče ponavljanj je treba, da se otrok nečesa nauči. In starši medtem prevečkrat obupajo, češ da se ga ne prime. Vse se prime, vse se nalaga. Dobro bi bilo, da si starši ta proces predstavljajo, kot da nekaj nalagajo v veliko posodo, v kateri se sprva nič ne opazi, kar naenkrat pa zagledamo vrh. Vedno se nalaga in vedno se obrestuje.
Veliko staršev pridrvi v šolo reševat probleme svojih otrok. So jim učitelji sploh še kos? Kaj bi lahko naredili, da se stanje »normalizira« – vrnili moč učiteljem, kako spremeniti starše?
Anonimne prijave na inšpekcijo
Učitelji in vzgojitelji se morajo vse pogosteje zagovarjati pred šolskimi inšpektorji, zato so šolniki podali peticijo proti anonimnim prijavam na inšpekcijo. »Anonimne prijave so po mojem mnenju podle in veliko jih je. Vsak ima možnost izraziti svoj komentar in treba je priznati, da imajo včasih starši prav, opazijo drug vidik, a odrasli moramo delovati na ravni odkritega pogovora. Kakšno sporočilo je s podajanjem anonimne prijave dal svojim otrokom takšen starš? Tak se ne more čuditi morebitnim moralno spornim dejanjem svojega otroka v prihodnosti.
Na naši šoli, ki ni povsem mestna, stanje ni tako kritično, vendar nas pa zato posamezni primeri toliko bolj bolijo. Medtem od kolegic iz ljubljanskih šol slišim, da se pogovarjajo tudi z odvetniki, s širšo družino, vse sorte prihaja v šolo. Vseeno mislim, da vlada v družbi popačena slika, da so učitelji nemočni. Jemljejo pa jim vzvode iz rok, tiste, ki bi otrokom pomagali. Če doma s komentarji zbijamo avtoriteto učiteljev, je za otroke posredno slabše. Verjamem v izobraževanje staršev, vendar lahko iz izkušenj povem, da na delavnicah in predavanjih za starše pogrešamo ravno tiste, ki bi taka izobraževanja res potrebovali. Tako da vem, kakšna bi bila pot do izboljšanja stanja, vendar ne poznam načina, kako pridobiti starše na delavnice ravno v tem pomanjkanju časa. Večkrat slišim, da je posel treba opraviti, lovi me rok in podobno. To je zelo žalostno, saj naši malčki rastejo in ravno tako poteče rok – samo enkrat je star eno leto, samo enkrat shodi, samo enkrat je star dve leti. Vse stvari so samo enkrat, sami mejniki so, ki pa jih starši ravno zaradi tega divjega tempa zamudijo. Težko je obsojati starše, saj ne poznam nobenega, ki bi namenoma delal narobe. Vmes sta utrujenost in naveličanost. Zanimivo je opazovati to bentenje nad sistemom in državo, ko so vsi krivi. Še vedno sem pristaš tega, da se da doma, v družini, veliko narediti. Ne da se spreminjati sveta, če ne urediš stvari doma. Na malenkostih svet stoji. V vsakem razredu se najde otrok, ki moti pouk, in učitelji se znajdejo po svojih močeh, s tem se spopadejo na različne načine, o tem se tudi zelo veliko izobražujejo. Nemočni so predvsem takrat, ko se starši vtikajo v stroko – na primer v učni načrt. Takrat pa so v stiski, to jih bega.
In kako to presekati?
Težko, ker smo staršem odprli vrata v šolo morda malce preširoko. Vzgoja je eno, pri tem lahko sodelujemo in je celo zaželeno in krasno, ko pridejo starši v šolo po vzgojni nasvet. Tak otrok ima najboljšo prognozo. Ne morejo pa starši komentirati, na primer, katera gorovja morajo obravnavati pri pouku in da so nekateri podatki brez smisla, saj jih otroci najdejo na Wikipediji. Potem pa lahko šolo ukinemo, saj je vse na spletu! Sploh si ne predstavljamo, kako se nekateri starši pogovarjajo z učitelji. Nekateri so zelo agresivni, ne sprejemajo mnenj in argumentov, in takrat je treba vključiti v pogovor še koga – svetovalno službo, ravnatelja … Načeloma pa se znajo učitelji kar dobro pogovoriti, tudi umiriti situacijo, ker se o tem veliko pogovarjamo, ogromno je seminarjev o reševanju konfliktov, mediaciji. Seveda pa se zgodi, da kateri od staršev učitelja psihično sesuje.
V vrtcih in šolah opozarjajo, da je vse več otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.
Res je. Starši se ne zavedajo, da se otrok, ki mu vedno vse nudijo in vedno vse doseže, čustveno in vedenjsko ne more razviti v pravi smeri. Zato je vedno več teh motenj. Okolje namreč ni tako, in ko pride med sošolce, mu drugi otroci postavijo meje. V razredu je naenkrat polno takih, ki bi bili radi prvi. S tem prevelikim vlaganjem v otroka na napačen način – ljubezni ni nikoli preveč, prav tako ne ukvarjanja z otrokom na ljubeč način, preveč pa je uresničevanja tistih želja otroka, ki niso najpomembnejše – se otrok ne more naučiti odložitve želja, da mora kdaj tudi počakati. Treba je omeniti, da vsi starši niso taki in da ravno tistim, ki dobro delajo in se trudijo, včasih delamo krivico. Tisti, ki otroku še v četrtem razredu pospravljajo torbo, pa počnejo stvari, ki otroku razvojno ne koristijo. Kaj bo s tako vzgojenimi otroki v prihodnosti? Kakšni bodo kot odrasli? Njihova perspektiva je kar črna, saj ne poznajo ne svojih meja ne meja drugih. Ker ne upoštevajo meja, je zanje večja verjetnost, da se bodo zatekali k prepovedanim snovem, v alkohol, droge, ker jim bo to olajšalo hipno nerazpoloženje, ki so jim ga dotlej lajšali starši. Starši otrokom celo urejajo odnose, s kom se bodo ali ne bodo družili. Meni se zdi, da ima vsak dobro vzgojen otrok sam občutek, kaj je prav in kaj ne, in sam uspe nekomu reči ne. Vedno mi je težko poslušati starše, ki pravijo: naš se ne sme družiti s tistim, ker slabo vpliva nanj. V življenju se bo otrok srečeval s takšnimi in drugačnimi; življenja mu ne moremo olepševati in idealizirati ter mu na pot »dajati« same take, ki bodo zanj fajn. Vlada huda zaščita otrok. Ampak zdaj že hudo grmim čez starše. Da si bomo na jasnem: taka ni polovica staršev, ampak tisti, ki so, so pa zelo hrupni in zelo agresivni s svojimi idejami.
Po vsem povedanem me zanima, ali optimistično zrete na slovensko šolstvo?
Da, še vedno. Ker verjamem v ljudi, ker poznam učitelje, ker verjamem v sistem. In to v javno šolstvo, in držim pesti, da bo čim dlje preživelo. Bi se pa bilo vredno boriti za manjše število otrok v razredu, to pa – zaradi njihovega boljšega duševnega zdravja.
