Vurberška šola je bila med obema vojnama štirirazredna, med vojno je bil pouk v nemškem jeziku, po koncu vojne pa je bila ustanovljena popolna osemletka.
»Joj, kako dolgo se nismo videli. Res sem vesel/-a, da te vidim in kako si spremenjen/-a. Tebe pa ne spoznam. Kako ti je že ime?« je le nekaj stavkov, ki so si jih minuli konec tedna namenili nekdanji sošolci, ki so leta 1957 skupaj prvič prestopili prag vurberške osnovne šole. Srečanje po več kot pol stoletja so začeli s sveto mašo za trinajst pokojnih sošolcev v župnijski cerkvi, druženje in obujanje spominov pa nadaljevali v bližnjem gostinskem lokalu. Alojz Felicijan, eden od dveh organizatorjev srečanja, ki se ga je udeležilo 21 od 58 vseh tistih, ki so skupaj hodili v šolo, je povedal: »Ne poznam nikogar, ki bi obeleževal obletnice vstopa v osnovno šolo, saj se običajno srečujejo ob obletnicah šolskih valet. Nam, ki smo obiskovali to šolo na Vurberku, to ni bilo dano. Oblast v povojnem času ni bila naklonjena kraju. Ukinili so nam osmi razred, po nekaj letih še šestega in sedmega, pa petega. Leta 1982 je šola zaprla vrata. Večina nas je nadaljevala šolanje v Dvorjanah, nekateri v Ptuju, ena sošolka pa v Mariboru.«
Nekateri v tujini
Udeleženci tokratnega srečanja so si med drugim obljubili, da bi se poslej pogosteje srečevali. Naslednje srečanje bodo zato pripravili že čez pet let.
In kaj pravijo nekdanji sošolci? Mariji Grlica, ki je do 22. leta živela v Krčevini pri Vurbergu, potem je delala kot gospodinjska pomočnica v Ljubljani in se z možem ustalila na Primorskem, v kraju Vareje v občini Divača, kjer živi še danes, se je ob sošolcih smejalo. »Srečna sem, da jih spet vidim, čeprav smo nekateri v tistem času v šolo nosili 'mleko'. To pomeni, da smo hodili v šolo in nismo končali vseh razredov,« je razložila Grlica. Tudi rojen Vurberžan Boris Krajnc z mislimi večkrat obuja šolske dni, četudi živi v Nemčiji, 670 kilometrov od Vurberka. »Težko izpostavim najlepši trenutek, saj jih je preveč. In prav zato sem se vabila na srečanje zelo razveselil. Takoj sem prijel v roko telefon in potrdil udeležbo,« poudarja Krajnc. V Nemčiji je že 47 let, na Vurberku je končal sedem razredov, osnovnošolsko izobraževanje je zaključil v sosednjem kraju Dvorjane in na Ptuju tudi poklicno izobraževanje. Življenje v tujini je izkusila tudi Danica Malek, a sta se z možem odločila, da bosta jesen svojega življenja preživela v Krčevini pri Vurbergu. »Zgradila sva si hišo, zato sošolce, ki so ostali v domačem kraju ali v bližini, videvam, medtem ko drugih skoraj ne poznam. Vesela sem, da sem dočakala srečanje,« je dejala Malekova.
Drugi zvesti domu
Vseeno so nekateri ostali ves čas v domačih krajih. Krčevini pri Vurbergu je ostala »zvesta« Lizika Kos, ki je v mladih letih obiskovala tri šole, in sicer na Ptuju ter v Grajeni in na Vurberku. »Spomini so krasni, čeprav smo v šolo večkrat tudi v hladnih mesecih hodili bosi. To popoldne bom obujala spomine na šolske dni. Še posebej, ker veliko sošolcev vidim redko,« je povedala Kosova. Jože Grabar, ki zdaj živi na Ptuju, se pogosto spominja šolskih dni. Pravi, da so mu najbolj v spominu ostale ure telovadbe. »Najraje sem imel zimo, ko smo se smučali v bližnji Šalamunovi grabi. Tudi zato, ker sem od vseh v razredu najbolj obvladal smučanje,« se spominja Grabar, ki je vurberško šolo obiskoval osem let.
