Simon Popek priporoča
Zberi se, babica: bosanska črna komedija Pjera Žalice, postavljena v Sarajevo tik pred izbruhom vojne. Zlo ne obstaja: letošnji berlinski zmagovalec iranskega režiserja Mohammada Rasoulofa govori o smrtni kazni. Koronacija: dokumentarec Aja Vejveja o dogajanju v Vuhanu in spopadanju z virusom na Kitajskem.
Ste si kdaj mislili, da bomo filmske festivale »obiskovali« prek spleta?
Kje pa! Dejansko to nima smisla, saj je festival vendar druženje, slavljenje umetnosti in ustvarjalcev. So se sicer v zadnjih nekaj letih začela namigovanja, da bo prihodnost festivalov tudi virtualna, da bi torej zainteresirani javnosti poleg obiska kinematografov ponujali tudi neke vsebine na spletu, a realno česa takega, kar se danes dogaja, nikoli nismo pričakovali. Je pa morda hibridna forma prihodnost. Osebno sem naklonjen staremu modelu, torej ogledu filma v kinu, to je neka posebna izkušnja. A težko je karkoli napovedati. Nisem pa pesimist glede obiska kina. Mislim, da bo to ostalo, zagotovo vsaj v okvirih art kina. Pa tudi pri komercialni produkciji: spektakli, od katerih Hollywood najbolj živi, na malem ekranu veliko izgubijo. Nič ne more nadomestiti kinodvorane.
Ste na splošno optimist?
Definiram se kot zadržani optimist pri vseh stvareh. (smeh)
Kakšno je bilo vaše leto glede na to, da sicer skačete z enega filmskega festivala na drugega, zdaj pa jih ni bilo oziroma so bili okrnjeni?
Vendarle mi je uspelo še pred epidemijo iti na rotterdamski in berlinski festival, vmes v razrahljanem obdobju (septembra, op .p.) pa sem bil tudi na beneškem, ki je bil odlično organiziran, samo kinoizvedba, nič hibridne. Navdušen sem bil. Nekaj dogodkov je torej bilo, da smo lahko oblikovali program Liffa.
Večino filmov pa ste si ogledali doma?
Seveda, tudi sicer jih veliko, vsega pač ne moreš pogledati na festivalih. Včasih so pošiljali VHS-kasete, potem DVD, zdaj pa dobiš povezavo in imaš lahko film že čez pet minut na TV-zaslonu.
Kako je bilo na beneškem festivalu v teh koronačasih?
Zelo dobro je bilo vse organizirano, seveda pa so bile restrikcije: dvorane so imele dovoljenje za maksimalno polovično zasedenost, ogled je bil obvezen z masko, nadzor pa je bil zelo strog. Ampak Italijani so se že takrat samovoljno obnašali tako, kot se mi danes pod prisilo: po ulicah so večinoma hodili z maskami, čeprav ni bilo uradne zapovedi. Vidi se, da so imeli zelo hudo izkušnjo z virusom. Pa so festival vseeno izpeljali. Moje laično mnenje je, da so kulturne prireditve, sploh sedeče, najbolj nadzorovano možno okolje; sploh ne vidim možnosti, da se nekdo okuži, če vstopi v objekt z masko in si sede ogleda prireditev. Ekscesno se mi zdi, kako je s tem trenutno pri nas. Številne zahodne države se do kulture obnašajo precej drugače.
Nekateri se pritožujejo, da maska moti izkušnjo gledališča ali kina.
Jaz sem v Benetkah osem dni gledal po pet filmov na dan – vse z masko. Saj se navadiš. Mi živimo zaviti v vato, v privilegiranem prostoru: nekateri pol življenja preživijo v vojnah ali revščini, mi pa ne moremo iti v kino z masko. To se mi zdi smešno.
Letos bo torej Liffe potekal samo prek spleta?
Tako je. Naša pobožna želja je, da bi decembra izvedli še živo verzijo Liffa, če bi se do takrat kulturne ustanove spet odprle. Virtualni program pač ni ta, ki smo ga prvotno zasnovali. Že od poletja smo sicer načrtovali hibridno obliko, zato je bilo letos v programu le 56 celovečercev (po navadi jih je bilo več kot sto, op. p.), zdaj pa jih bo kot video na zahtevo 22. Vedeti morate, da so eno pravice za prikazovanje v kinu, popolnoma drugo pa pravice za spletno predvajanje – tega marsikdo ne dovoli, saj vlada strah pred piratstvom. Predvsem ameriška ali angleška filmska scena sta najodločneje proti, pa tudi nekatere večje zahodnoevropske, oziroma bolj ko je pričakovana komercialna vrednost filma, težje bodo dovolili spletno prikazovanje. Na primer za dokumentarec o Greti Thunberg, ki bo očitno vroč naslov, smo pravice za kino prikazovanje dobili takoj, medtem ko za spletno komaj.
Kaj mislite, kako bo trenutna situacija vplivala na večje komercialne studie – se bodo morali na koncu vseeno odločiti za spletna prikazovanja?
Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Nekatere premiere večjih filmov so že prestavljene za leto dni, drugi so svoje filme ponudili na spletu, na primer Disney je svoj spektakel Mulan ponudil kot video na zahtevo na svoji spletni platformi. Oni si lahko privoščijo, da zaračunajo mesečno naročnino, in še posebno ogled tega filma. Mislim, da je bilo okoli 30 dolarjev, kar je približno znesek dveh kinovstopnic v Ameriki. Pričakujejo seveda, da si bosta en pretočen film v povprečju ogledala vsaj dva gledalca. Me zanima, kakšna je bila gledanost.
Ko sva ravno pri tem: koliko bo stala vstopnica oziroma spletni ogled enega filma na Liffu?
6,90 evra, malenkost več kot bi bila cena vstopnice v kinu (6,40 evra za predpremiere). Veliko sem se pogovarjal s kolegi v tujini. Vsi ocenjujemo, da si film doma v povprečju ogledata dve osebi. Torej je postavljena vsota kar poceni; če si sam, pa tudi ni toliko višja. To se nam zdi kar pošteno.
Si upate napovedati, kako uspešen bo letošnji Liffe?
Ne, to je čista neznanka, saj gre za novost tako za nas kot za obiskovalce, pa tudi za ves slovenski prostor. Upam, da bodo ljudje to razumeli in spletni festival sprejeli. Razumem pa vsakogar, ki ga ne bo, ker ne želi na tak način gledati filmov. Naša publika je specifična, bi rekel, da niso ravno odjemalci spletnih filmskih ponudb, ampak gredo radi v kino in se tam še družijo. To tudi je smisel mreže art kina.
Slovenskih filmov letos nimate. Kako pa kaže slovenskemu filmu? Govori se, da ga bo korona (vsaj za nekaj let) ubila.
Ne bo ga ubila korona, ampak neizplačana sredstva. Če so pogodbe podpisane, jih je treba spoštovati, če pa se jih že spreminja, se jih mora v dogovoru. Tu ne govorimo o ustavljenih produkcijah za naslednje leto, ampak o filmih, ki so že odobreni in celo posneti ali končani – ekipa je že opravila svoje delo, stroški so že nastali, obljubljenega plačila pa niso dobili.
S tem še pada zaupanje v kulturno politiko in Slovenski filmski center.
To ni stvar letošnjega leta, zaupanje je nizko že od osamosvojitve dalje – saj vemo, da je prvi slovenski minister za kulturo film teko rekoč ukinil, ko ga je črtal iz proračuna. Situacija je precej žalostna, zdaj je morda še toliko bolj boleča zaradi obljube o podvojitvi sredstev za slovenski film v petih letih (s petih milijonov na deset), letos pa so za zdaj ta sredstva nič.
Torej nas čaka gverila produkcija?
Ne, saj če so pogodbe podpisane, so možne tožbe, in predvidevam, da jih bodo producenti tudi dobili – ne vem, kako bi jo lahko izgubili, če gre za zavezo s pogodbo. Mislim, da se bodo na koncu leta ta sredstva sprostila. Če se ne izplačajo, pa se vrnejo v proračun. Mislim … možni so vsi scenariji, ampak bomo videli, do konca leta sta še dva meseca. Je pa zagotovo strašno neprijetno za ustvarjalce.
Za konec še malce bolj osebno vprašanje, čeprav vem, da jih ne marate. Letos ste praznovali abrahama. Je to velika prelomnica?
Verjetno je, a jaz kot človek, ki načeloma ne praznuje rojstnih dni, do tega nimam kakega posebnega odnosa. Počutim se enako kot pri štiridesetih. Zagotovo pa si ob taki obletnici rečeš: »Uf, a sem že tu? Zdaj gre pa samo še navzdol, ali kako?« (smeh)
