33 let je bil direktor naše največje kulturne ustanove. Zdaj je upokojen, a še zdaleč ne počiva. Že 36 let skrbi za Klub rahlo načetih, prijateljev, ki se družijo vsako sredo ob odbojki, plavanju in pogovorih. Je zelo kritičen član programskega sveta RTV Slovenija. Pripravlja zakon o javnem interesu v kulturi in umetnosti. Mitja Rotovnik bo očitno tako ali drugače »migal« do zadnjega dne.
Dobila sva se v skritem kotičku Maxija, v kavarni v prvem nadstropju, za katero do zdaj sploh nisem vedela. Bilo je mirno, čisto drugače kot v slaščičarni v pritličju. Prinesel mi je Almanah svojega Kluba rahlo načetih, ob sebi je imel polno dnevnih časopisov, ki jih je bral med čakanjem name. Zgovoren, živahen, radoveden sogovornik. Imel je napisanih nekaj listov stvari, ki mi jih je želel povedati med intervjujem. Hm. Česa takega še nisem doživela.
Počitnice z dedkom
»Mislil sem, da bom v pokoju ogromno časa preživel z vnukoma Tilnom in Enejem, a se mi zdi, da je tega časa premalo. Več bi se moral ukvarjati z njima. Stara sta enajst in devet let. Poleti ju vzamem za 15 dni na morje, gremo samo mi trije, in sem vse: kuhar, učitelj plavanja, organizator izletov, športnih iger, vsak dan morata celo vsaj pol ure poslušati klasični koncert. Včasih sta zaradi kulturno vzgojnega programa na počitnicah kar malo jezna! (smeh) Tudi berem jima ali onadva meni. Bral sem jima Škrata Kuzmo Svetlane Makarovič in Martina Krpana. Lani sem prinesel otroške pesmi in smo prepeli vse pesmi, kar jih je, videl sem, da jih poznata iz šole, in je bilo prav luštno. Takšne so pač počitnice z dedkom, ki je kulturnik, da ni samo norenje okrog hiše. Čez leto pa ju vozim na različne kulturne prireditve, kolikor mi pač čas dopušča.«
Kako je nastal Cankarjev dom. »Bil sem ravno prav mlad in nor – imel sem 32, 33 let – da sem v nekem trenutku napisal pismo šefu partije Vinku Hafnerju, zakaj ves čas govorimo, da bosta socializem in prosveta naša narodna 'osveta'«, in ves čas govorimo in grmimo o pomenu kulture, naredili nismo pa nič! Vso kulturno infrastrukturo smo takrat imeli od rajnke Avstrije, kar je bilo, pa smo porušili – s tem sem mislil na Jakopičevo galerijo. Kaj je torej tisto, za kar lahko rečemo, da je prinesel socializem? Ugotovili smo, da zelo malo, skoraj nič. Potem sem te stvari začel vedno bolj ostro razgrinjati in čakal, kdaj in kako me bodo 'naskočili', kaj da se grem. A Vinko Hafner me je zelo lepo sprejel in mi rekel: 'Mitja, vse imaš prav! Res je tako. Zmeni se za nadaljnje korake.' Zgodba se je v meni dokončno prelomila leta 1974, ko je v Ljubljani gostoval sloviti romunski dirigent Sergiu Celibidache. V Filharmoniji so bili leseni stoli, ki so hudo škripali, saj so bili stari in suhi. Celibidache je dvakrat želel začeti koncert, a ni mogel zaradi škripanja stolov, potem je zaprosil za mir. Naslednji dan sem bil povabljen na kosilo z njim, in ko je izvedel, da sem neke vrste kulturni minister v Ljubljani, se je kar usulo iz njega: 'Sram naj vas bo, kakšen odnos imate do kulture! Niti spodobne filharmonične dvorane nimate, kje ste pa še videli takšno dvorano z lesenimi stoli, ste videli, da sploh nisem mogel začeti dirigirati?' Takrat je v meni kliknilo, da ne bo več tako, da moramo narediti spodobno koncertno dvorano in še kaj zraven. Z Levom Kreftom sva začela snovati Cankarjev dom, ki smo ga hitro privedli do realizacije. Dobili smo podporo politike. Cankarjev dom je po desetih letih delovanja postal tudi srčika operativnega dogajanja med desetdnevno osamosvojitveno vojno. Čisto zgoraj je bila uprava, v prvem nadstropju je imel Kacin svoje znamenite tiskovne konference s 1500 novinarji, v garderobah so kraljevali Janša, Bavčar in Slapar z generalštabom slovenske teritorialne vojske. Ko pa so zatulile sirene, je priteklo še 3000 ljudi in se skrilo v najglobljo klet, če bi začeli bombardirati. Generalštab je nato skupaj s kulturnim delovanjem v domu gostoval še nekaj mesecev. Cankarjev dom je bil torej tudi trdnjava osamosvajanja Slovenije.«
Rahlo načeti. Vprašam ga, kaj mu v njegovo življenje prinaša odbojka, saj vem, da že dolgo vrsto let igra ta poskočni šport. »Odbojka me spremlja že od mladosti. V Črnučah, kjer sem odraščal, smo imeli razvito odbojkarsko življenje, sami smo si naredili igrišče, črnuški fantje so bili celo v prvi ligi – zdaj so spet. Ob koncu sedemdesetih je skupina uglednih likovnikov najela igrišče in bazen v Soči in jaz sem bil zraven. Postali smo lep prijateljski krog, ki uživa v druženju, odbojki, plavanju. Družimo se tudi zunaj odbojke, ob koncu sezone imamo srečanje, hodimo na beneški bienale ... Nastal je 'Krog rahlo načetih', ki praznuje 36 let. Pol življenja se vsako sredo, razen poleti, družim s to skupino. In to je ena najlepših stvari, ki so se mi v življenju zgodile. Res smo povezani. Nekaj starejših je odšlo, dobivamo pa mlajše, tudi tri dekleta so se nam pridružila. Nekaj od njih je nekdanjih profesionalnih odbojkarjev, tako da res igramo dobro odbojko. Kipar Dušan Tršar je star 80 let, pa prihaja redno. To ga povzdigne, pravi. Od malih nog sem skrbel za svoj fizis, igral sem namizni tenis, nogomet, košarko, odbojko, predvsem pa sem ogromno pretekel. V življenju sem povezoval telo in um, saj prodoren duh lažje prebiva v zdravem telesu. Še zdaj sem v dobri kondiciji in lahko igram z mlajšimi.«
Ne smeš se ustaviti. Povprašam ga, kaj počne za zdrav um. »Vsi prijatelji so me opozarjali, da se, ko bom v penziji, ne smem ustavit. Kajti če se bom ustavil, ne bo dobro, ne fizično ne umsko. Prej sem bil ves čas pogonu. A preživel sem, ker nisem zanemaril skrbi za telesno kondicijo. Še danes vsako jutro eno uro telovadim. Eno uro. Zdržati 33 let vodenja največje slovenske kulturne ustanove – vsaj po obsegu dela – ni bilo lahko. Napetost je bila huda. V 33 letih sem popoldne, zvečer, ob sobotah in nedeljah pridelal še pet dodatnih delovnih let.«
Nabral sem si 'uši'. »Kar malo sem jezen sam nase, ker sem si v penziji nabral preveč 'uši', s katerimi se ukvarjam s polno paro. Prijatelji me tolažijo, da je to najboljše zdravilo proti demenci. Tako sem se znašel v programskem svetu RTV, ki je huda obremenitev, samo lani smo morali ne samo prebrati, ampak tudi preštudirati 2000 strani. Še posebno pa sem se angažiral v civilni skupini SRČ, ime je izpeljanka iz naših priimkov Smrekar, Rotovnik, Čopičeva. Nobenemu od ministrov v zadnjih desetih letih ni uspelo pripraviti temeljite, premišljene, času primerne posodobitve kulturnega sistema v Sloveniji. Zato smo se mi trije lotili priprave zakona o javnem interesu v kulturi in umetnosti, uspelo nam je pripraviti popolnoma nov zakon z obrazložitvijo. Dali smo predlog ministrom za kulturo, ministrstvu, vladi kot primer, kakšen bi moral biti sodoben krovni kulturni zakon. Stvari se seveda za zdaj niso nikamor premaknile, na ministrstvu so raje pripravili svojo verzijo zakona in z njo v kulturni javnosti pravkar klavrno pogoreli.« To pa še sploh ni vse. »V piranski občini so me povabili, da bi sodeloval pri pripravi lokalnega programa občine za kulturo, kar je pravi čudež, ker tako majhna občina ni dolžna imeti prave strategije za kulturo, a so se odločili, da jo hočejo imeti. Prišli smo do številnih novih idej.«
Kritično do kakovosti. Mitja je zelo kritičen človek. Vprašam ga, ali se strinja z govorom Vinka Möderndorferja na Prešernovi proslavi. Pravi, da v veliko stvareh se, a da bi moral opozoriti tudi na kakšne napake v kulturi, ne le v politiki. In še o RTV Slovenija, kjer je programski svetnik: da preveč gledajo na kvantiteto in obseg produkcije, premalo pa na kakovost. »Lani sem v programskem svetu odprl temo, kako lahko pride na program tako slaba nadaljevanka, kot je Po oglasih. Slabo pripravljena, slabo narejena, mašilo za nedelje zvečer. Pri avtorjih smo se pozanimali, zakaj so naredili tako slabo nadaljevanko, saj so dobri pisci, igralci in režiserji. Pa so rekli, da jim ne dajo dovolj denarja za kakovostno produkcijo – samo toliko, da je. Tudi honorarji so slabi. Medtem pa zakon o RTV izrecno navaja, da je prva stvar pri oblikovanju vseh programov kakovost, kakovost in še kakovost! A lani s to kritiko nisem uspel. Bom pa vztrajal, da se več pogovarjamo o kakovosti, da so uredništva samokritična in da za potrebi programskega sveta opravljajo evalvacije. Nova nadaljevanka, Mame, je sramota kulturnega programa nacionalke – da sploh dovoli, da tako slab izdelek pride na ekrane! V najbolj gledanem času. Produkcijske razmere so očitno tako slabe, da sta še ličenje in osvetlitev katastrofalna, ženski obrazi so včasih videti kot pretepeni. V kulturno-umetniškem programu ni nikogar, ki bi rekel: pogovorimo se vendar o tem, zakaj je bila že nadaljevanka Po oglasih tako slaba – in ker očiščenja ni, se na hitro spet naroči nova nadaljevanka pri isti produkcijski hiši. In oni spet z levo roko naredijo Mame. To je nepojmljivo.«
Smisel življenja
»Človek si ga mora ustvariti sam. Smisel je, da si ustvarjalen, da živiš za stvar, za katero si se odločil, da uživaš v tem, da skušaš spreminjati meje, da sprejemaš ljudi okrog sebe – razen tistih, ki se jih ne da, da iščeš povezave, da najdeš čim več dobrega v vsakem človeku ... Treba ga je tudi najti, ne pride sam od sebe, ko pa ga najdeš, se moraš ukvarjati z njim. To je najtežje vprašanje, na katero mora vsak človek sam odgovoriti. Nihče ti ga ne bo prinesel od zunaj. Izbojevati si ga moraš sam.«
Kako vozita s Polono. Mitja o Poloni (Vetrih, življenjski sopotnici, op. a.) najprej pove, da je v polnem ustvarjalnem zamahu, saj za SNG Dramo pripravlja monodramo o sloviti igralki Mariji Nablocki z režiserko Ivano Djilas in Ano Duša. To bo pripoved o minljivosti igralskega poklica. Vprašam ga, koliko njemu pomeni to, da ima nekoga ob sebi. »Midva sva zelo povezana, delovno, intelektualno, čustveno, tako da je Polona v resnici moja življenjska partnerka v polnem pomenu besede. Upam, da sem tudi jaz njej.« (smeh) »Skupaj sva 40 let. Res je lepo, če si z nekom usklajen na vseh ravneh, povezan, razumevajoč ... «
Obžalovanja. Vprašam ga, ali kaj obžaluje, da v življenju ni česa počel, da je premalo naredil. Ali je bil morda preveč časa v službi, premalo kje drugje? »Res sem bil toliko časa v poslu, v odrskih umetnostih, na razstavah, koncertih, da je zmanjkovalo časa za branje knjig. Mislim, da sem prebral premalo knjig, zlati sodobne literature. Prejšnji mesec sem prebral roman Figa Gorana Vojnovića in sem bil navdušen nad njegovim pisateljskim darom, zdaj sem se lotil Vinka Möderndorferja in berem njegovo Drugo preteklost. Človek bi moral vsak mesec prebrati vsaj dve knjigi. Pa prej preprosto ni šlo. Je bilo toliko drugega dela! Obstajajo pa tudi bližnjice do knjige: imamo izjemno dobre sobotne priloge Dela, Dnevnika, Večera, rad prebiram Mladino, Književne liste, Buklo ... Že to vzame ogromno časa, ker je v njih res veliko dobrih člankov in informacij. Če že ne bereš dovolj knjig, je v teh prilogah časopisov ogromno znanja filozofov, psihologov, znanstvenikov – če vse to prebereš, dobiš kar dovolj informacij. Kaj sem še zamudil? V mladosti sem ogromno delal in sem se poleg angleščine naučil samo še srbščine. Kako bi mi včasih prav prišlo, če bi znal še kakšen drug jezik! A v okolju, v katerem sem rasel, tudi sicer ni bilo nobene posebne motivacije za učenje jezikov. Zato zelo odobravam, da se otroci naučijo čim več jezikov.« Nato povzame: »No, mislim, da v smeri, v kateri sem šel, nisem kaj dosti zamudil.«
Več zanimivih vsebin pa lahko najdete v tekoči številki revije Zarja.
