Po deželi na sončni strani Alp se poleg koronavirusa že nekaj časa širi tudi »podalpski primitivizem«. Pravzaprav tukaj obstaja že veliko dlje. In tako kot virus, čeprav je stalno prisoten, tudi ta prihaja v valovih.
Govorim o žaljivem in sovražnem govoru, ki se je pri nas dodobra razmahnil na vseh nivojih. Odkar se je pojavil, ga, prav tako kot koronavirus, ne znamo prav zaustaviti, zanj nimamo pravega zdravila, in kot kaže, tudi »cepiva« še dolgo ne bomo imeli.
Med tistimi, ki jih »podalpski primitivizem« najbolj napada, so novinarji. Žaljivi tviti in komentarji na družbenih omrežjih, grozilna pisma, telefonski klici so postali skoraj vsakdanjik mnogih v četrti veji oblasti, kot tudi pravimo novinarskemu delu.
Že kar dolgo so tarče tovrstnega obravnavanja predvsem novinarji in novinarke nacionalne televizije. Jeleno Aščić, voditeljico in urednico oddaje Tednik, je »podalpski primitivizem« prvič zares oplazil pred približno petimi leti. In še vedno udarja, posebej sedaj, ko je nacionalka postala tarča napadov predvsem z desnega pola politike.
Kako dolgo se srečujete z grožnjami in žalitvami?
Začelo se je pred približno petimi leti. Takrat sem naredila oddajo Utrip, v kateri sem omenila Janeza Janšo na način, s katerim se njegovi sledilci niso strinjali. Utrip je informativna oddaja, avtorska, kritična, komentatorska, in takrat se je nad mano začel pravi javni linč. Predvsem na Twitterju. Pisali so pritožbe, prijavili so me na novinarsko častno razsodišče, ki pa je na koncu ugotovilo, da nisem kršila novinarskega etičnega kodeksa. Sicer sem bila žalitev deležna že prej, ampak tako množično in tako organizirano pa ne. Takrat sem se počutila, kot da sem sredi drhali, in to je zelo nenavaden občutek. Kdor tega ni doživel, ne more razumeti. Seveda marsikdo misli: »Kaj pa je to kaj takega, saj je samo napisano ... Saj ti ne morejo nič ...« V resnici se seveda ne bojiš, povzroči pa tesnobo, vsaj pri meni jo je – občutek, ko kar ne moreš dihati, ko te začne stiskati, ko dobivaš panične napade.
Začneš se spraševati, zakaj je toliko sovraštva v teh ljudeh, kaj je narobe. Ali bodo, ko bom hodila po cesti, te svoje grožnje uresničili?
To je takrat sovpadalo tudi s spremembami na RTV, ko so nas nekatere brez pojasnila degradirali. Sama sem to izvedela na hodniku – mi je rekla kolegica: »Ja, tebe pa ni več na planu.«
Nobenega pojasnila od nadrejenih nisem dobila, zakaj, kako … bila sem na pogodbi, ker sem bila honorarka. Dobila sem signale: »Saj tebi pa konec meseca poteče pogodba ...«
Hoteli so me tudi v celoti premestiti iz informativnega programa na neko oddajo in program, ki sploh še nista obstajala. Hoteli so popolnoma prekiniti moje novinarsko delo. Vendar se je javnost takrat zelo postavila na mojo stran in moje kolege, pa se je to ustavilo in nenadoma sem bila premeščena na Tednik.
So poleg žaljivk prihajale tudi grožnje?
Večinoma gre za žaljivke. Prihajala so pisma, lepljenke. Dobila sem pismo s fotografijami partizank, ki so jim izrezali obraze in vanje vstavili mojega … Lepljenka, skratka … In si misliš – kako ima človek čas? Kaj mu pade na misel? Kaj mi hoče sploh povedati? Ne razumem. Prihajale pa so tudi grožnje, seveda. V smislu »Te bomo že dobili v neki mračni ulici«, »Boš že plačala« ... Pisali so mi »Odnesli vas bomo z nogami naprej iz RTV-ja« in take stvari. Da me je treba deportirati nazaj, od koder sem prišla, čeprav sem rojena tukaj. Ampak tudi če ne bi bila ... Mislim, da sem precej bolj domoljubna od marsikoga, ki se okliče za domoljuba. Zelo spoštujem slovenski jezik, književnost – diplomirala sem iz primerjalne književnosti in slovensko književnost sem vedno rada prebirala. In ko vidiš samo, kako maličijo svoj materni jezik, ti samo imenovani domoljubi, se vprašaš, kakšno je to domoljubje.
Kaj ste občutili, ko ste prvič dobili grožnjo?
Seveda me je šokiralo. Nisem mogla verjeti, da nekdo lahko napiše nekaj tako groznega, tudi tako lažnivega. Tudi če napišejo, da sem »Bosanka«, to samo po sebi mogoče ni žaljivo, ima pa seveda negativno konotacijo. In zakaj bi se nekdo ukvarjal s tem, kaj je kdo po poreklu? Poglejmo njegova dejanja in delo. Tudi zase pravim: Ocenjujte me po delu in napišite, če sem naredila napako v prispevku, kritika je lahko konstruktivna. Če pa mi nekdo napiše: »Kaj bo ta umazana čefurka, treba bi jo bilo odstavit in deportirat nazaj v Bosno!«, pa to ni kritika, kajne? To je navadna žaljivka, to je sovražni govor, ki več pove o tistem, ki jo je napisal, kot pa o meni ali mojem delu.
Se te grožnje še vedno dogajajo?
Zdaj je pa sploh eskaliralo, ker prihajajo spodbude tudi iz političnih vrst. To se mi pa sploh zdi problem, ker ti brezimni komentatorji, ti ljudje, ki so verjetno tudi sami v nekih stiskah, verjetno ne bi tega sovraštva sproščali, ampak dobivajo spodbude ljudi na položajih, tudi političnih, ki pa bi le morali biti malo bolj odgovorni do tega, kaj sporočajo.
Avtorji žaljivk in groženj so večinoma anonimni, kajne?
Večinoma ja, seveda. Ampak bili pa so tudi članki v medijih, neka pravnica me je imenovala »neintegrirana imigrantka« in tako naprej. Bila sem označena za »umazano čefurko« pa »priseljenko«.
"Če se zavzemaš za človekove in delavske pravice, zakaj to pomeni, da si jugonostalgik? To nima nobene povezave. To so univerzalne, temeljne človekove pravice, za katere bi se morali vsi zavzemati. "
Kaj vam najbolj zamerijo ti, ki vas žalijo?
V resnici ne vem. Sem dostikrat razmišljala, kaj sem storila, in ne vem. Mislim, da svoje delo opravljam pošteno in korektno. Nihče mi ne more očitati kakršnekoli pristranskosti v mojih prispevkih. Veliko let sem delala zgodbe o delavcih, predvsem migrantskih iz Bosne, in zagotovo je to šlo komu v nos. Že takrat sem namreč dobivala kritike, češ: »Kaj se zavzemaš za Bosance, kaj pa naši?« … Ampak, saj sem tudi o naših delavcih delala prispevke. Navsezadnje, saj so vsi delavci, zakaj bi jih morali sploh deliti na naše in nenaše? Saj delajo pri nas. Za nas …
Začeli so me označevati za komunistko, titoistko in jugonostalgičarko …
Pa ste?
Ne, seveda ne. Če se zavzemaš za človekove in delavske pravice, zakaj to pomeni, da si jugonostalgik? To nima nobene povezave. To so univerzalne, temeljne človekove pravice, za katere bi se morali vsi zavzemati. To je edino prav, ne pa da ti na podlagi tega lepijo etikete, ki s tem nimajo nobene zveze.
Od kod prihajajo te žaljivke in grožnje? Z leve? Desne? Se vam zdi, da je to orkestrirano?
Ja, je. Moram pa reči, da prihajajo z vseh strani. In to me izjemno žalosti. Ne strinjam se s takšnim načinom komunikacije, ne glede na to, od kod prihaja. Tudi če nekdo mojemu kolegu, za katerega menijo, da pripada desnemu političnemu polu, napiše, da »naj crkne, domobranec«, to enostavno ni v redu. Ne moremo pristajati na takšen način komunikacije. Vsi smo ljudje, različni smo in morali bi najti način, da sprejemamo različna stališča, da sprejemamo drugačnost.
"Očitno smo se znašli v nekakšnem norem strupenem valu, iz katerega ne znamo izstopiti."
Kaj lahko naredite kot nekdo, ki ga žalijo, mu grozijo? Imate podporo v službi, institucijah?
Ne. Že sama definicija sovražnega govora je slabo zapisana. Ni dovolj dobro definirana. Tudi zaradi tega prihaja do takih stvari. Razni strokovnjaki lahko moralizirajo v medijih in tudi jaz lahko dam še veliko intervjujev na to temo, ampak dokler ni nekega kaznovanja … ne vem sicer, če bi bil kaznovalni sistem tisti, ki bi rešil stvari ... Mogoče bi morali začeti že prej, z vzgojo v šolah, doma …
Po drugi strani pa – nekoč sem ovadila enega od delodajalcev, ki mi je grozil. Na koncu je bil zaradi groženj obsojen. Ampak na vsakem koraku so me poskusili prepričati, naj ne grem v tožbo. Da mi ne bo uspelo. Da se ne izplača. Celo na tožilstvu so me prepričevali, naj grem v mediacijo. Se pravi, naj s človekom, ki mi je grozil, sedim v sobi in se pogovarjam. Ampak nisem pristala. Želela sem, da se sodišče izreče o tem, ali je prav, kar počne, ali ne.
In glede na to, kaj se dogaja že z ovadbama, ki sta ju podali novinarki zaradi tistega tvita o prostitutkah, da institucije menijo, da ne gre za sovražni govor, se pojavi vprašanje, kaj sploh lahko dosežeš. Pa ne želim zveneti resignirano ali vdano v usodo, ampak ko pomisliš na to, da greš v sodne procese, kjer te, čeprav si žrtev, poskušajo prikazati, kot da si si to zaslužil ali da si celo spodbudil vse skupaj, si rečeš: »Ali je sploh vredno?«
Ali mislite, da imajo vse te žaljivke in grožnje zveze s tem, da ste ženska?
Seveda. Zagotovo. Ženske doživljamo veliko več žaljivk. In žaljivke se pojavljajo tudi na tej, spolni ravni. »Prostitutka« je še eden najbolj blagih izrazov, ki nam jih namenjajo.
Ste se zaradi groženj kdaj bali hoditi po ulici?
Ne, to ne, ampak začneš pa se spraševati. Če so ljudje tako polni sovraštva, sploh zdaj, ko je sovraštvo, ki ga spodbuja politična stranka, uperjeno proti RTV-ju, potem res začneš razmišljati, da bo to mogoče nekoga spodbudilo, da bo pomislil, da »mora ukrepati«. Zato mislim, da so to resne stvari, ki bi jih morali bolj resno obravnavati.
»Prostitutka« je še eden najbolj blagih izrazov, ki nam jih namenjajo.
Se pa dogaja ves čas, da te ljudje ustavljajo v javnosti – na ulici, v trgovini, tudi v hribih – in ti povedo svoje mnenje o tvojem delu, o RTV, ampak do zdaj so bile v glavnem to pohvale, v zadnjem času pa se dogaja, da te ustavljajo jezni ljudje, ki te začnejo tudi žaliti, češ da »tam na RTV lažete, ste rdeča trobila, komunisti« in podobno. To niso prijetne zadeve.
Videti je, da ni neke volje, da bi se bolj resna obravnava sploh začela, ne s politične ne z drugih strani …
Ja, glede na to, da se mi te stvari dogajajo že nekaj let, mi pridejo na misel besede nemškega pastorja Niemöllerja, ki je zapisal: »Najprej so prišli po socialiste, pa sem bil tiho, ker nisem bil socialist. Potem so prišli po sindikaliste, in sem bil tiho, ker nisem bil sindikalist. Potem so prišli po Jude, in spet sem bil tiho, ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome, ampak ni bilo več nikogar, ki bi spregovoril zame.« In tudi pri nas se na neki način dogaja podobno.
Neka gospa, ki se sicer ukvarja z družinskim nasiljem, mi je rekla: »Vi, novinarji, ste zdaj v enaki situaciji kot ženska, ki jo mož vsak dan pretepa. In vi sklanjate glave in se ne morete postaviti zase. Delate prispevke in v njih opozarjate na nasilje, ki ga doživljajo ljudje, ter opozarjate, da morajo ukrepati, sami pa zase ne naredite ničesar.« In to je res.
Pa se novinarji med seboj pogovarjate o tem?
Ja, se, vendar mislim, da smo čisto preveč tiho.
Pa tudi družba, kajne, je kar tiho. Se vam zdi, da smo postali preveč strpni do teh pojavov?
To žaljenje in ustrahovanje novinarjev in sploh ta način komunikacije z drugimi je samo ena od oblik nasilja, ki se dogaja v naši družbi. In vse institucije in družba nasploh to vse preveč stoično opazuje. Spet bom omenila nasilje nad delavci, ki se s korono še bolj stopnjuje. Vsi mirno gledamo. In vse te institucije vedo, kaj se dogaja, in molčijo. Enako je pri družinskem nasilju, pri seksizmu, spolnem nasilju nad ženskami in otroki. Tišina družbe je grozljiva. In to neukrepanje ali neučinkovitost in okostenelost institucij. Žrtev je vedno znova zlorabljena.
Povezave obstajajo med to strpnostjo in neučinkovitostjo. Obstaja neka patologija družbe pri vsem tem.
Irena Joveva, nekdaj novinarka, danes evroposlanka, je pred kratkim na svojem Facebook profilu, kjer je izpostavila žaljivke in sovražni govor, ki jih je deležna, napisala, da je skrajni čas, da se »konča strpnost do nestrpnosti«.
Seveda se s tem strinjam. Ampak v veliki meri krivim tudi politike z ene in druge strani za to situacijo. Tudi ti mediji, ki širijo sovražni govor v svojih člankih. Kdo pa je navsezadnje njim dal »licenco« in tudi, kdo oglašuje pri njih. Tudi tu je problem.
Mislim, da se ta žaljivi odnos v naši družbi širi od zgoraj navzdol. Saj se na ta način tudi želi novinarje prestrašiti. Poleg tega obstaja tudi problem novinarske samocenzure, ki se z vsem tem še povečuje.
Tudi pri vas?
Seveda. In to je največji problem. Dobiš recimo idejo za neki prispevek, potem pa najprej pomisliš, kaj vse bo to povleklo za sabo, kakšni bodo odzivi, na kaj vse boš moral odgovarjati, se zagovarjati. Včasih na koncu odstopiš od nje.
Mislite, da se bodo stvari še stopnjevale?
Ja, absolutno. Pri nas je ozračje tako pregreto, da ne vem, kaj se bo zgodilo. In ne vem, kako bi vse to sploh lahko ustavili.
Boste torej odnehali?
Ne. Nikoli ne bom odnehala. Včasih si rečeš: »Ali je res vredno?«, zagrabi te panika … Po drugi strani pa dobiš tudi toliko dobrih odzivov in na koncu spoznaš, da je vredno.
Iz revije ★★★ VKLOP/STOP ★★★
